S svetinjico okoli vratu in ob kipu Matere Božje Kaitlin pripoveduje svojo zanimivo zgodbo:

Večina ljudi o ateistih meni, da si svojo pot izberejo sami, ker ne želijo imeti slabe vesti zaradi svojega grešnega življenja. Pri njej se je zgodba razpletala drugače: stvarnosti pekla in hudiča se je zavedala od vsega začetka, vendar je pri dvanajstih letih raje nehala verjeti v vse to, ker jo je bilo preveč strah. Starši je o veri niso nikoli poučili in bala se je, kaj bi se lahko zgodilo, če bi bila obsojena na pekel. »Zato je bilo dejstvo, da sem bila ateistka, zame ena najhujših izkušenj v življenju,« priznava Bennettova. Najbolj od vsega se je bala lastne smrti. Ali bodo njen obstoj na koncu resnično zgolj razžrli črvi? Ali res nikoli več ne bo videla svoje družine?

Dejstvo, da sem bila ateistka, je bila zame ena najhujših izkušenj v življenju.

Vedno znova je v njej kljuvalo vprašanje: »Kaj pa, če se motim?« Kaitlin opozarja, da zagrizeni ateisti pogosto niso prepričani v nasprotje od tega, kar uči vera, temveč želijo le verjeti, da je njihovo stališče pravilno. Sama je razumela razliko med pojmoma dobrega in zla, vedno je recimo nasprotovala splavu. Manjkalo pa ji je znanje o Jezusovem darovanju za zveličanje vseh ljudi, o njegovi žrtvi za vse nas, o njegovem usmiljenju.

Na poti proti veri jo je usmerjalo zaupanje v moža, dejavnega katoličana. Ta je vztrajal, da se poročita tudi cerkveno in jo je vedno znova spraševal, ali bi želela iti z njim k sveti maši. Ko se je Kaitlin enkrat vendarle udeležila bogoslužja, se je v njej rodilo nešteto vprašanj, mož pa ji je na vsa odgovoril. Pozneje je izvedela, da je več let iskreno molil za milost njenega spreobrnjenja.

Kaitlinin mož je več let iskreno molil za milost njenega spreobrnjenja.

Odločilni preobrat se je zgodil, ko je hudo zbolela njuna mačja ljubljenka. »Molitev k sv. Frančišku Asiškem, zavetniku živali, je bilo edino, kar me je pomirilo,« pripoveduje Kaitlin. Seveda se je ves čas zavedala, da so na svetu tudi resnejši problemi od bolne mačke, toda prepričana je, da si je Bog pač izbral takšno pot, da se je dotaknil njenega srca. Redna molitev jo je privedla do poglabljanja na duhovnem področju in nazadnje do spreobrnjenja. 

Katoliška vera je bila edina, ki je imela odgovore na vsa njena vprašanja. Odločilno je bilo tudi, ko je spoznala, da je napuh oz. ponos eden izmed naglavnih grehov. »Ni naključje, da je življenjski slog [istospolno usmerjenih], pogosto zaznamovan z depresijo, samomorilnimi mislimi in nezvestobo, poimenovan po tem grehu [Pride Month LGBT skupnosti, parade ponosa in podobno].«

Družine bi morale vsak dan moliti skupaj in zagotavljati, da je Jezus v vsakem domu vedno na prvem mestu.

Bennettova na koncu iz izkušnje lastnega otroštva poda še nekaj nasvetov za krščansko vzgojo otrok: »Začne se tako, da bi morali kot družina vsak dan moliti skupaj in zagotoviti, da je Jezus v vsakem domu vedno na prvem mestu.« Otrok nikoli ne bi smeli prepuščati lastni domišljiji glede vprašanj smrti in večnega življenja, je prepričana spreobrnjena katoličanka.