Biseromašnik Jure Rode se je rodil 27. aprila 1937 v Ihanu, a moral že kot osemletni deček 7. maja 1945 z družino in sorodniki na begunsko pot, ki ga je prek Ljubelja vodila sprva v taborišče na Vetrinjskem polju pri Celovcu, nato v Peggez pri Lienzu in končno v taborišče v Špitalu ob Dravi. Po treh letih in pol taboriščnega življenja je 27. decembra 1948 s svojci prispel v Argentino, kjer je najprej končal srednjo šolo na državni gimnaziji v Adrogueju in nato bogoslovne študije v tamkajšnjem Slovenskem begunskem semenišču. V duhovnika je bil, skupaj s pokojnima Primožem Langusom in Lovretom Tomažinom, posvečen 8. decembra 1963 v Adrogueju, novo mašo je obhajal 29. decembra v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov v Don Boskovem zavodu v Ramos Mejii.

Doktorat iz cerkvenega prava na Gregoriani

Po doktoratu iz cerkvenega prava leta 1980 na Papeški univerzi Gregoriana se je vrnil v Argentino in tam nadaljeval sodelovanje v slovenskem dušnem pastirstvu, hkrati pa opravljal različne zadolžitve v buenosaireški nadškofiji. Med letoma 1981 in 2013 je poučeval cerkveno pravo na pravni fakulteti Papeške katoliške univerze v Buenos Airesu, sicer pa je opravljal še številne druge službe. Bil je cerkveni notar, branilec zakonske vezi na cerkvenem sodišču druge stopnje za Argentino, generalni vikar za katoličane vzhodnih odredov, vodja nadškofijskega odbora za zadeve svetnikov, sodnik na cerkvenem medškofijskem sodišču v Buenos Airesu, kaplan pri Argentinski federalni policiji.

Dr. Jure Rode: »Duhovništvo je darovanje, darežljivost, podarjanje. Da ne živiš zase, marveč s svojim življenjem koristiš drugim. Iz ljubezni do Boga služiš bližnjemu, duhovnik iz ljubezni do Boga skrbi in dela za sedanjo in večno srečo sočloveka.« FOTO: arhiv Družine

Delegat za slovensko dušno pastirstvo v Argentini

Od januarja 1964 je deloval zlasti v slovenskem dušnem pastirstvu, od semeniških let dalje sodeloval pri slovenskem tisku (Duhovno življenje, Oznanilo …), od ustanovitve spremljal delo Zveze slovenskih mater in žena, bil več let hišni kaplan šolskih sester na Paternalu. Delegat Slovenske škofovske konference (s potrditvijo Argentinske škofovske konference) za slovensko dušno pastirstvo v Argentini je bil od leta 2000, leta 2017 ga je predsednik Argentinske škofovske konference msgr. Jose Maria Arancedo na predlog tedanjega predsednika SŠK msgr. Stanislava Zoreta imenoval za odgovornega duhovnika za pastoralo Slovencev v Argentini.

Dr. Jure Rode z ljubljanskim pomožnim škofom dr. Antonom Jamnikom in zdajšnjim delegatom Francijem Cukjatijem. FOTO: arhiv Antona Jamnika

Niti minuto mu ni bilo žal, da je izbral duhovniški poklic

»Odkar sem duhovnik, mi ni bilo niti minuto žal, da sem izbral ta poklic. Če bi se moral še enkrat odločiti, bi izbral isti poklic. Morda je odločitev težja, če ni več močne vere in verskega življenja, molitve po družinah in v okolju, kjer se mladi gibljejo. Kdor se danes, v Cerkvi nasprotujočem okolju, odloči za duhovnika, mora biti res junak. V prvih letih begunstva in izseljenstva so bili duhovni poklici tudi sad velikega trpljenja, osebnega in družinskega. Iz relativno majhne slovenske skupnosti je izšlo okoli 50 novomašnikov. Odločitev je bila v tistem času 'naravna posledica' dejanskega življenja, ne nujno nekaj herojskega,« je leta 2007 v pogovoru z Družinino novinarko Ksenjo Hočevar svojo odločitev za duhovništvo pojasnil Jure Rode. Celoten pogovor je še na voljo TUKAJ.

Duhovništvo je darovanje, darežljivost, podarjanje

Da postane duhovnik, se mu je zdelo naravno, je še dodal v tem intervjuju. Poklica ni iskal posebej dolgo, edina alternativa je bil študij medicine, vendar le v primeru, da iz kakršnega koli vzroka že ne bi mogel vstopiti v bogoslovje. »Na jasno odločitev so morda deloma vplivali lepi zgledi duhovnikov, zlasti v begunskem taborišču in nato v Argentini. Toda odločitev je bila svobodna,« je tedaj izpostavil Rode in o lepoti duhovniškega poklica dodal: »Duhovništvo je darovanje, darežljivost, podarjanje. Da ne živiš zase, marveč s svojim življenjem koristiš drugim. Iz ljubezni do Boga služiš bližnjemu, duhovnik iz ljubezni do Boga skrbi in dela za sedanjo in večno srečo sočloveka.«

Da postane duhovnik, se mu je zdelo naravno. Poklica ni iskal posebej dolgo, edina alternativa je bil študij medicine. FOTO: arhiv Družine

Povsod, kjer je bil, je imel možnost biti Slovenec

Čeprav je v tujini preživel domala vse življenje, mu je bilo vsa ta leta slovenstvo blizu, šlo je vzporedno z njim, povsod, kjer je bil, je imel možnost biti Slovenec. »Čutil sem kot Slovenec, hotel sem biti Slovenec. Zlasti prva desetletja je bil med nami, izseljenci v Argentini, močan slovenski naboj. Starejši so živeli z idealizmom, iz ljubezni do krščanskih in slovenskih vrednot. Mlajši smo imeli priložnost to opazovati in sprejemati, posnemati. Nisem se spraševal, kako je biti Slovenec v argentinskem okolju – preprosto živeli smo z veliko ljubeznijo do vsega, kar je bilo slovenskega. Poleg družine imajo pri tem neprecenljive zasluge slovenske dopolnjevalne šole, slovensko dušno pastirstvo, slovenski Rožmanov zavod, pevske zbori, kulturno in prosvetno delovanje, organizacije,« je za Družino poudaril Rode.

Škof Anton Jamnik na obisku pri slovenski skupnosti v Argentini. FOTO: arhiv Antona Jamnika

Duhovnik po Jezusovem srcu, ki ničesar ne pričakuje zase

Slovesno zlato mašo v do zadnjega kotička napolnjeni cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu je obhajal pred skoraj natanko desetletjem, 15. decembra 2013. Po njej je bila še slavnostna akademija v dvorani škofa Rožmana, na njej so prebrali tudi čestitko zlatomašnikovega ožjega sorodnika (bratranca), kardinala dr. Franca Rodeta, ki je med drugim zapisal: »Tvoj zgled skromnega in požrtvovalnega dušnega pastirja, tvoja topla beseda slehernemu človeku v stiski, tvoja bližina vsem, ki so te želeli imeti ob sebi v težkih trenutkih življenja – vse to pričuje, da si bil vedno duhovnik po Jezusovem srcu, ki ničesar ne pričakuje zase in se brezmejno razdaja drugim.«

V duhovniškem poklicu je bil vedno prilagodljiv zahtevam

Tedanji predsednik Zedinjene Slovenije Franci Žnidar pa ga je med zlato mašo pozdravil z besedami: »Vedno ste bili pripravljeni maševati in deliti zakramente tudi v manjših in oddaljenih verskih skupnostih. O tem pričajo vaši številni obiski pri Slovencih v notranjosti države, tudi z večdnevnimi samotnimi potovanji. V duhovniškem poklicu ste bili vedno prilagodljivi zahtevam. Kot katehet ste pripravljali najmlajše za prejem zakramentov v slovenskem jeziku. Dolga leta ste poučevali na Srednješolskem tečaju. Spremljali ste dijake prvih Rasti, ko so še hodili v hribe in spali v šotorih. Spodbujali ste mlade zakonce, da so si v skupinah vzeli čas za razmišljanje in branje cerkvenih dokumentov. Navduševali ste mlajše za dobrodelno pomoč potrebnim.«

Naj pokojnega msgr. dr. Jureta Rodeta sprejme Vsemogočni, ki mu je bil zvest vse življenje, in mu bogato poplača vsa njegova dobra dela. Naj počiva v miru.