Zatočišče v podzemni železnici

Kijevski metro je postal eden simbolnih krajev vojne. Tisoči in tisoči stanovalcev se zatečejo tja, ko je bombardiranje tako intenzivno, da se trese celo asfalt. Ženske in moški, otroci in starejši odhitijo po stopnicah in ure preživijo ob tirih. Nekateri so tudi vagone na postajah, kjer je promet ustavljen, spremenili v bivališča. Večinoma gre za prebegle iz okoliških krajev, ki jih je ruska vojska uničila ali zasedla, piše italijanski katoliški dnevnik Avvenire.

Tam spodaj »ljudje podzemlja« čakajo in se zaskrbljeno sprašujejo, kaj bodo videli, ko se vrnejo na površje – ali bodo še našli hiše, sorodnike, prijatelje. Pater Jozafat, redovnik sv. Bazilija Velikega, pripoveduje o župljanki, mladi zdravnici Victorii Romaniuk, ki vse od začetka deluje kot prostovoljka v podzemni železnici: povedala je, da imajo mnogi panične napade, doživljajo hudo tesnobo, se čutijo izgubljene.

Obhajanje bogoslužja. FOTO: Ukrajinska grškokatoliška cerkev

Spoved po dolgih letih

Pred dobrima dvema tednoma je skupaj s sobratom in dvema redovnicama bazilijankama šel na eno izmed postaj v središču mesta – imena ne pove zaradi varnosti –, da bi se tam srečal s prebeglimi. »Nekateri, ki so me prepoznali kot duhovnika, so se mi spontano približali, saj so si želeli besedo tolažbe, molitev, klepet. Spet drugič so nas prostovoljci odvedli h komu, ki je posebej trpel. Več katoličanov je prosilo za spoved – nekateri se že leta niso spovedali. Razumeli smo, da je naša navzočnost potrebna.« Duhovniki in redovnice so tako začeli redno odhajati v metro. 27. marca je pater Jozafat ob tirih prvič obhajal bogoslužje. »Bil je zelo močan trenutek. Zato smo se odločili, da bomo to še ponovili.«

Biti z ljudmi

Odtlej je na tej postaji vsako nedeljo zvečer maša, spoved in duhovno spremljanje pa redno tudi med tednom. »Nekateri so nam povedali, da se bolje počutijo,« pripoveduje pater Jozafat. Mnogi so mu zaupali svojo bolečino. »Prvi dan se mi je približala gospa v solzah. Bila je obupana zaradi moža in njegovih staršev, ki so ostali v vasi blizu glavnega mesta. Raketa je zadela njihovo hišo in se zarila v zid, ne da bi eksplodirala. V strahu so bili, kdaj se bi to lahko zgodilo. Niso pa mogli zbežati, ker so ozemlje zasedali Rusi. Zelo se me je dotaknilo njeno trpljenje. Ponavljala mi je: 'Molite zame.' Maševal sem po njenem posebnem namenu. Na koncu me je prišla pozdravit. Smehljala se je. Rekla mi je, da je njenim domačim uspelo priti v Kijev. Zahvalila se mi je, da sem jo spremljal. V resnici bi se ji moral zahvaliti jaz, ker me je spomnila na to, kako pomembno je biti z ljudmi.«

Hvaležni papežu

Grškokatoliška cerkev, ki šteje desetino prebivalstva, 4 milijone vernikov, je bila vedno blizu svojim ljudem. »Za časa Sovjetske zveze so duhovniki odhajali v Sibirijo, da ne bi pustili samih oporečnikov, ki so bili poslani v delovna taborišča. Cerkev tudi nikoli ni nehala maševati: kljub prepovedi obhajanja bogoslužja smo to počeli po domovih,« za Avvenire pripoveduje pater Jozafat. »Zagotovo ljudi ne bomo zapustili zdaj. Veliko moči nam dajejo besede papeža Frančiška. Čutimo, da nam je zelo blizu v tem času stiske. Neskončno smo hvaležni za njegovo nenehno pozornost. Posvetitev naše države in Rusije Mariji je bilo ganljivo dejanje. Dalo nam je upanje. Prepričani smo, da bo po tem dolgem postu prišel čas vstajenja. Za Ukrajino in vse narode, ki preživljajo mučeništvo vojne.«