Uradniki na italijanskem ministrstvu za zunanje zadeve so časnikarki Marti Genovi in njenemu možu Antoninu Costi, fotografu, močno odsvetovali potovanje v Južni Sudan, kot njuno zgodbo predstavlja spletni portal Vatican News. Manj kot 24 ur pred poletom je par prejel telefonski klic z ministrstva, ki jima je odsvetovalo potovanje, češ da je »nevarno in da ne moremo zagotoviti vajine varnosti«. Toda zakoncema je bilo tako zelo mar za to čudovito zgodbo, da sta kljub opozorilom naložila kovčke z opremo ter polna navdušenja in vere odletela v Džubo v Južnem Sudanu, da bi lahko s svojim delom dokumentirala in delila zgodbo o projektu »Zamaški«.

 Vse družine v Villaciambri so zbirale zamaške. FOTO: Vatican Media

Zbiranje zamaškov s »čudežnim učinkom«

Zgodba se je začela v vasici z nekaj več kot tisoč prebivalci v italijanski pokrajini Palermo, v kraju Villaciambra. Med nedeljsko mašo sta Marta in Antonino sedela v cerkveni klopi in po sklepnem blagoslovu prisluhnila oznanilom domačega župnika, ki je govoril o zbiranju in prodaji plastičnih pokrovčkov v človekoljubne namene s »čudežnim učinkom«: na ta način je mogoče pomagati pri financiranju dobrodelnih pobud za revne ljudi v težkih razmerah.

Danes je bolj kot kdaj koli prej treba deliti spodbudne, pozitivne zgodbe.

Tokrat so svojo solidarnost usmerili v vasi okoli južnosudanske prestolnice in tako podarili upanje številnim otrokom in mladostnikom, saj so jim ponudili štipendije za šolanje na eni izmed tamkajšnjih srednjih šol. Ta zavod je del množice projektov, katerih pokroviteljica je Italijanska škofovska konferenca. Projekti vključujejo tudi gradnjo mirovnega centra Dobrega pastirja, kjer sta Marta in Antonino bivala med svojim potovanjem, ter Katoliške univerze v Južnem Sudanu. »Danes je bolj kot kdaj koli prej treba deliti spodbudne, pozitivne zgodbe, in to je ena izmed njih! Časnikarji smo dolžni svetu pokazati tudi drugo plat medalje,« vzklikne Marta, ko pojasni celoten postopek, v katerem se pokrovčki plastenk spremenijo v denar, ki ga uporabijo za izobraževanje na območjih, kjer vlada nepismenost, kar vsekakor velja tudi za Južni Sudan.

Navdušeno sodelovanje vseh družin

Vse družine v Villaciambri in okolici navdušeno zbirajo pokrovčke s plastenk. Nikoli jih ne odvržejo, v zbiranje so vključili svoje otroke, tudi najmlajše, in ko zberejo predvideno količino, jih odnesejo v domače župnišče. Zbirno mesto za pokrovčke je župnija Santa Lucia. Zbrane pokrovčke z lastnim prevozom odpeljejo v skladišče: prostor jim je brezplačno dal na voljo prebivalec mesta Villaciambra.

V preteklih letih je bilo s prodajo pokrovčkov s plastenk mogoče zbrati precej visoke zneske, ki so bili namenjeni spodbujanju človekoljubnih dejavnosti.

Pokrovčke nato shranijo v »velike vreče«, težke od 160 do 170 kg. Te odpeljejo v podjetje, ki tovrstno plastiko reciklira in polproizvode prodaja drugim podjetjem, ki jih uporabijo za izdelavo cevi, posode in gospodinjskih pripomočkov. V preteklih letih je bilo s prodajo pokrovčkov s plastenk mogoče zbrati precej visoke zneske, ki so bili namenjeni spodbujanju človekoljubnih dejavnosti: zdaj je ta solidarnost dosegla tudi Džubo v Južnem Sudanu.

Izobraževanje in korak naprej

Kot spominjajo pri spletnem portalu Vatican News, se Južni Sudan kljub neodvisnosti od severa, ki je bila razglašena leta 2011, še vedno sooča z državljansko vojno, socialno, gospodarsko in politično krizo ter vse slabšimi humanitarnimi razmerami. Na številnih območjih ni dostopa do pitne vode in sanitarij, ponekod ni elektrike. Ceste so luknjaste, včasih neprevozne, povsod ležijo smeti. Otroci so prisiljeni delati ali prijeti za orožje, namesto da bi hodili v šolo in se učili, kako zgraditi lastno svobodo in prihodnost.

»Vsakokrat, ko se v Južnem Sudanu kaj zgodi, najprej izgubijo mladi,« pripoveduje Marta Genova. »Vlada, ki je nenehno v vojni s t. i. uporniki, ob vsakem namigu na krizo prekine pouk, blokira izobraževalne projekte ali projekte usposabljanja, celo tiste, ki jih je ustanovila krajevna Cerkev, in tako ustavi njihovo edino možnost za napredek. S projektom zbiranja zamaškov se je odprla drugačna pot, ki je petnajstim fantom in dekletom, starim od 14 do 20 let, omogočila šolanje, kar je velik korak naprej, čeprav se zdi kot kaplja v morje.«

Italijanska zakonca sta imela na poti precej težav. FOTO: Vatican Media

Vedno pripovedujte o lepoti

Po Martinih besedah je bilo potovanje nekakšna odisejada, vendar italijanska časnikarka pove, da nikoli ni izgubila vere, morda tudi zaradi rožnega venca, ki ga je nenehno držala v roki in Božjo Mater Marijo prosila za priprošnjo in zaščito. »Potem ko sva na kraju samem stopila v stik s pristojnimi, sva od dobrotnikov dobila dve precej dragi letalski karti za Džubo, ki bi sicer presegali najin proračun. Zato sva se z možem odločila, da s tem fotoreporterskim projektom, ki bo kmalu postal razstava, pripovedujeva zgodbo o tem pet tisoč kilometrov dolgem potovanju upanja.

Zakonca sta kljub vsem težavam nadaljevala pot, prepričana, da morata svetu pokazati lepoto in moč tega projekta.

Težav je bilo veliko, vendar sva dobila delovni vizum, in ko sva bila tam, ko sva prečkala most čez Beli Nil, so naju ustavili, preiskali najin avto ter zaplenili najino opremo in mobilne telefone. V nekem trenutku so naju hoteli celo aretirati, vendar sva na koncu zaradi posredovanja brata Bosca, tajnika šole v Džubi, ki je potoval z nama, in po plačilu zahtevanega zneska v dolarjih nadaljevala pot, še bolj prepričana, da morava pokazati lepoto in moč tega projekta.«

Dijaki med poukom. FOTO: Vatican Media

Srečanje z dijaki

»Srečali smo se z vsemi dijaki, še posebej s tistimi, ki so prejeli štipendije. Ničesar niso vedeli, in ko smo jim razlagali, kaj se dogaja v njihovih življenjih (zaradi projekta), so bili izjemno ganjeni, v njihovih očeh je zažarela sreča in z začudenjem so nam prisluhnili. Vedeli so le, da jih je nekega dne duhovnik Mario Pellegrino, dolgoletni misijonar v teh deželah, odpeljal z ulic in iz revščine vasi, vendar niso pričakovali, da se bodo lahko izobraževali. Bili so presenečeni in ganjeni, ko so izvedeli, da v nekem oddaljenem mestu obstajajo ljudje, ki mislijo nanje in jim želijo pomagati. To jih je spodbudilo k širšemu premisleku, tudi o tem, kaj bi lahko sami nekoč naredili za svojo državo. Vsi so se nam zahvalili. Predvsem eden od fantov, ki je izgubil starše in nekaj sorojencev, je kljub temu ves čas govoril, kako srečen je, da je v šoli,« se po navedbah spletnega portala Vatican News spominja Marta.

Če veste, da bodo ti pokrovčki pomagali ljudem, ki imajo ime, obraz, tudi če živijo na drugi celini, boste te pokrovčke skrbno shranili.

V Palermu, na splošno pa tudi v drugih krajih, ki se pridružujejo projektu zbiranja pokrovčkov, in teh je v Italiji veliko, v podobnih razmerah ne razumejo povsem namena pobude, ker jim ga nihče nikoli ni razložil. Če jim sporočijo, kako stvari potekajo, in jim pokažejo rezultate njihovih dejanj, to nanje naredi močan vtis in pusti trajno sporočilo, ki je lahko samo dobro in jih spodbudi, da naredijo še več, sta prepričana zakonca: »Če veste, da bodo ti pokrovčki pomagali ljudem, ki imajo ime, obraz, tudi če živijo na drugi celini, boste te pokrovčke skrbno shranili, si vzeli čas in jih prinesli v zbirni center ter postali ključni del projekta in to počeli z veseljem.«

Cerkev Dobrega pastirja. FOTO: Vatican Media

Odmevi papeževe okrožnice Hvaljen, moj Gospod

Marta je pojasnila, kako je med potjo in celotnim fotoreporterskim delom, že od Villaciambre naprej, v tej pobudi začutila odmev papeževe okoljske okrožnice Hvaljen, moj Gospod: »Počutila sem se osebno poklicano, da opravim svoje poslanstvo. Ti pokrovčki s plastenk odpirajo možnosti za ljudi in okolje, s predelavo in recikliranjem plastike na eni strani ter z možnostjo, da gremo naprej, na drugi strani. 'Zamaški' so okoljski trajnostni projekt, ki nas opozarja tudi na pomen krepitve vezi, povezav, saj se nihče ne more rešiti sam in le povezani lahko nekaj spremenimo. Zbiranje zamaškov je vrsta trajnostnega, ekološko-socialnega podjetja in zato gre popolnoma v smer omenjene okrožnice. Pokrovček je v nasprotju s plastenko mogoče reciklirati in znova uporabiti skoraj v neskončnost za ustvarjanje uporabnih stvari, od odtočnih cevi do gospodinjskih pripomočkov, kar gre v nasprotno smer od kulture enkratne uporabe in odmetavanja, ki jo papež Frančišek nenehno obsoja.«

Štipendistke italijanske župnije. FOTO: Vatican Media

Mladi v Južnem Sudanu so lačni znanja

Fotografije, ki jih je posnel Antonino Costa, so izjemno ganljive. »Fotografije prikazujejo poglede, prikazujejo obraze,« sklene Marta. Na eni izmed njih je upodobljena 10-letna deklica s skoraj sklenjenimi rokami pred obrazom in črnimi, toda svetlimi, sijočimi očmi, ki so kljub vsemu, kar so videle, polne upanja in vere v življenje in v odrasle. To je Marta poimenovala »Upanje«. Zato smo, tako italijanska časnikarka, skorajda dolžni pomagati tem otrokom, prav zaradi njihovega zaupanja. Zdi se, kot bi kričali: »Lahko mi pomagaš!«

Zakonca sta s fotografijami za trenutek poskusila ustaviti čas - ta srečni čas – »in morda nam je celo uspelo. Ti mladi so zaposleni ves dan, ves čas se učijo, razen med odmorom za kosilo. Njihova vztrajnost je hvalevredna, nikoli se ne zdijo utrujeni, ampak so nasprotno lačni znanja, polni radovednosti in čudenja: istega čudenja, ki ga vidimo v stvarstvu, ko ni onesnaženo, umazano ali uničeno, ko se v njem razodeva Božji pogled.«

Vreče z zbranimi zamaški. FOTO: Vatican Media

Nekaj statističnih podatkov

Plastika v pokrovčkih plastenk je izdelana iz drugega materiala kot preostali del plastenke, iz polietilena (PE) ali polietilena visoke gostote (HDPE). Gre za plastiko, ki ima velik vpliv na okolje, saj se pri njeni izdelavi porabijo velike količine nafte, vode in energije. To ni idealno, vendar je iz njih vseeno mogoče nekaj pridobiti in izkoristiti vrednost, ki jo imajo, in sicer to, da se te plastike lahko uporabljajo v neskončnost.

Cena ene tone plastičnih pokrovčkov znaša od 150 do 200 evrov; ena tona pa pomeni več kot 400 tisoč plastičnih pokrovčkov. V Villaciambri so z zadnjim zbiranjem pokrovčkov, ki so jih prodali podjetju za recikliranje, zbrali so okoli enajst ton, zaslužili več kot dva tisoč evrov. Dva tisoč evrov pa v krajih, kot je Južni Sudan, pomeni zelo veliko denarja.

Prebivalci Južnega Sudana se v začetku letošnjega februarja veselijo obiska papeža Frančiška.