Dominik Bizjak, ki so ga vsi klicali Dinko, se je rodil 17. februarja 1952 v Orehovici pri Podnanosu. Leta 1967 se je 15-leten odzval na Gospodov klic in se napotil v Malo semenišče in Srednjo versko šolo v Vipavi. Nato je vstopil v Bogoslovno semenišče in študiral teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani. Najprej je bil kaplan v Tolminu (1978–1984), potem župnik v Dolenji Trebuši, Gorenji Trebuši in Idriji pri Bači (1984–1988) na Tolminskem, v Truškah in Marezigah (1988–1996), v Sečovljah (1996–2010), od koder je tudi soupravljal župnijo Korte v Slovenski Istri; leta 2010 je prevzel župnije Brestovica, Temnica, Vojščica in Kostanjevica na Krasu. Sredi leta 2017 so ga razrešili soupravljanja župnije Brestovica. Od 1. januarja 2018 so župnije Temnica, Vojščica in Kostanjevica na Krasu uradno združene v eno samo – Kostanjevica na Krasu. Postal je novi in hkrati prvi kostanjski župnik v novem obsegu te župnije.

Dinko Bizjak med novomašniki v novomašni Družini leta 1978. Arhiv Družine

Izdal je pesniško zbirko Nemir vesolja

40. obletnico duhovniškega posvečenja je praznoval pred petimi leti, ko je izdal svojo prvo pesniško zbirko Nemir vesolja. Izdal jo je Bogu v zahvalo za to, da se je po končani osnovni šoli ob spodbudni besedi izolskega župnika Franca Stegla in kaplana Rafka Valenčiča odločil iti v Malo semenišče v Vipavo in ne na Oblikovno šolo v Ljubljani oz. za snemalca na RTV Slovenija, kamor ga je tudi vleklo, saj je pokazal nadarjenost za risanje in fotografijo. Oba talenta sta mu pozneje kot duhovniku prišla zelo prav. »Jaz sem imel svoje načrte, Bog pa svoje,« je takrat priznaval. »Njegov klic je bil močnejši. Raje sem izbral Njega, ker je veliko večji, boljši in trdnejši kot vse ostalo. Odločil sem se za večno Ljubezen in Življenje.«

Številni talenti v službi Bogu in ljudem

Bogu in ljudem je služil s svojimi številnimi darovi. Že od Malega semenišča s pisanjem in prevajanjem besedil duhovnih pesmi (veliko jih je bilo objavljenih v pesmaricah za mlade), nato tudi s skladanjem. Za kitaro je prijel že proti koncu osnovne šole, potem se je naučil igrati klarinet, orgle in bobne. Bil je član dveh ansamblov. Kasneje je mlade zastonj učil kitaro in jih navduševal za igranje drugih glasbil.

Posvečal se je tudi fotografiji, sodeloval na fotografskih razstavah, fotografije je objavlja v koledarjih, z njimi pri diaprojekcijah obujal tudi žalostne spomine, npr. kako veliko uničenje je povzročila prva svetovna vojna. S fotografijami je polepšal svojo pesniško zbirko. Veliko njegovih fotografij je bilo objavljenih tudi v Družini in Naši družini.

Rad je romal v Medžugorje, v slovenščino je prevajal Marijina sporočila, skrbel za njihovo pristno vsebino. 

Bog mu daj večni mir in pokoj. Večna luč naj mu sveti. Amen.