Dva se nimata rada in razmišljata o ločitvi, še prej pa za vsak slučaj prideta k terapevtu po "dovoljenje", da se lahko ločita. Seveda, tega terapevt ne naredi, ker se ne sme odločati namesto njiju. Hkrati pa se odzove v smislu: "Ni problema, znašla in zataknila sta se v negativnem ciklu in je logično, da sta trenutno jezna drug na drugega, da ne čutita želje biti drug z drugim oz. da se želita ločiti. Vendar se to da rešiti, da bosta spet čutila naklonjenost drug do drugega. Kako se to naredi? Preprosto: izstopiti morata iz negativnega cikla.

Medosebni most

Kaj torej pomeni negativni cikel? Zveni skorajda malo preveč preprosto. Glede na teorijo travme, teorijo navezanosti in sistemsko teorijo, se morata obe strani izogibati napadanju druge strani in umikanju oz. zapiranju pred drugo stranjo. Enkrat sem enemu klientu, ki je delal v gradbeništvu, to razložil takole: predstavljajte si, da je med vami in vašo ženo MOST. Vsak vaš odziv, ki je namenjen vaši ženi, ta most gradi in vzdržuje ali pa ga ruši. Vsakokrat, ko imate občutek, da ste z nekim odzivom poškodovali medosebni most, nastane mala ali velika poškodba na mostu. Če se število teh razpok nabere in se jih sproti ne popravlja, je razumljivo, da ta most postane nevaren in ga nehamo uporabljati. Kot gradbenik je hitro razumel prispodobo.

Dr. Drago Jerebic je profesor pri Katedri za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije na Teološki fakulteti v Ljubljani. FOTO: Matic Klanšek Velej/SPORTIDA

Pozitivna povratna zanka

Prevedeno v odnosni jezik: ob tej osebi ni več varno in prijetno in ni več želje odprto komunicirati s to osebo, kar v praksi pogosto privede do izjav: "Ne čutiva se več, zato greva narazen." Nemogoče se je izogniti, da ne bi kar pogosto vsaj malo popraskali mostu, zato je bistveno, če se zakonca tega zavedata in vsakokrat čimprej in čimbolj temljito obnavljata ta most. Kako? Se opravičita, on se zanima za svojo ženo, jo posluša in potem bo verjetno tudi manjša verjetnost, da se bo ona odzvala napadalno in kritizirajoče do njega, on pa bo imel manjšo potrebo po zapiranju in umikanju pred njo. Če sta se prej sistemsko gledano zapletla v negativni cikel oz. negativno povratno zanko: bolj ko je ona napadala, bolj se je on umikal in obratno, sedaj lahko vzpostavita pozitivno povratno zanko: bolj, ko se bo ona počutila sprejeto, slišano in razumljeno, manj bo napadala in on se bo posledično počutili bolj spoštovanega - za moške pa vemo, da ne bežimo stran od ljudi, kjer se počutimo spoštovane in cenjene. Toda - kdo naj začne? Ni težava, vseeno kdo, samo da nekdo začne.

Negativna ali pozitivna spirala

Sistemska povratna zanko lahko najdemo tudi v Svetem Pismu: Mt 26, 52 "...kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani." Sistemska povratna zanka ne pomeni, da nismo svobodni. Je pa res, da se lahko pogosto znajdemo v neke vrste negativni spirali, ki nas je posrkala, kjer nas je nekdo povlekel v spiralo ali pa smo mi povlekli drugo osebo v spiralo. Kaj to pomeni? Če bom jaz reagiral do vas tako, da bom poškodoval medosebni most in vas (ne)vede prizadel, potem je nerealno pričakovati, da se druga stran ne bo odzvala. Bodisi s proti napadom ali umikom. In dokler smo omejeni na ta dva odziva, imamo problem. Smo v negativnem ciklu. Zato iščemo tretji odziv, ki ga predstavlja pozitivni cikel.

Ozadje napada in umika

Človek, ki zna "stopiti na žogo" (umiriti igro), se bo uspel vprašati: kaj je motiviralo osebo, ki me je napadla in me morda diskvalificirala, ponižala, prizadela? Verjetno ravno vsa ta občutja, ki so bila ravnokar omenjena. In zakaj se je druga stran umaknila? Morda zaradi strahu, da jo prva stran še ne bi bolj prizadela? Mož se čustveno ne umakne oz. čustveno ne zapre, ker bi mu bilo vseeno za ženo, ampak ker se boji, da bi ga sicer lahko še bolj prizadela in ponižala in bi morda potem res želel iti stran (se ločil), zato je njegov kratkotrajni umik lahko celo zakonotvoren. Žena pravtako ne napade in kritizira moža, ker bi bila hudobna in brezbrižna, ampak lahko to tudi razumemo kot obupen poskus, da bi se ponovno povezala z možem in jo je strah, da ne bi zakon popolnoma zamrl. Ter da še vedno ima upanje, da bi uspela uspešno priti nasproti drug drugemu.

Seveda, metoda ni najboljša, vendar namen v ozadju pa je vsekakor v redu. Zato je cilj terapevta, da jima uspe predstaviti, katera boleča občutja in kateri zelo dobri nameni se skrivajo za sicer manj primernimi vidnimi odzivi ter da ju povabi in pripravi, da začneta drug z drugim komunicirati na drugačen način. Da začneta govoriti o sebi, o svojih doživljanjih, strahovih, potrebah. Namreč, ko se bosta počutila slišano, razumljeno, sprejeto, bo nastal varen prostor, temu sledi možnost vzpostavitve medsebojnega zaupanja in šele takrat se lahko neobremenjeno pogovarjamo o vsebinskih stvareh: kam na morje, kakšne ploščice, kdaj gremo k tašči na obisk...

Ljubite svoje sovražnike - ali lahko začutim in razumem rano in bolečino osebe, zaradi katere me je ravno ta oseba prizadela?

Raziskava o srečnih zakoncih in tretji poti

Ob tem omenimo raziskavo, da tisti pari, ki se opisujejo kot srečne, se po prepirih hitreje opravičijo in povežejo kot nesrečni zakonci. Ko pride do prekinitve stika, ko zakonca drug drugega prizadeneta in se nato oddaljita, se prvi zakonci manj zatekajo k (umiku) "tihim dnevom", dolgim čustvenim premorom, užaljenosti ali (napadu) obtoževanju, iskanju krivca za prepir in se hitreje povežejo tako, da se opravičijo za svoj del in se ne ukvarjajo s krivdo drugega.

Če povzamemo, kaj naj naredita zakonca:

• naj si izogibata napadanju, ko sta nejevoljna, ampak povesta to na drugačen način (primer):

 "Težko mi je, ko imam občutek, kot da sem ti nepomembna, ker se nočeš z mano pogovarjati. Pogrešam te. In ko to dolgo traja, postanem pa že malo jezna in se težko obvladujem. In takrat me je strah, da te sploh ne bom več pogrešala. Ja, tega me je strah, da te sploh ne bi veš pogrešala."

• ter, da se ne umikata, zapirata, pasivizirata ali pretirano branita:

 "Sedaj bi na prvo ženo rekel, da me spet napadaš. Vendar...me v bistvu ne. Ampak nimam pojma, kaj naj ti rečem in me je sedaj strah, da ne bom spet kaj narobe rekel in me boš zaradi tega začela kritizirati...v bistvu, na tak nenapadalen odziv sploh ne vem, kaj naj ti rečem... ("Prišepet": objemi jo, pa bo čisto ok! )

• V obeh primerih sta namesto napadanja in umikanju govorila o sebi. To je podobno, kot če greš brez orožja in ščitov z "belo - mirovno zastavico" iz svojega vojaškega tabora v sovražnikov z namenom, da bi dosegli premirje in ob tem upaš, da te ne bodo ustrelili. Tvegano. Ampak drugače ne gre.

Spravljiva dialoškost v skupnosti

Vedno znova mi da misliti odlomek iz Svetega Pisma, koliko moških je bilo pod križem na Kalvariji. Človeško gledano je bilo takrat konec zgodbe o uspehu in se je večina učencev razbežala. V težkih trenutkih je nemogoče, da bi občutek žalosti, nemoči in morda celo obupanosti tvojega bližnjega ne pljusknil nate. Če te je strah teh čutenj, se boš pred njimi umaknil: bodisi fizično, bodisi psihično (jih odrežeš) ali pa boš napadal. Kako se to naredi? Namesto, da bi povedal, da te je nekaj prizadelo, boš udaril nazaj. Namesto, da bi dostojanstveno pokazal, da mi tvoj odziv ni vredu, bom sam še bolj napenjal mišice in iskal način, da te nadvladam. Morda celo z neprimernimi besedami ali komentarji. Če sem se počutil diskvalificiranega s strani tvojih argumentacij, ti bom to vrnil. Lahko tudi na intelektualni ali teološki ravni. Si predstavljamo kam to pelje? V času študija teologije, mislim, da pri predmetu Zgodovina Cerkve, se spomnim komentarja, da bi bila razpoka med Vzhodno in Zahodno Cerkvijo manjša, če bi bili njuni pogajalci malo bolj spravljivo ponižni.

Dovolj se počutim močnega, da lahko pokažem ranljivost. (Denzel Washington)

Izziv v cerkveni skupnosti

Vsakič, ko komentiramo, se odzivamo, pišemo, imejmo v mislih, da ne zapiramo vrat za seboj, da ne podiramo medosebnih mostov. Da gradimo odnos z drugim. Spoštuj drugo stran. Vedno skušajmo dati svoje komentarje skozi sito konstruktivnosti - ali to gradi skupnost in medsebojne odnose. Šele potem pridemo do vsebine. Namreč, če ta kriterij ni izpolnjen potem, potem verjetno želimo zavedno ali nezavedno na drugo strani odložiti del lastnega neprijetnega čustvenega stanja oz. iščemo lastno zadoščenje.

Za nekoga bo izziv in naloga, da ko mu je težko, da se užaljeno ne umakne in bo moral delati na tem, da ostaja v odnosu in skupnosti. Spet za drugega pa večjo skušnjavo predstavlja, da ne bi preveč intenzivno in z močjo uveljavljal svojih pobud in se bo moral vaditi v poslušanju, odprtosti za druge, blagosti do drugih in v iskanju rešitev v dialogu z drugimi.

Za nekoga, ki je bolj izogibajoče navezan, bo imel več dela s prvim predlogom - da se ne umika. Za nekoga, ki pa je bolj tesnobno navezan, pa bo večji izziv predstavljala naloga, da komunicira blago, umirjeno, da ne dela prenagljenih odločitev ter da zmore tolerirati negotovost in še nerešene stvari in da je potrpežljiv z drugimi.

Za voditelja skupnosti (kot tudi podjetja) je dobro, da zna pomiriti in tudi vznemiriti. Da si ne eni strani upa sprejeti odločitve in ter hkrati, da zna skupnost pripraviti na te odločitve, jo pomiriti. Kako? Da jo sliši, vidi in razume. Jezus je znal vznemiriti, znal pa je tudi pomiriti. Za voditelja skupnosti ni dovolj, če je vešč samo ene veščine.

A zmorem tebe spoštovati, četudi se ne strinjam s tabo? A lahko s tabo vzdržujem dialog in ne prekinjam odnosa, četudi imava različne poglede?

Nemoč v družini in v skupnosti

Kaj po navadi naredi nemočni zakonec, starš ali vernik? Starš pogosto povzdigne glas ali celo uporabi moč, kazen ali pa na drugi strani se "zgrudi" in si reče: "Ne morem več". Slednji ukrep prav gotovo ni vredu, če ostane zgolj pri tem. Pri uporabi moči je treba biti previden - v družini in skupnosti je najprimerneje uporabiti moč ali kritiko šele, ko drugi čuti, da si mu naklonjen. Če čutiš, da te nekdo ima iskreno rad, potem veliko lažje sprejmeš njegove zahtevnejše odločitve.

Tudi v župnijah se srečujemo z nemočjo - s pastoralno nemočjo. Ali nam le ta pogasi upanje, pastoralno iniciativo ter se polagamo pasiviziramo in zapadomo v apatijo (umik)? Ali pa se s pastoralno nemočjo spopademo s proti napadom oz. t.i. kaznimi, kar lahko pomeni, da morebitne frustrucije in občutke nemoči, ki jih nekdo doživlja ob vernikih, zregulira s protiukrepi. V smislu, voditelj bo naredil nekaj takega, da bo zbudilo ali celo zabolelo vernike, ker morda s tem želi zbuditi vernike. Ta pristop je značilen za šok terapijo, kjer cilj posvečuje sredstva in se ne oziramo, če vmes koga slučajno prizadenemo, ker nam je pomemben končni cilj. Za doseganje specifičnih ciljev je šok terapija lahko kratkotrajno uspešno, za graditev skupnosti in odnosov pa žal ne.

Če povzamemo, kaj narediti v skupnosti:

• izogibajmo se umikanju in zapiranju zaradi užaljenosti, kar lahko pomeni pasiviziranje ali distanciranje od skupnosti,
• izogibajmo se kritiziranju, obtoževanju ali napadanju, če nam nekaj ni prav,
• iščimo tretji način: nismo tiho, vendar povemo stvari na spoštljiv način in smo pozorni, da ni cilj našega odzivanja odvreči čustveno "bombo", ampak rast celotne skupnosti.

Vsaka potrpežljivost še ni popuščanje ter vsaka odločna reakcija še ni nujno konstruktivna.