»Kadar govorimo o smrti, govorimo pravzaprav o življenju. Če bi se več pogovarjali o smrti, bi nas bilo manj strah umreti,« pravi Metka Klevišar, upokojena zdravnica, ki je pred dobrega pol stoletja kot mlada zdravnica na onkologiji prva pri nas začela na glas govoriti o smrti in o pomembnosti spremljanja umirajočih in njihovih svojcev v bolnišnicah in v domači oskrbi; po vzoru iz tujine je ustanovila društvo Hospic in ga prvo desetletje uspešno tudi vodila. Izkušnje dela s hudo bolnimi, srečevanja z njihovimi svojci in številnimi drugimi ljudmi, ki se še danes k njej obrnejo »po nasvet«, deli na različne načine: s predavanji – v Domu sv. Jožefa v Celju, kamor se je s prijateljico Julko Žagar preselila pred devetimi leti, ima dvakrat na teden pogovore o življenju in smrti –;
v knjigah, podpisala se je že v enajstih, nekaj od njih je prevedenih in večkrat ponatisnjenih; in časopisnih člankih – med drugim v Družini redno piše kolumne že skoraj 30 let. Avgusta je doživela izgubo...