Vinko Prestor se je rodil 5. julija 1928 v Voklem v župniji Šenčur, mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1961 v Ljubljani. 

Pastoralno delo je opravljal v župnijah Ljubljana – Sv. Nikolaj, Ljubljana – Sv. Križ, Vrhnika, Zaplana, Podlipa, Kamnik in Šenčur ter opravljal mnoge pomembne službe, med drugim je bil sodnik Metropolitanskega cerkvenega sodišča, arhidiakon, nadškofijski ekonom in upravitelj Duhovniškega doma.  

Zaprt, ker je znal pisati

Pokojni Vinko Prestor se je leta 1940 vpisal na gimnazijo Kranj, kjer se je šolal, dokler Nemci med okupacijo šole niso zaprli. Med vojno je šolanje nadaljeval doma prek gimnazijskih knjig, ki jih je dobil prek zvez iz Ljubljane, po vojni pa je nadaljeval gimnazijsko izobraževanje.

Pri 19 letih ga je 15. maja 1948 komunistični režim aretiral. Njegova krivda je bila, da je znal pisati in da so mu ljudje zaupali.

Kot je ob biserni maši prelata Prestorja junija lani dejal ljubljanski nadškof Stanislav Zore, ga je soseda prosila, da bi ji napisal pismo, ki je bilo namenjeno v tujino. »Rad je ustregel. A pismo je dobila v roke Udba, ta pes čuvaj komunističnega režima. Zaslišanja se niso ozirala ne na človekove pravice ne na njegovo dostojanstvo. /…/ Danes različni varuhi človekovih pravic protestirajo, če od polnoletnega dijaka zahtevajo odgovornost za njegovo ravnanje. Nihče pa ni protestiral, ko so dijaka surovo pretepali.«

»Med razpravo je bilo rečeno, da sem zelo inteligenten, da izhajam iz klerikalne družine, da ni bil nihče v partizanih in sem se kot odličnjak dobro zavedal protidržavnega delovanja. V pravem času da so me odkrili in preprečili, da bi še naprej rušil obstoječi družbeni red. Verjetno bi se povezal s špijonažo, verjetno bi celo pobegnil čez mejo, »dobro vemo«, da bi študiral za duhovnika, takih da imamo že itak preveč. Zato se mu prepreči tudi vsak študij v Jugoslaviji. Za vse to se ga najstrožje kaznuje za zgled srednješolski mladini: na 17 let strogega zapora z odvzemom prostosti, 5 let odvzema političnih pravic in 5 let izgona iz domačega okraja v okraj Krško. Na vprašanje, če se bom pritožil, sem odgovoril z ne. Še enkrat so ponovili. Ponovno sem rekel ne. Zakaj ne? Mirno sem odgovoril: Če sodišče smatra, da je kazen previsoka, naj me pa manj obsodi,« je povedal v pogovoru za tednik Družina, ko je praznoval 90 let življenja.

Za duhovniški poklic se je odločil že ob vstopu v gimnazijo

Iz zapora je prišel 28. novembra 1954. V duhovnika ga je leta 1961 posvetil škof Anton Vovk. »Moja odločitev za duhovniški poklic je bila že s prvim razredom gimnazije. Vse preizkušnje in ovire mi niso nikoli odvzele želje po duhovništvu, četudi bi jih marsikdo opustil in si izbral drug, primernejši oziroma dosegljivejši poklic. To moč sem črpal z redno molitvijo in polnim zaupanjem, kar je Jezus naglašal: »pri Bogu je vse mogoče«,« je pred štirimi leti povedal v pogovoru za Družino.

Po končanem študiju na Teološki fakulteti je dobil dekret za stolnega in kornega vikarja – kaplana v stolnici. Kasneje je bil župnik novoustanovljene župnije sv. Križ na Žalah, na Vrhniki, ter v Kamniku. Leta 1985 je postal stolni kanonik. Upokojil se je leta 2004, od leta 2007 pa je bil duhovni pomočnik v župniji Šenčur.

»Nikoli nisem imel v mislih maščevanja, vsem odpuščam«

O svojem odnosu z Bogom je pokojni Vinko Prestor v pogovoru z Družino dejal »Z Bogom se nisem nikoli »prepiral«. Vedno sem imel trdno zaupanje in močno vero: Kar Bog stori, vse prav stori. Nikoli se nisem zgubljal v dvomih, čeprav je bilo včasih težko razumeti, kaj je Božja volja. Navsezadnje sem spoznal, da tudi v nerazumljivih preizkušnjah sicer ni bila Božja volja, da trpim, pač pa je bila Božja volja, da to sprejemam in prenašam. Noben dan ni ostal brez molitve.«

Pogovor pa je sklenil z besedami: »Mirno lahko rečem, da nisem nikoli iskal časti in slave ali imel v mislih maščevanja, nasprotno, vsem odpuščam.«