Vlasta Doležal Rus (Ljubljana Šiška), organistka

Preden sem si upala sodelovati pri cerkvenih slovesnostih in maši, me je najprej očarala Božja beseda in je Božja modrost s svojo genialno logiko vstopila v moje življenje. Ko sem v luči odrešenjske zgodovine dobila odgovor o edini pravi smeri – smeri nova zemlja, kot pravi Rebula – sem si skromno in ponižno zaželela povzdigniti bogočastje z najbolj duhovno od vseh umetnosti, z glasbo. To je vedno vključevalo resen in odgovoren premislek, katero glasbo izbrati, kako obsežno se vključiti v liturgično dogajanje, da se ne zamegli tok misli, temveč se med obredjem odstopi prostor tudi tišini. Navsezadnje je najlepša tista glasba, ki se rodi iz tišine.

Poslušanje ali izvajanje glasbe je bilo zame vedno nekakšno sveto opravilo, zato nisem nikoli čutila posebne razlike med izvajanjem na koru ali za druge namene. Sedaj, ko je glasbenega hrupa povsod preveč, pa moramo v cerkvi biti še posebno pozorni, da ostaneta glasba in beseda v elegantnem sorazmerju. Namenoma uporabljam ta posvetni izraz, saj se na vseh ravneh življenje banalizira. Kardinal Rode v Spominih pravi: »Življenje mora imeti določen slog. Banalnost sodobnega življenja pa ima en sam vzrok: to je življenje brez sloga. Naša dejanja narekujejo gole potrebe in imajo kot cilj zgolj korist, zato so dejanja brez bleska, brez finese.« To me je vedno plašilo: da bi bila dejanja v Cerkvi banalna. Tudi glasba!

Poslušanje ali izvajanje glasbe je bilo zame vedno nekakšno sveto opravilo.

Kako pa pod korom dogajanje doživljajo ljudje? Prav njim želimo z glasbo odpreti duha za Božje sporočilo. »Tam zgoraj« moramo vedno ostati del skupnosti, ki slavi Boga. Ob usihanju vneme in zvestobe za redno sodelovanje pri cerkvenem petju se sprašujem, kako bi se verniki počutili, če župnija nenadoma ostane brez pevcev. Na večje praznike, ko se nas zbere večje število, smo vselej deležni aplavza in pohval; torej ljudem petje veliko pomeni. Zakaj vendar k vztrajnosti nekaterih zvestih svoj delež ne dodajo še tisti pasivni? Včasih je stanje na koru zares šokantno: dirigentka, organistka in pet do deset pevcev. A mi vztrajamo naprej, saj se zgodi, da je že naslednjo nedeljo zbor kot na največje praznike. Moderen način življenja, večja mobilnost župljanov in nenavezanost na eno župnijo puščajo svoje posledice.

br. Stane Bešter (Kančevci), kapucin, predstojnik Doma duhovnosti Kančevci

Glasba me je v življenju zelo zaznamovala. Že od otroštva sem rad prepeval in predvsem od mame prejel močan vtis cerkvenega petja. Zaključil sem osnovno glasbeno šolo. Kot mlad duhovnik sem s sodelavci zbiral duhovne ritmične pesmi, obenem pa smo bratje kapucini zavzeto gojili tudi klasično cerkveno pesem. V pastorali sem v zbranem občestvu vodil vaje za ljudsko petje in si prizadeval, da je bilo bogoslužje obogateno tudi s klasičnim umetnim in sodobnim duhovno-ritmičnim petjem.

Glasba me je v življenju zelo zaznamovala.

Rekel bi, da sem zavzet amaterski glasbenik. Takšnih nas je v Cerkvi hvala Bogu zelo veliko, a brez profesionalnih ne gre. Mislim, da sta v cerkveni glasbi dobrodošla in potrebna oba vidika, ki se medsebojno dopolnjujeta in drug drugega spodbujata. Cerkvenega glasbenika seveda najprej naredi učenje in študij, vsestransko izpopolni pa ga dejavno glasbeno poslanstvo v konkretnem občestvu in konkretna odgovornost za glasbeno oblikovanje in vodenje bogoslužne glasbe.

Biti cerkveni glasbenik je poslanstvo v Cerkvi, še posebej poslanstvo laikov. S tem laiki na glasbenem področju dejavno prispevate h gradnji cerkvenega občestva. Za občestvo je brezpogojno, da mu želimo pripadati, da ga soustvarjamo in prispevamo svoj nenadomestljivi del; gradimo živo občestvo Cerkve, ki je Kristusovo telo. To je duhovni temelj sodelovanja cerkvenega glasbenika v cerkvenem občestvu. Bogoslužje je v temelju dialog med Bogom in Božjim ljudstvom, konkretno pa med oltarjem in občestvom pri ljudskem petju in duhovno-ritmični glasbi ter med oltarjem in korom, kjer prepeva cerkveni zbor.

Biti cerkveni glasbenik je poslanstvo v Cerkvi, še posebej poslanstvo laikov.

Bogoslužje je polno in nagovarjajoče, če pri njem tudi prepevamo. Seveda so potrebne »tihe« maše in včasih v vsakodnevnem vrvežu si človek tega tudi zaželi. Vendar pa se živost nekega občestva v bogoslužju zelo izraža v bogastvu cerkvenega petja in glasbe v njem.

Revije cerkvenih pevskih zborov ali festivali duhovno-ritmične glasbe ter tudi srečanja in izobraževanja, namenjena cerkvenim glasbenikom, so zelo koristna in tudi potrebna, saj se glasbeniki tako izobražujejo, medsebojno bogatijo, povezujejo in spodbujajo.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Cerkveni glasbenik (1/2023).