Rodil se je 8. maja 1948 v Stomažu na Vipavskem. V duhovnika je bil posvečen leta 1972 v Idriji. Po opravljeni diplomi je znanstveno pot nadaljeval z magisterijem iz teologije na ljubljanski Teološki fakulteti leta 1976 z naslovom Značilnosti Moltmannove teologije upanja, štiri leta pozneje je na isti fakulteti doktoriral z disertacijo Soočenje z Moltmannovo teologijo upanja. Med letoma 1985 in 1989 je bil honorarni predavatelj, nato do 1994 docent, potem do 2003 izredni in nadalje do upokojitve leta 2012 redni profesor dogmatične teologije na Teološki fakulteti.

Urednik Bogoslovnega vestnika in Communia

Več mandatov je bil predstojnik Katedre za dogmatično teologijo, tudi predstojnik Instituta za sistematično teologijo. Štiri leta je bil glavni urednik znanstvene revije Bogoslovni vestnik, prav tako je urejal slovensko izdajo mednarodne revije Communio. Bil je tudi avtor več kot 10 knjig, od prve Prihodnost sveta in človeka. Eshatologija (1987) do zadnje, Bog v iskanju človeka – velikonočna skrivnost kot razodetje Božjega srca, ki je izšla letos pri Založbi Salve. Bil je tudi soavtor Priročnika dogmatične teologije, ki ga je tudi uredil.

Zgled dr. Antona Strleta

Bil je tudi član Znanstvenega sveta revije Bogoslovska smotra (Teološka fakulteta Zagreb), član Evropske družbe za katoliško teologijo in član Sveta krščanskih Cerkva. Med ljudmi, ki so vtisnili pomemben pečat njegovemu osebnemu in znanstvenemu razvoju, je bil – kot je poudarjal sam – tudi njegov profesor in mentor dr. Anton Strle: »Hvaležen sem mu za njegov zgled in za to, da me je uvedel v tista področja teologije, ki so predstavljala za takrat pomembno osvežitev.«

Duhovnik koprske škofije

Po duhovniškem posvečenju je bil kaplan v Izoli (1973–1976), župnijski upravitelj na Vojskem nad Idrijo (1976–1977), spiritual v Malem semenišču v Vipavi (1977–1983), župnik v Knežaku (1983–1988), po enoletnem študijskem izpopolnjevanju v Rimu pa je med letoma 1989 in 2013 poleg profesure opravljal še službo duhovnega pomočnika v Ilirski Bistrici. Nato je bil do leta 2017 duhovni pomočnik v Postojni, odtlej pa je bival v duhovniškem domu Petrov dom v Šempetru pri Gorici.

Odličen poznavalec slovanskih bratov Cirila in Metoda

Bil je tudi zaželen predavatelj na številnih znanstvenih simpozijih doma in v tujini – v Beogradu, Rimu, Valencii, Budimpešti, Leuvenu, Gradcu, kot predavatelj-gost v Regensburgu. V akademskem letu 1997/98 je predaval na Teološki fakulteti Univerze za severno Italijo v Milanu, na oddelku v Vidmu. Bil je tudi odličen poznavalec slovanskih bratov Cirila in Metoda, ki sta, z njegovimi besedami, »s svojim misijonarskim delom med slovanskimi narodi 'prehitevala' pojmovanje in napredovanje oznanjevanja evangelija«.

Sorčeva knjižna dela

Bil je avtor številnih strokovnih in poljudnih knjig, več jih je izšlo tudi pri Založbi Družina, in sicer: Prihodnost sveta in človeka – eshatologija (1987), Živi Bog – nauk o Sveti Trojici (1991), Eshatologija – dovršitev sveta in človeka (1997), Duh življenja (1998), Živi Bog (2000), V prostranstvu Svete Trojice – hermenevtična načela trinitarizacije (2006), Od kod in kam? – stvarstvo in zgodovina trinitaričnih razsežnosti (2007), Bog, ki daje krila (2008), Verujem, torej sem (2013), Velikonočna skrivnost (2013) in Neizmerna moč dotika – premislek o mestu dotika v krščanskem življenju (2018).

O nebesih

V pogovoru z Darjo Šneberger Brežnik za revijo Božje okolje je pokojni Ciril Sorč predlani dejal: »Nebesa nam ne bodo vsiljena. Človek je po svojem bistvu ustvarjen za nebesa, nikjer drugje se ne more v polnosti uresničiti, uveljaviti. Nismo si mi izmislili Boga, ampak se nam je Bog sam razodel in nas poklical po imenu, ni nas ustvaril po tekočem traku. Naše življenje naj bi bilo eno samo odzivanje temu klicu. Kot kristjani naj bi bili še posebej pozorni do mnogih darov, ki nam jih Bog daje. In prvi dar je seveda življenje.«

In še: »Bog nas je ustvaril zase, da bi njega prejemali in se z njim notranje srečevali, zato smo tako zelo radovedni, kakšna bo njegova podoba v nebesih in kakšno bo srečanje z njim, ki nam ga ne bo mogel odvzeti nihče. A najprej je zelo pomembna njegova navzočnost v našem zemeljskem življenju. Če je ne dopustimo, si bomo sami začeli ustvarjati takšne 'nebeške' resničnosti, ki odgovarjajo našim zamislim, ne pa Božjim.«

Svet kot prostor velikih možnosti in hkrati izsušena zemlja

Kot je njegove besede pred desetletjem in pol portretno zapisal Družinin novinar Ivo Žajdela, je Ciril Sorč današnji svet videl kot prostor velikih možnosti in hkrati kot izsušeno zemljo, žejno osvežilnega in okrepčilnega dežja: »Ta pogled ne izvira iz statističnih podatkov in napovedi, temveč iz zaupanja vanj, ki je zvest svojim obljubam. Zato kristjani nismo poklicani za oznanjevalce katastrofičnega pesimizma, temveč smo poslani, da kot nosilci smisla in veselega oznanila kažemo današnjemu človeku brezmejno prihodnost. Kot takšna bi morala biti prepoznavna tudi današnja Cerkev.«

Naj pokojni počiva v miru in večna Luč naj mu sveti, Nebeški Oče pa naj mu bo bogat plačnik in pravičen sodnik.