Dokaj blizu sva si kakih dvajset let. Prej sem sicer slišal nekaj o tebi, a me ni pritegnilo. Potem pa je naneslo, da sem postal tvoj župnik – no, v tvoji rojstni fari, in ker si ti tako ljubil svoj dom, ki je kasneje prišel žal v čisto tuje roke, se gotovo duhovno še čutiš tam doma in ga spremljaš iz nebes. Zate je v bistvu še tak, kot je bil takrat: napolnjen z ljubeznijo in vero očeta in mame in z živahnostjo tvojih sedmih bratov in sester. Duhovna podoba doma in otroštva ostaja, čeprav stavbe menjavajo lastnika, se starajo in razpadajo. S tvojo rojstno hišo je bilo tudi tako. Dano mi je bilo, da sem obnavljal zidove te starodavne domačije, ki so že kar kričali po obnovi in so delali sramoto nekdanjim lastnikom in nam vsem. Ti pa si mi v hvaležnosti obilno vračal s svojo tiho prisotnostjo na vseh poteh. Postala sva si blizu, kakor prijatelja v dolgotrajni navezi. In tako sem te v največjem trenutku naše duhovne zgodovine – ko je papež na Betnavi pri Mariboru vsemu svetu povedal,...