Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična. 

Najbolj ga boli, ko vidi razno rjavo posodje iz daljnega vzhoda, upanje pa mu vračajo njegovi tečajniki, ki nosijo jedila k žegnu v svojih škundrah (cajn še ne znajo izdelati). 

»Takrat se tudi moja duhovnost dviga, saj dobro vem, da je ta izdelek še kako uporaben tudi danes«, začne skoraj brez premora govoriti o svoji strasti. S pletenjem se je sicer začel ukvarjati po uspešni športni karieri šele po petdesetem letu. A vendarle mu je bilo, kot pristavi, to položeno v zibko.

Škundra, cajna, camboh

V srednje velikem prostoru je bilo na tesarskem stolu razpostavljenega nekaj orodja, v kotih pa so počivali dokončani in nedokončani pleteni izdelki. 

Najprej je bilo treba razčistiti z osnovami: Škundra je košara iz leske z ročajem in dnom, ki se pri nošenju prilega bokom in drži 8 kilogramov (približno 12 litrov). Cajna (ki jo je moč poiskati tudi v SSKJ) je manjša pletena košara s polkrožnim ročajem in z neravnim dnom.

V pletarski delavnici dela nikoli ne zmanjka. FOTO: Jana Jocif

»Vsaka kmetija je imela nekoč več cajn – za delo na polju in pobiranje poljščin. Manj premožni bajtarji pa so v njej nosili tudi velikonočne jedi k blagoslovu,« razloži mojster. 

Tu so še camboh, ki je bil predvsem namenjen nošenju krme v hlev, koši in lesa za sušenje zelišč, sadja in gob. Danes se pri Krišlju najpogosteje oglasijo lastniki konj, ki potrebujejo camboh za prenašanje stelje. 

»Prostornine je do 50 l in ker gre za lahek material, se vse skupaj lažje prenaša. Nobena plastika ni tako praktična,« pravi in doda, da je eden redkih, ki še zna izdelati camboh.

Druga kariera – kako se je začelo?

Nekoč so bili ljudje zelo podjetni. »Moj rod izhaja iz Zgornje Bele, to je vas ob potoku Belici, ki izvira nad Bašljem.« Tam je bilo veliko objektov od žag, mlinov do kovačij. Tisti, ki niso hodili na delo v Kranj, so si zaslužek poiskali doma. 

»Stara mama je imela doma pekarno, mama Milka pa je bila spretna pletarka. Prodaja izdelkov za vsakdanjo rabo je prinesla neobdavčen prihodek, ki je bil v gospodinjstvu vedno dobrodošel.« Janez je mamo opazoval pri delu in tudi pomagal pri prodaji. A življenje ga je najprej potegnilo v šport.

Danes se pri Krišlju najpogosteje oglasijo lastniki konj, ki potrebujejo camboh za prenašanje stelje.

»Do tridesetega sem bil aktiven športnik, potem rekreativec,« razlaga nekdanji smučarski tekač, biatlonec in kolesar. Vitra ga je povlekla šele po petdesetem. 

»Znanja in osnovnih izkušenj mi ni nihče dal, sem pa imel v domu starostnikov strica Francla, ki sem ga večkrat povabil k sebi. V kurilnici sva sedela, pletla, malo pila in prav fletno je bilo,« se spominja svojih začetkov. 

Z opazovanjem in posnemanjem je svojega učitelja kmalu prehitel. Leta 1994 je izdelal svojo prvo majhno cajno, ki jo še danes uporablja.

Odprte oči v gozdu ... 

Čas ob obujanju spominov hitro teče. Žena Anica prinese domač čaj in pecivo in dogovorimo se, da se bomo osredotočili na cajno, ki je tudi danes nadvse primerna za prenos velikonočnih jedil k žegnu. Vse skupaj se začne z nabiranjem in pripravo materiala. 

»Moj hobi ni samo sedenje na stolu. Treba je v gozd in tam moraš imeti odprte oči.« Janez združuje prijetno s koristnim. Med kolesarjenjem si ogleduje rastišča leske: običajno ob potokih, cestah ali travnikih v smrekovem ali mešanem gozdu.

Janez Krišelj vsako leto vodi pletarske delavnice v Rokodelskem centru Duo v Škofji Loki. FOTO: Jana Jocif

»Pomembno je, da raste samostojno, ne iz šopa. Biti mora čimbolj ravna s čim manj izrastki. Seveda tudi predebela ne sme biti.« Kakovostno palico prepozna tudi po barvi – največ obeta siva s primesmi zelene. Takšno odreže ali odseka in pripelje domov. 

Za izdelavo viter (vitra je tanek trak lesa, ki predstavlja osnovni sestavni del pletenega izdelka) so najboljše od 1,5 do 3 metrov dolge leskove palice, ki morajo biti pri obdelavi vedno sveže.

… in potrpežljivost v delavnici 

Sveži leskovi veji je treba najprej odžagati grče, sledi odstranjevanje lubja oziroma beljenje. »Začnem na tanjšem delu palice, vedno je treba obdelovati v nasprotni smeri rasti. Vitro se dere oziroma kroji. Preden se lotim tega opravila, jo omehčam z upogibanjem, potem pa z nožem naredim začetno zarezo v obliki črke V,« razlaga Janez, medtem ko pripravlja leskovo palico. Vse skupaj zgleda v mojstrovih rokah precej enostavno, še posebej, ko palico upogne proti sebi, da rahlo poči. Nato začne tanek leseni trak elegantno odstranjevati od palice.

Vse skupaj zgleda v mojstrovih rokah precej enostavno, še posebej, ko palico upogne proti sebi, da rahlo poči. 

Ko je prva vitra ločena, se loti izdelave druge – iz ene palice lahko odere od 3 do 5 viter. Če jih izdeluje na zalogo, jih zvije v klobčič in pusti, da se posušijo. Takšne je potrebno pred ponovno obdelavo nekaj ur namakati v vodi. 

V vsakem primeru sledi še dodatno delo z nožem na zaščitenem stegnu: »najprej vitro stanjšam, jo potegnem skozi kaliber, da ima enotno širino. Nato jo je potrebno še zbrusiti,« opiše dolgotrajen postopek, katerega cilj je gladka in enakomerno debela in široka vitra.

K žegnu s košaro izpod rok domačega mojstra. FOTO: Jana Jocif

Da bi se znanje ohranilo 

Janez svoje znanje stalno dopolnjuje. Kjerkoli sliši za kakšnega pletarja, ga skuša obiskati. »Da dobim novo informacijo oziroma 'ukradem' nekaj vedenja. Ti ljudje so praviloma bolj skrivnostni in molčeči. Meni pa gre za to, da bi se znanje ohranilo.« 

Vsako leto v sodelovanju z Rokodelskim centrom Duo v Škofji Loki vodi vsaj 2-3 delavnice (epidemija je ta tempo malo upočasnila), lani pa so pripravili še nazoren priročnik v tiskani obliki in posneli video razlage vseh postopkov pletenja.

Avstroogrska je pletarstvo podpirala tudi s subvencijami in dobro bi bilo, da bi tudi danes poskrbeli, da bogata tradicije ne utone v pozabo.

Pletarstvo je ena od najstarejših rokodelskih dejavnosti, saj je človek pletene posode uporabljal od prazgodovine naprej. V pisnih virih se pleten koš na Loškem omenja leta 1315. 

Znanje je prehajalo iz roda v rod, leta 1908 pa so v Radovljici ustanovili državno pletarsko šolo. Avstroogrska je pletarstvo podpirala tudi s subvencijami in dobro bi bilo, da bi tudi danes poskrbeli za to, da bogata tradicija ne utone v pozabo. 

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, pomlad 2022. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Posamezen izvod stane 5,90 evra, naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Sledite reviji Praznična tudi na Facebooku in Instagramu.