Novost letošnjega knjižnega sejma v Cankarjevem domu je »država v fokusu« - Italija. Med številnimi znanimi Italijani iz sveta literature, založništva, kulinarike, mode … je založba Družina v Cankarjev dom pripeljala Andrea Torniellija, »papeževega najljubšega novinarja in najsposobnejšega vatikanista«, kot ga pogosto označujejo svetovni mediji. Spomladi je pri založbi Družina izšel slovenski prevod njegove knjige-pogovora s papežem Frančiškom: Božje ime je usmiljenje. V klubu Cankarjevega doma se je z gostom pogovarjala novinarka Patricija Maličev.

V klubu Cankarjevega doma se je z novinarjem Andreo Torniellijem pogovarjala Patricija Maličev (foto Jože Potrpin)

"Papež sprva nad idejo za knjigo ni bil navdušen"

Andrea Tornielli se je kot novinar osebno poznal s štirimi zadnjimi papeži, z njimi naredil številne intervjuje in o njih napisal knjige. Buenosaireškega kardinala Bergoglia je poznal in spremljal njegovo delo že veliko let pred tem, ko je postal papež, tako je že kmalu po konklavu napisal knjigo Papež Frančišek – prevedena je bila v številne jezika, med prvimi tudi v slovenščino. Ko je papež Frančišek napovedal leto usmiljenja, ga je vatikanist pisno zaprosil, ali bi bil pripravljen, da bi napisala intervju-knjigo na to temo. »Sprva papež ni bil navdušen, dobil sem negativen odgovor,« je povedal Tornielli na pogovornem popoldnevu na knjižnem sejmu. »Vztrajal sem, povedal sem mu, da želim snovati intervju samo na temo usmiljenja in da o drugih temah ne bova govorila. Pristal je tudi zaradi moje vztrajnosti, intervju je pregledal, popravil in na koncu je bil zadovoljen.«

Namesto odgovorov od papeža dobil prazne list papirja

Seveda to ni bil Torniellijev prvi intervju s papežem Frančiškom. Prvega je za časopis naredil že decembra 2013, komaj nekaj mesecev po izvolitvi; papeža je spremljal tako rekoč na vseh potovanjih in bil poleg na vseh »tiskovnih konferencah«, ki jih papež pripravi na letalih ob vračanju s potovanj. O začetku snemanja intervjuja-knjige je Tornielli povedal anekdoto. K papežu je prišel s tremi snemalniki. Zložil jih je na mizo, v rokah pa je imel le majhen listek z napisanimi vprašanji. Ko je papežu zastavil prvo vprašanje, ta ni začel odgovarjati, ampak ga je zaskrbelo, zakaj nima papirja, da bi pisal. »Vstal je in v sobi začel iskati papir. Zahvalil sem se mu, da ni treba, saj imam tri snemalnike … Ampak ta mala anekdota veliko pove o lastnostih papeža Frančiška: podajala sva se na pot zahtevne in zaplete teme, vendar papeževa prva skrb je bila moja osnovna potreba. To je lastnost velikih človeških in krščanskih duhov: predno je stopil v pogovor, je poskušal ugotoviti potrebe sočloveka. In to veliko pove o papeževi osebnosti, o njegovem značaju,« je dejal vatikanist.

"Česar ni v knjigi, ga nisem vprašal"

Da pred snemanjem o vprašanjih nista veliko govorila, je povedal Tornielli. »Dan ali dva pred snemanjem sem mu poslal okvirne teme za pogovor, približno trideset. Pogovarjala sva se o vsem – česar ni v knjigi, tega ga nisem vprašal.« Tornielli je dejal, da se je v pogovoru s papežem ogibal vprašanjem, »ki bi lahko postala naslov v časopisu« ali »ki bi bila kakorkoli sporna«. In pravzaprav mu je takšna vprašanja – kot je recimo o vatikanski banki, o škandalih v cerkvi, o vlogi žensk … - že postavljal on in drugi novinarji v pogovorih za časopise. »Moj namen s knjigo pa ni bil papeža izzivati s kontroverznimi vprašanji, ampak mu omogočiti, da odpre špranjo, da odpre vrata, prek katerih nagovori bralce o pomembnih temah usmiljenja.« Torej, je nadaljeval Tornielli, če v knjigi ne boste našli kontroverznih vprašanj, je za to kriv novinar, ki jih ni zastavil, in ne papež, ki ne bi želel odgovarjati nanje.

"Živimo v svetu, ko je vsak komentator. Jaz sem v prvi vrsti reporter!"

Na vprašanje, ali se ima za kronista, reporterja ali komentatorja, je Tornielli jasno odgovoril, da je v prvi vrsti reporter, čeprav mora seveda kdaj kakšen dogodek tudi komentirati. »Živimo v svetu, ko ima že skoraj vsak svoj blog, ko vsakdo na družbenih omrežjih lahko komentira vse, od športa do politike in papeža. Smo narod komentatorjev. In to z jezikom, ki je pogosto sarkastičen, zlonameren, sovražen. Pred seboj imamo ekran in ne sočloveka, zato si dovolimo tudi grde stvari, ki jih sočloveku v obraz ne bi nikoli rekli.« Zato je po besedah Torniellija pomembno, da so v tem času, ko je že vsak lahko »komentator«, novinarji najprej reporterji. »Sem reporter – rad se srečujem z ljudmi, poročam o tem, kar vidim in slišim. Ne želim drugim podajati svojih idej in misli, ki po mojem mnenju niso bolj zanimive od misli drugih. To je moje novinarsko poslanstvo.«

»Vatikan insider: brez kričečih naslovov in škandaloznih vsebin. Želimo le resnico!«

Tornielli je urednik spletne strani Vatican insider, ki prinaša predvsem verske, religiozne vsebine, poleg italijanščine, angleščine in drugih velikih jezikov, pa jo prevajajo tudi v arabščino, kitajščino, poljščino … »Moja želja je, da bi ponujali kakovostne informacije. Sestavil sem ekipo 25 'vatikanistov', izbral pa sem jih po kriteriju kakovosti, sposobnosti podajanja informacij in dotedanjega dela, ne po tem, ali razmišljajo tako kot jaz. Ne zanima me, ali je novinar bolj konservativen ali bolj liberalen, mene zanima, ali so novice, ki jih podajajo, verodostojne. Ne prinašamo spornih novic, ne prinašamo privlačne bombastične naslove – nas tak način novinarstva ne zanima.« Tornielli je dejal, da imajo zaradi tega sicer manj obiskovalcev, manj bralcev, manj sledilcev, »imamo pa večje zadovoljstvo.«

Foto: Jože Pavlič
V drugem delu je novinarka »vatikanskega novinarja« spraševala o delu in upanjih papeža Frančiška, o zapuščini in odstopu Benedikta XVI., pa kako so pedofilski škandali vplivali na delo v Vatikanu, kakšen je njegov osebni pogled na splav, begunce, identiteto Evrope v prihodnosti, pa tudi o tem, kaj pomeni, da je papež Frančišek revolucionar …

Več o tem v tiskani številki Družine.

VIDEO: