P. France Zupančič se je rodil 28. 4. 1931 v Ljubljani v obrtniški družini z osmimi otroki, ki je bila zelo verna. Kot dijaka Klasične gimnazije v Ljubljani so ga komunisti zaprli; najprej za eno leto in nato še med maturo za 5 mesecev. Med drugim je bil tudi v samici, vendar ga niso uspeli zlomiti, pač pa ga je to še bolj utrdilo za duhovniški in redovniški poklic. Svojem mučiteljem je odpustil. Leta 1953 je v Zagrebu stopil v noviciat in nato opravil filozofski ter teološki študij, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1962. Med letoma 1972 in 1974 je v Rimu še doktoriral iz duhovnosti. V jezuitskem redu je opravljal razne odgovorne službe; bil je župnik, vzgojitelj novincev, predstojnik v skupnostih, član raznih komisij. Odgovorna služba pa je bila tudi vloga spirituala v Mariborskem bogoslovnem semenišču. Zadnje daljše obdobje je deloval v Mariboru kot duhovni pomočnik pri Sv. Magdaleni. Bil je človek velike predanosti Bogu in velik pričevalec za Kristusa in njegovo Cerkev. Mnogi so v njem našli duhovno oporo in tolažbo, saj je že s svojo človeško vedrino odganjal tesnobo in strah, predvsem pa je bil prežet z Bogom. Gospod naj mu bo dober plačnik in naj najde večno tolažbo v Božjem obličju.

Sobratje jezuiti

Leta 2020 je v Družini izšel portret p. Franceta Zupančiča, ki ga je napisala Ksenja Hočevar in ga povzemamo spodaj.

p. France Zupančič leta 2020. FOTO: Ksenja Hočevar

Jezuit p. France Zupančič je bil redovnik v Družbi Jezusovi. Izhajajoč iz karizme sv. Ignacija Lojolskega, čigar geslo je bilo ayudar a las almas, kar pomeni »pomagati dušam, da bi se človek čutil v Kristusu odrešenega«, je bil poslan k ljudem v slovenskem prostoru in jih bližal Kristusovi ljubezni. Najbolj po duhovnih vajah. Dobrega pol stoletja je vodil duhovne vaje za ministrante, študente, mlajše izobražence in družine. Odkar ga je ujela zahrbtna bolezen duhovnih vaj ni vodil več, a k njemu so v jezuitsko skupnost pri sv. Magdaleni v Mariboru še vedno prihajali na osebni pogovor in spoved. »Uvidevni so, bojijo se me obremenjevati. Molijo pa toliko zame, da me Gospod še noče vzeti gor …« se je nasmehnil dobrodušni jezuit.

Vdan v Božjo previdnost

Ljubljančan po rodu, iz župnije sv. Peter, je že v otroštvu vedel, da bo postal duhovnik. »Kako sem že kot štiriletnik hrepenel, da bi lahko tako kot mama, s katero sem vsako jutro hodil k maši, prejel obhajilo,« se spominja. A v času šolanja na klasični gimnaziji so ga hoteli odvrniti od duhovniškega poklica, in to na zelo grob način. V 7. razredu gimnazije (danes bi bil to 3. letnik) so ga zaprli za eno leto, nato, med opravljanjem mature (leta 1951), še za pet mesecev. Svoja doživetja v tem času je po spominu popisal v knjižici Moji zapori. »Mnogih podrobnosti se spomnim, od vsega pa najbolj tega, da sem ves čas ostajal miren, vdan v Božjo previdnost. V meni ni nobene zagrenjenosti. Trpljenje sem daroval Bogu za tiste, ki so mi ga povzročali.«

Kontemplativen v akciji

Čeprav so ga z zaporom hoteli odvrniti od vstopa v bogoslovje, so, kot je povedal p. France, »dosegli ravno nasprotno. V tem času se mi je duhovniški poklic le utrdil. Še več. Začutil sem, da me Bog kliče za redovnika v Družbo Jezusovo. Po prihodu iz zapora in opravljeni maturi sem bil sprejet k jezuitom.« Študiral je na jezuitski univerzi v Zagrebu in bil tam leta 1962 posvečen v duhovnika. Od takrat je p. France zvesto sledil navodilu sv. Ignacija, naj bodo jezuiti »kontemplativni v akciji« in razpoložljivi za kakršnokoli apostolsko delo. »Vedno sem bil pripravljen oditi kamorkoli in sprejeti vsako delo, če je provincial spoznal, da me tja kliče Bog.« Po posvečenju je bil osem let kaplan v Mariboru, nato je odšel na študij v Rim, kjer je na Gregoriani doktoriral, iz Rima pa ga je pot vodila po raznih jezuitskih skupnostih: bil je magister novincev, pomočnik provinciala, župnik, sedem let je bil tudi spiritual v Bogoslovnem semenišču … Ob vsem delu pa je redno vodil duhovne vaje, v osebnih duhovnih pogovorih spremljal študente in mlade družine na poti vere ter včasih ure in ure presedel v spovednici.

Trdno je stal na zemlji

Znano jezuitsko geslo Vse v večjo Božjo čast je spremljalo p. Franceta na duhovniški in redovniški poti. »Naš ustanovitelj sv. Ignacij se ne dviga nad oblake. Trdno stoji na zemlji. Ostaja sredi življenja. Ne boji se težav. Združen z Jezusom želi ljudem posredovati Božje odrešenje. Za to delo se daje Bogu popolnoma na voljo.« Pater France je dejal, da mu je Ignacij nenehna spodbuda za življenje in delo tudi v tem, ker je najtesneje povezan s Cerkvijo: »Ljubi jo kot Kristusovo nevesto in svojo Mater. Zato mu tudi njene pomanjkljivosti niso ovira, ampak izziv, da še več stori zanjo, za njeno svetost.«

Tesno je bil povezan z gibanjem Vera in luč; je duhovni voditelj mariborske magdalenske skupine. Blizu mu je bila tudi duhovnost Marijinega dela.

Izguba občutka za greh

Izkušnje trpljenja in preizkušenj iz zaporov je pater France delil tudi z ljudmi, ki so prišli k spovedi. »Na lastni izkušnji pokažem, da je popolno odpuščanje mogoče. Sam nimam notranjih ran, kar doživljam kot milost. Mnogi, ki so šli skozi to trpljenje, so bili zagrenjeni, polni zamer in maščevalnosti. Jaz sem vedno vsem vse odpustil. Milost, lahko rečem kar čudež odpuščanja me drži pokonci.« Za dobro spoved, je pravil p. France, »je – razen temeljitega izpraševanja vesti in kesanja – bistveno odpuščanje, na kar je sodobni človek že kar pozabil. V tem materializiranem svetu je človek izgubil občutek za Boga in zato za greh. Zato pri spovedi vedno vprašam, kaj spovedanca še teži. Ob zaključku ga povabim, naj v kesanje vključi vse, kar je pomanjkljivega v duši.« Pri tem je pater z ganjenostjo povedal zgodbo mlade mame, ki ga je spremljala še iz kaplanskih let: »Bil sem ob njeni smrtni postelji. Rekla mi je: 'Rada bi prišla pred Boga s tako čisto dušo, kot sem jo imela pri krstu.' To je eno mojih najbolj globokih doživetij, kaj Bog dela v človekovi duši po zakramentu spovedi.«

Vabilo k prečiščenju in očiščenju

Da je postni čas poseben čas milosti, ki nas vabi k prečiščenju in očiščenju, je dejal p. France. »Človek se premalo zaveda milosti zakramentov. Bog ni strog sodnik, Bog je predvsem ljubezen. Prek milosti zakramentov se mu približamo. Ljudje hodijo k psihiatru po razna zdravila, pa bi se marsikaj dalo globlje rešiti v spovednici. Jezus daje notranjo moč za spremembo življenja.« P. France je takih čudežev, ozdravitev duše videl mnogo: »Blagoslov je, ko nekdo iz spovednice odide notranje miren, vesel. Ko zares sliši besede: Odpuščeni so ti grehi … Tudi zato je pomemben duhovnik – posrednik, saj je spoved srečanje človeka s Človekom, ki je za naše grehe umrl. Spovedanec po duhovniku sliši Jezusa samega.«

Poslanstvo jezuitov v prihodnosti pater France vidi v »skrbi za duše ljudi« prek duhovnih vaj, osebnih pogovorov, spremljanja in spovedovanja ter posebej prek njihove karizme – razločevanja duhov: »Kaj človeka vodi k Bogu in kaj ga od Boga odvrača.«