Indijanci jih imenujejo večna lovišča. V antiki so menili, da ležijo na skrajnem koncu sveta ali na oddaljenem otočju, na strmem gorovju ali na kateri od zvezd. Svetopisemski pisatelji kar tekmujejo v tem, kdo bo v opisu nebes bolj slikovit. Izaija napove spravo krvoločnih in miroljubnih, Janez na Patmosu vidi v sijaj odeti novi Jeruzalem. A nebesa pravzaprav ležijo daleč stran od koordinat prostora in časa in le Bog je sposoben povezati to povsem neklasično razdaljo. Z Jezusovim trpljenjem in vstajenjem je odločilna izključitev zaradi padca človeštva dokončno poplačana; nebeško vabilo imamo spet na mizi.

Odkar so Jezusove noge hodile po izraelskih zaselkih, se nebeško kraljestvo v svojih simpatičnih zametkih pravzaprav tu in tam začenja že na zemlji – v trenutkih povezanosti z drugimi in z Bogom, najbolj očitno v evharistiji. A Jezus obljublja še vse drugačne stvarnosti, kot so te zemeljske mini nebeške entitete, saj nebesa pozna kot lasten žep. Svojim zvestim sledilcem n...