Tako sem tistega dne spoznal dva nova samostalnika: gol in nogomet. Z obojim sem bil takoj zasvojen in danes ni mnogo drugače. Ta najpomembnejša postranska dejavnost, ki se ji milijoni posmehujejo, me je marsičesa naučila. Iz nje sem skozi desetletja izluščil vrsto interpretacijskih modelov. Podobno kot nekoč Jezus sem se tudi sam večkrat vprašal: »S kom naj torej primerjam ljudi tega rodu? Komu so podobni?« (Lk 7,31)

Ob vprašanju, zakaj državljani Slovenije v politiki s takšnim praznoverjem sledijo novim obrazom, sem najprej dobil odgovor, da ljudje niso neumni, pač pa jih zavede nek drug razlog. V dolgoletnem sledenju nogometnemu klubu Borussia Dortmund sem prepoznal zanimiv univerzalni model, s katerim ta klub iz leta v leto svoje navijače žejne prepelje čez vodo. Borussia ima najbolj zvesto in najbolj fanatično publiko v Bundesligi in vendar ne more na vrh in spodriniti FC Bayern iz Münchna. Navijači vsako jesen znova upajo, da se bo to končno zgodilo, in vendar spomladi spet in spet obtičijo tik pod vrhom. Kako je to mogoče?

Ta najpomembnejša postranska dejavnost, ki se ji milijoni posmehujejo, me je marsičesa naučila.

Lastniki kluba imajo dva cilja: športni in finančni uspeh. Prvi je namenjen naivni javnosti, drugi pa njim, lastnikom. Pred leti so v svoje vrste pripeljali stroj za gole, Poljaka Roberta Lewandowskega. Navijači so hvalili klubsko strategijo in njen nos za kadrovanje. Ko naj bi moštvo s tem genijem zavzelo nemški nogometni prestol, so ga prodali največjemu tekmecu, Bayernu. Zgodba se je ponovila z Norvežanom Erlingom Haalandom. A glej ga zlomka, Pep Guardiola, skupaj z Johanom Cruijffom izumitelj modernega nogometa, jim ga je odpeljal v Manchester City. Takoj za tem se je v Dortmundu pojavil največji nogometni genij tega trenutka, Anglež Jude V. William Bellingham. A komaj dvajsetletnega jim ga je po najkrajši poti in za velikansko vsoto prevzel Real Madrid.

Zakaj dortmundska nogometna publika ostaja zvesta? Ker jim lastniki kluba, zlasti športni direktorji, od jeseni do jeseni tvezijo, kako visoke športne cilje si postavljajo. Navijači verjamejo, da res manjka samo še korak, pa bodo blizu evropskemu vrhu, zato jim za drage vstopnice ni žal denarja. Izključno o športnih ciljih smejo govoriti tudi igralci, prišleki in trenerji. Vsak novi nogometaš mora na tiskovni konferenci obvezno povedati, da je v Dortmund prišel zato, ker ima klub visoke ambicije, Borussia pa velja za dobro voden športni sistem, v katerem lahko nadarjeni nogometaši upajo na najvišji možni uspeh. Lastniki skrbijo, da se o njihovem poglavitnem cilju, o finančnem uspehu, javno ne govori.

Ljudje pa se hranijo s sledenjem umetno ustvarjenega kaosa na površini, pod katero vse poteka po zakonitostih mafijske logike.

Po tem modelu obvladuje Slovenijo naša globoka država. Vse od padca Pahorjeve vlade leta 2011 nam vladajo novi obrazi. Javnosti povsem skrita omrežja na vsakih državnozborskih volitvah katapultirajo novi obraz, ga že po letu in pol rušijo in pripravljajo novega, ali pa vmes spustijo na Gregorčičevo Janeza Janšo, ga že od vsega začetka blatijo in zmerjajo, tako da jim novega obraza ob popolni podpori medijev, sodstva, civilne družbe, državnih in paradržavnih podjetij nikakor ni težko spraviti na oblast. Naloga novega obraza je perverzno moraliziranje o nujnosti resetiranja družbe in države, da se reši fašizma in zadiha svobodno, vključujoče, strpno, zeleno in digitalno. Omrežja, tista, ki oblast postavljajo in menjajo, pa med tem več kot desetletnim cirkusom na očeh javnosti v ozadju delajo tako rekoč vse, kar se jim zljubi. Njihov primarni cilj, rast finančne moči, ostane skrit kot v Dortmundu, ljudje pa se hranijo s sledenjem umetno ustvarjenega kaosa na površini, pod katero vse poteka po zakonitostih mafijske logike. Po modelu dveh ciljev, razglašenega in skritega, je KP že leta 1945 prevarala slovenski narod. Model deluje tako v totalitarizmu kot v navidezni demokraciji, žal tudi v športu.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (8/2024).