Prvo svetovno vojno v zgodovini človeštva ohranjamo kot spomin na prvo soočenje z množičnim industrijskim pobijanjem. Nova orožja mehanske dobe so opustošila gozdove, vasi in polja – celoten način življenja. Ta novi tip vojne je občutno oblikoval tudi razmišljanje človeka, ki je njene grozote izkusil iz prve roke. Med njimi sta bila tudi J.R.R. Tolkien in C.S. Lewis, dva izmed največjih krščanskih piscev preteklega stoletja.

Več rodov se je navduševalo nad Tolkienovim Hobitom in Gospodarjem prstanov, pa nad Lewisovimi Kronikami iz Narnije in Vesoljsko trilogijo. Kar pa ljudje v delih obeh piscev pogosto spregledajo, je njuna globoka in iskrena krščanska ljubezen do narave in njenih bitij, in njuno nezaupanje v človekovo skušnjavo po prevladi in zlorabi; da stvarstvo obravnava kot mrtvo stvar, ki čaka, da jo izkoristimo.

Beseda »stvarstvo« je ključna za razumevanje obeh pisateljev. Kajti oba, Tolkien in Lewis, sta življenje in stvarstvo razumela kot darove ljubečega Boga. Nobeden izmed njiju ni nasprotoval dobri in sodobni tehnologiji, jasno pa sta uvidela, da je svet neke vrste zakrament, živ v lepoti, ki kaže na njegovega Stvarnika. Zemlja in njena bitja niso naša »last«. Svetu gospodujemo kot oskrbniki, ne kot vladarji. In kot oskrbniki smo dolžni spoštovati ustvarjeni red in zanj skrbeti za skupno dobro.



Sredi letošnjega junija je izšla papeževa nova okrožnica z naslovom Laudato si. Po svoji naravi je to resen dokument in ne pravljica. Njen namen pa temelji na istih vprašanjih, ki so pestila tudi velika krščanska pisca. Oba bi takoj ugotovila, da je naslov okrožnice vzet iz najveličastnejše molitve Frančiška Asiškega, Hvalnice stvarstva.

Vse od začetka papeževanja je sveti oče Frančišek poskušal posnemati preprostost in radost sv. Frančiška Asiškega. In kakor je sveti Frančišek cenil lepoto sveta kot ogledalo Božje ljubezni, tako papež Frančišek poskuša njeno lepoto zaščititi kot dober oskrbnik. Želja po varovanju, skupaj z iskrenim čutom za pravičnost, je v duhu nove okrožnice.

Laudato Si je obsežno in podrobno besedilo. Vsebuje neobičajno veliko znanstvenih analiz in priporočil za ravnanje. Podnebne spremembe in gospodarski razvoj igrajo ključne vloge v vsebini dokumenta. To bo gotovo vabilo k številnim razpravam. Bistveno pa je naslednje: temeljne resnice o človeški naravi, o naravi stvarstva, o človekovi »sli po moči« in njenem vplivu na okolje se prepletajo skozi celotno okrožnico Laudato si. Papež Frančišek razvija nauk svojih predhodnikov, od Janeza XXIII. do Janeza Pavla II., s prepričljivo spretnostjo. Enega izmed najboljših stavkov si je izposodil od Benedikta XVI.: »Zunanje puščave sveta se širijo, ker so notranje puščave naših src postale brezmejne.«

Moj najljubši odlomek pa je napisal sam papež Frančišek:

»Če k naravi in okolju pristopamo brez duha odprtosti za občudovanje in čudenje, če nič več ne govorimo jezika bratstva in lepote v naših povezavah s svetom, bo naš odnos odnos gospodarjev, potrošnikov, nezmožnih postaviti meja lastnim željam … Uboštvo in varčnost svetega Frančiška nista bila zgolj navidezna asketska drža, ampak nekaj dosti bolj skrajnega: zavrnitev, da bi stvarnost spremenili v predmet preprosto zato, da ga lahko izkoriščamo in nadziramo.« (11)

Laudato Si zgovorno opisuje medgeneracijsko solidarnost; lepoto družine; nepoštenost nadzora nad številom prebivalstva kot odgovor na revščino; velike dolžnosti bogatih narodov do tistih, ki so revni; in dostojanstvo človeškega telesa v njuni od Boga dani moški in ženski obliki. »Ni zdravo«, piše papež Frančišek, »če si prizadevamo za odpravo razlik med spoloma, saj potem ne vemo več, kako se z njimi soočati.« Za svetega očeta humana ekologija vključuje dosti več kot le naš odnos do materialnega sveta. Vključuje tudi naša telesa, našo spolnost in osebnost.

V Gospodarju prstanov je stavek, ki si ga na tem mestu velja zapomniti:

Ni naša naloga gospodovati vsem plimam sveta, ampak storiti tisto, kar je v naši moči v letih, ki so nam na voljo, izkoreninjati zlo na poljih, ki jih poznamo, da bodo tisti, ki prihajajo za nami, lahko pbdelovali čisto zemljo. Kakšno vreme bodo imeli, pa ni odvisno od nas.

Odkar je Tolkien zapisal te besede, so se časi spremenili, toda rane človeštva in sveta, ki ga oskrbuje, so postale še bolj pereče. Z branjem in razmišljanjem ob novi okrožnici Laudato Si si bo to morda celo zapomnili.

Charles J. Chaput, OFMCap, je nadškof v Filadelfiji.

Povzeto po www.aleteia.org

Prevedla Mojca M. Štefanič
Foto: splet