"Prepričan sem, da je škof Volk posredoval v nebesih zame prav zaradi molitve mnogih, mnogih. Pripravljen sem še živeti in pripravljen sem umreti, čeprav še nisem naredil vsega, kar bi moral in sčistil vsega," je konec junija povedal v intervjuju za Radio Ognjišče. Prepričan je bil, da so bili njegovi zadnji meseci dar Boga, saj so mu zdravniki napovedali le še teden, morda mesec dni življenja, saj je rak slinavke zelo hitro napredujoč. "Zdaj je že sedmi mesec," je dejal junija. Z boleznijo se je pogumno soočal, raka je imenoval celo za svojega prijatelja. 

»Dragi rak, moj prijatelj, zahvaliti se ti moram, da sem šel malo v puščavo, kjer odkrivam nove vrednote, vedno globlje, ki so se prej morda malo oddaljile zaradi dela. Da sem doživel toliko odmevov številnih, ki so povezani v ljubezni z menoj in jaz z njimi.«

Zdravnik dejal Prelčevi materi, naj ga splavi

"Metka, poroči se!« Te besede je izrekel vremski župnik mami Franca Prelca, ko je zapuščala spovednico pred odhodom v misijone za Bengalijo. Toda spovednikova beseda je bila zanjo božje sporočilo, ki ga je treba ubogati. »Umrli boste, če ne splavite!« Tako pa je razsodil čez deset let zdravnik, ko je Metka, poročena z Emilom Prelcem, čakala petega otroka. »To sem bil jaz. 'Midva z očetom zaupava v Boga', je bil materin odgovor in tako sem prišel na svet 18. aprila 1937 v Podgradu pri Vremah.« Za njim pa še štirje otroci. 

Tako se je Franc Prelc predstavil ob svoji zlati maši leta 2012 v knjižici Duhovništvo – dar in obveza. Spregovori o odprtosti Božji volji in življenju svojih staršev. 

Nešteti sadovi očeta Prelca

V duhovnika ga je posvetil škof mučenec Anton Vovk, ki se mu je po njegovi smrti zavzeto priporočal. Kot kaplan ali župnik je Franc Prelc služboval v devetih župnijah (Tomaj, Avber, Rodik, Klanec, Draga, Podgorje, Škofije, Piran in Portorož – v slovenskem središču turizma najdlje, skoraj štirideset let), nazadnje je bil župnik in na koncu duhovni pomočnik pri Sv. Antonu v Bertokih pri Kopru. Bil je obnovitelj in graditelj cerkva (v Portorožu je zgradil novo cerkev rožnovenske Matere božje, rešil pred propadom prezbiterij in zvonik cerkve sv. Bernardina Sienskega), župnišč in drugih objektov. Predvsem pa je bil pobudnik, ustanovitelj in voditelj različnih programov pomoči: alkoholikom in brezdomcem (v Portorožu in Truškah), odvisnikom od drog. Ko se je srečal s prvim slovenskim odvisnikom od drog, se je povezal z don Pierinom in skupnostjo Srečanje, ki je nato v svoje centre za zdravljenje odvisnosti sprejela številne slovenske fante in dekleta. Na njegovo pobudo so v Sloveniji odprli šest novih komun: na Kostanjevici pri Novi Gorici, v Čadrgu nad Tolminom, Vremskem Britofu pri Divači, pri Sveti Trojici pri Lenartu, v Kobilju v Prekmurju ter žensko skupnost na Razborju nad Sevnico. Vedno je imel odprta vrata za romarje, turiste. Skratka, nemogoče je popisati vsa njegova dobra dela. Bralci in poslušalci Primorskih novic in Radia Koper so razglasili leta 2007 očeta Franca za osebnost Primorske.

Kaj so o njem povedali njegovi sobratje duhovniki

Ob zlati maši očeta Prelca je župnik v Strunjanu dr. Bojan Ravbar, ki ga je spremljal od deških let, ko sta bila skupaj v gimnaziji, in mu je bil vseskozi blizu, povedal: »Njegovo delo, ki je najbolj markantno, za odvisnike, ni nekaj pridobljenega, je že v njem vsajeno. Ves ta čas je samo razvijal potencial, ki je bil že dan v domači družini. Franc živi za drugega, odprt je za človeka v potrebi. Njegova sestra Kristina, ki je z njim vsa leta, je ravno takšna. Tako rekoč delata čudeže.« Njegov naslednik, sedanji župnik v Portorožu, Vinko Paljk ga je še dopolnil: »Pripravljen je dati življenje za drugega. Pri njem to zares vidiš. Pridi k njemu ob katerikoli uri, s katerim koli vprašanjem, našel boš odprta vrata, odprto srce, srce očeta in matere, naredil bo vse, da ti bo pomagal, se rešil določen problem. Njegova glavna lastnost je, da se razdaja do konca.« Moč pa je zajemal iz bližine z Jezusom v evharistiji (že od trinajstega leta) in še posebej iz posvetitve Mariji (še iz gimnazije skupaj z drugimi dijaki) in vključenosti v Marijino delo Chiare Lubich od leta 1962.

Portret Franca Prelca ob njegovi zlati maši leta 2012. FOTO: Tatjana Splichal

Kako se je mogel tako razdajati?

To je vprašanje, ki si ga zastavljajo mnogi, ki so bili morda le za trenutek deležni dobrote očeta Prelca. Sam je pred desetimi leti v intervjuju za Radio Koper pojasnil takole: »Zelo preprosta stvar, če vzamemo življenje trenutek za trenutkom. Bog nikoli ne naloži deset nalog naenkrat. Ampak samo eno in če je v nas razpoložljivost, da to vzamemo kot dar, možnost, da nas obogati, in tudi za svoj prispevek, prispevek svoje osebnosti, potem je vsak trenutek priložnost za polno življenje. Trenutek za trenutkom, dan za dnem, tako mine petinpetdeset let življenja kot duhovnika. Ni pa Vstajenja, ni uspeha brez križa. Po mnogih izkušnjah dospemo do notranje gotovosti, da ni stvari, ki je ne bi mogli rešiti.«

Spoštovani oče Prelc, hvala za vaš zgled svetniškega življenja, naj vas Bog obilno poplača!