Poglejmo si dva odlomka iz te daljše analize, v kateri se je Justin Stanovnik dotaknil nekaterih temeljnih značilnosti o slovenski preteklosti in sedanjosti. Tako kot večina tovrstnih analiz, je tudi ta enako aktualna tudi danes, čeprav je stara 26 let, kar veliko pove o Sloveniji danes.

Stran, ki je morala braniti svoja življenja in svojo podedovano omiko

Prvič, narodnoosvo­bodilni boj ni bil boj za osvoboditev naroda, kar ta izraz v normalnem jeziku pomeni, am­pak je bil to partijski projekt za izvedbo revolucije.

Drugič, komunistična gverila je z načrtnim izzivanjem okupatorja in s fizičnim nasiljem nad ljudmi, za katere se je upraviče­no pričakovalo, da se bodo partijskemu pro­jektu uprli, ustvarila revolucionarno situa­cijo, ki je nujno prešla v državljansko vojno.

Tretjič, državljanska vojna v Sloveniji ni mo­gla potekati drugače kot tako, da je stran, ki je morala braniti svoja življenja in svojo podedovano omiko, nujno terjala od okupa­torja, da izpolni naloge, ki so mu naložene po mednarodnem pravu.

Soobstajanje z okupatorjem ni imelo no­bene od značilnosti kolabora­cije

Četrtič, soobstajanje z okupatorjem, ki je tako nastalo, ni imelo no­bene od značilnosti, ki veljajo za kolabora­cijo; nobena od političnih sil, ki so se ude­ležile državljanske vojne na strani protiko­munistov, ni storila ničesar, kar bi ji kakor koli jemalo nacionalno integriteto.

Petič, po kapitulaciji italijanske armade so bile eno­bejevske komunistične sile uporabljene iz­ključno za boj z ideološkim slovenskim na­sprotnikom italijanske sile pa, ne samo, da niso bile za svoje zločine kaznovane, ampak so bile celo priznane kot vojaški in včasih celo politični zavezniki.

Šestič, zadnja posle­dica enobeja je bil povojni holokavst, ki je zasekal neozdravljivo rano v narodovo biolo­ško in politično substanco, množični povojni eksodus svobodnjaških političnih sil pa je narodovo ranjenost samo usodno dopolnil.

Enobe je za postkomuniste zadnje ideološko oporišče

To je nekaj poglavitnih dejstev, ki jih sploh ne bi bilo, ko ne bi bilo enobeja; vsa ta dejstva pa so taka, da bistveno izničujejo sporočilno poved, ki tiči v izrazu narodnoosvobodilni boj. Skratka, nemogoče je, da bi razumno človeško bitje govorilo o narodnoosvobodil­nem boju in se hkrati zavedalo zgoraj opisa­ne dejanskosti. Toda enobe je bil za postkomuniste zadnje ideološko oporišče in ga je zato bilo treba brezpogojno rešiti. Kaj torej napraviti?

Ko zamolčiš temeljna dejstva, ostaneta neresnica in mit(ologija)

Ni bilo mogoče napraviti nič drugega kot ta dejstva ignorirati. Čeprav so bila očitno tu, čeprav so štrlela nad vsem drugim, čeprav so vpila in kričala, se je bilo treba delati kot da jih ni. To pa ni preprosto. Človek ima v sebi vgrajen neki čut, ki mu ne dovoljuje, da bi zanikal dejstva, ki so vsem na očeh in si­cer pred tistimi, ki ta dejstva poznajo. Temu čutu pravimo sram. Če hoče torej človek neka javna dejstva javno zanikati, mora prej sebe tako prirediti, da v sebi ukine, iz sebe izreže, od sebe odstrani sram.

Če ni sramu, ostane brez-sramnost ali ne­sramnost

Ena od defini­cij človeka je namreč tudi ta, da je človek bi­tje, ki zardeva. Če pa je človek sebe tako ustrojil, da več ne zardeva, potem je v sebi vzpostavil stanje brez-sramnosti ali ne­sramnosti. To seveda ne ostane skrito, pola­goma se stanje, ki se je uveljavljalo v no­tranjosti, začne kazati tudi na zunaj. Zato imamo v galeriji sedanjih javnih obrazov tudi takšne, ki se je na njih očitno naselila nesramnost. Res je, za svoje obraze nismo sami krivi. Obrazi so različni: zanimivi, vsakdanji, simpatični, lepi, prazni, klavrni, pa tudi tako čudoviti, da se nam zdi, da se jih nikoli ne bomo mogli nagledati. A za obraze sami nismo odgovorni. Če pa se komu na obraz naseli nesramnost, potem bi po premi­sleku le rekli, da je tak človek za to vsaj de­loma tudi sam kriv.

Ko so ljudje samo orodje za politični sistem

So pa seveda tudi izjeme. V ideoloških siste­mih, ki so se izoblikovali v dvajsetem sto­letju, se je kot zgodovinska novost pojavil tudi tip človeka, ki je deloma z osebnim napo­rom deloma pa z dolgim obstajanjem v ob­močju specifične miselnosti, sebe tako prire­dil, da je mogel videti svet kot prostor, v ka­terem niso več stvari, ki so nekaj po sebi in v katerem niso več ljudje, ki so nekaj po sebi, ampak so v njem vse stvari in vsi ljudje samo orodja, ki so potrebna za obstajanje sistema. Za takšne ljudi ne obstaja več nobena dvoj­nost. Dvojnost bi se bila vzpostavila, ko bi v svetu obstajale stvari po sebi; ker pa stvari ne obstajajo po sebi, ampak obstajajo predvsem po tem, da so orodja, so stvari v zideologiziranem svetu v bistvu enake. Ker stvari niso več naravne in različne, so možne vse kombi­nacije in vse stvari lahko soobstajajo, če je to v interesu ideologije. Ideološko do kraja izde­lanega človeka nič ne sili, da bi zardeval, pa tudi nobene kazni mu za to ni treba plačeva­ti. To je zdaj normalen človeški obraz, saj nad stvarmi ne dela nobenega nasilja: so takšne, kakršne so: vedno enake, vedno na razpolago.

Ko postane nesramnost prevla­dujoča značilnost časa

Kar smo pravzaprav hoteli povedati, je na­slednje. O enobe je na ideološki način mo­goče govoriti samo tako, da se določena zgo­dovina ignorira. Če pa se v svetu govori, ka­kor da v njem določenih stvari, za katere večina ljudi ve, da so, ni; če ljudje nasploh tak govor sprejmejo, bodisi zato, ker imajo od tega idejne, politične ali stvarne koristi, bo­disi zato, ker so od dolgega nasilja tako demoralizirani, da v sebi ne čutijo moči, da bi se uprli – tedaj postane nesramnost prevla­dujoča značilnost časa. Rekli bi lahko, da čas teče v njeni fugi. Nesramnost ni več nekaj sporadičnega, nekaj, kar se tudi dogaja, am­pak postane prevladujoča spremna prvina vsega javnega govora, najprej na izoliranih področjih, potem pa vedno bolj tudi v celoti.

Ciril Zlobec: narodnoosvobodilni boj je že napisana knjiga

Pesnik in akademik Ciril Zlobec je 27. aprila 1998 zvečer v Cankarjevem domu na slovesnosti, ki ji je uspelo, da nas je znova postavila v čas mitingov, povedal nekaj pomembnega. Pove­dal je pravzaprav, da je stvar z enobejem že odločena. Rekel je, da je narodnoosvobodilni boj »že napisana knjiga, na razpolago v vseh knjižnicah današnjega in jutrišnjega spomi­na, za nas in vsakogar, ki se bo čutil negoto­vega«.

Na kaj je pesnik pri tem mislil? Imel je na kaj misliti! Mislil je lahko na enajst zvezkov Enciklopedije Slovenije; mislil je na nekaj tisoč zgodovinskih in spominskih knjig, ki so jih napisali prizadevni uslužbenci po zgodovinskih in socioloških inštitutih in upokojeni politiki in generali; lahko je mislil na nekaj deset tisoč razprav po raznih socio­loških, politoloških in kulturnih revijah; mi­slil je na deset ali dvajset filmov; mislil je na nekaj tisoč nedeljskih oddaj Se pomnite, to­variši; mislil je na milijone šolskih ur, ki so imele namen poučiti mladega človeka, kako je treba gledati na zgodovino; mislil je na dobesedno brezštevilne krajevne kronike. In tako dalje, in tako dalje. Toliko je teh reči, da pesnik in akademik Ci­ril Zlobec ni mogel misliti na vse.

Ko nekatera dejstva upoštevamo in druga ne

Dopustil je sicer, da bo vsakdo te stvari, ko jih bo bral, presojal po svoje, vendar samo »subjektivno«, »kot bralec in ne kot avtor«. Bralec si bo torej smel privoščiti čudaško za­dovoljstvo, da se bo ob branju predajal svojim posebnim mislim, a bo vsakič kmalu ugoto­vil, da je zgolj prejemnik, da ni »avtor«: da je že vse napisano in fiksirano. Po vsem, kar je bilo narejeno, pravi Ciril Zlobec, »nekaterih dejstev preprosto ni več mogoče poljubno spreminjati.« Ko pravi »dejstev« gotovo ne misli na dejstva, saj tudi on, kot vsi drugi lju­dje, najbrž ve, da preteklih dejstev nikakor ni mogoče spreminjati. Zato je, ko je rekel dejstva, lahko mislil samo na njihovo interpreta­cijo in morda še na to, da se nekatera dejstva lahko upoštevajo in druga ne. A to je po Zlobčevem zdaj mogoče početi samo še »poljubno« – argumentirano, utemeljeno pa tu ni mogoče narediti ničesar več. To je že vse narejeno. Oblast nad slovensko dušo je do­končno vzpostavljena. To nam je hotel pove­dati Ciril Zlobec.

Na vsak način moramo rekonstruirati avtentično podobo preteklosti

Raymond Aron je nekoč rekel, da moramo na vsak način rekonstruirati avtentično podobo preteklosti, da bomo tako nekoliko več vede­li, kaj je svet in kaj je človek: da bomo tako tudi nekoliko več vedeli o tem, »kaj sploh lahko upamo«. Če je s stvarmi tako, kot nas je hotel prepričati Ciril Zlobec, je očitno, da ne moremo kaj prida upati.

Naredili so stvari, ki jih za vedno izklju­čujejo iz omikanega sveta

Z zmagovalci iz leta 1945 se je zgodovina kruto poigrala. Najprej jih je zapeljala v mi­sel, da so absolutni zmagovalci. Ravno toliko možnosti jim je namreč ponudila za to razla­go, da so ji mogli verjeti. Ta vera pa je potem iz sebe prinesla še dve stvari. Prvič jim je dala verjeti, da zmago lahko pripisujejo zgolj sebi in svoji prisebnosti. To pa že ni bilo res in so s tem že stopili v prostor, do katerega niso imeli pravice. Drugič pa jih je zmagoslavje napolnilo z varljivo mislijo, da smejo vse. In v tej misli – ker niso videli v njej skrite pasti – so naredili stvari, ki jih za vedno izklju­čujejo iz kroga omikanega sveta.

S tema dvema stvarema pa so se komunisti zamerili tistemu, za kar pravi grški mislec Platon, da je še pred Bitjo: to je Dobro. Dobro pa je tisti osnovni Nekaj, ki nazadnje vse po­stavi na svoje mesto. Govorica tistega Nekaj je počasna, tako da nekateri že mislijo, da je sploh ni, a nazadnje z gotovostjo pride. Ta prihod, gotovost tega prihoda, je veliko upa­nje vseh ljudi.

Prišel je čas, ki je terjal samospraševanje

Počasna je torej govorica tistega Nekaj, ki ureja vse stvari, in ljudem, ki imajo izreden talent za manipulacijo, se čisto lahko zazdi, da tistega Nekaj sploh ni in da so oni tisti Nekaj, ki ureja vse stvari. Torej, ravno toliko časa se je Dobro, ki je, kot smo rekli, za vsem zakasnilo s svojim prihodom, da so komuni­sti že mislili, da ga sploh ne bo. Potem pa je le prišlo. A čudno, potem se je zgodilo tudi to, kar ni nihče pričakoval.

Prišel je čas, ki je terjal samospraševanje. Ta njegova zahteva je bila tu – navzoča, narav­na, dramatično dopovedljiva. Vsak, ki je kdaj izrekel ali napisal en resnični stavek, jo je mogel in moral videti. Toda komunisti je niso hoteli videti. Spet so dokazali, da so drugač­ni ljudje. Toda za to odločitev morajo sedaj plačevati. V tem komentarju nam je morda uspelo nekoliko pokazati, kako.

Prepričani so, da se da preteklost poljubno razlagati

Zelo se trudijo, a jih bo nazadnje neslo. Ta trenutek jim gre, kot smo rekli, za reinter­pretacijo preteklosti. Upajo, da jo bodo dose­gli s prenosom težišča z mita o revoluciji na mit o narodnoosvobodilnem boju. V naspro­tju z Zlobčevimi besedami so prepričani, da se da preteklost poljubno razlagati. Nekoliko jih je v tem mogoče potrdil odgovorni ured­nik Dela Mitja Meršol, ki nas je nedavno tega vse poučil, da so »vse resnice v Delu«. Ker pa je Meršol ta stavek povedal in ne napisal, smo ga nekateri razumeli kot da pomeni, da so »vse resnice v delu« – da se torej delajo. Vsem se je ta stavek zdel zelo zanimiv, komu­nisti pa so se ga gotovo posebej razveselili.

Prepričani so, da se da preteklost poljubno razlagati (komunistični spomenik sredi Kočevja). FOTO: Ivo Žajdela

Ko zamolčiš vse, kar se je dogajalo pred majem 1945, zamolčiš vse bistveno

In še drugi odlomek: Prav jima pride /leta 1989 v vladi obe glavni stranki kontinuitete, LDS in DESUS/ že preizkušena taktika, ki se jima je tako odlič­no obrestovala ob začetkih »pomladi«, ko sta – ob politični naivnosti in kratkovidnosti te­danjega Demosa – dosegli konsenz, naj bi se kritične debate o naši polpretekli zgodovini ne vračale do začetkov vojne, ampak le do leta 1945 po njej. Na ta način bi se, so zvito trdili, izognili vsem prerekanjem o krvavih medvojnih obračunih – ta del naše zgodovine pa da je treba prepustiti našim zgodovi­narjem. Prebrisani načrt jim je uspel, tragič­ni začetki naše polpretekle zgodovine so bili tako zablokirani, vsa vrednotenja in debate so se poslej začenjale z letom 1945, torej s ča­som, ko je bil slovenski narod že dokončno razpolovljen na » hrabre, nesebične borce in osvoboditelje partizane« pa na »zavržene, zločinske belogardiste, prodane sluge okupa­torja«.

Ko je mogoče enoumno razla­gati vsa dejanja in početja

Od tega vzorca naše pretekle stvarnosti niti dediči rdeče kontinuitete še danes ne odsto­pijo niti za ped, vedoč, da bi se brez takšnih »osvobodilnih zaslug« njihove pa »sramotne kolaboracije švabobrancev« druge strani se­sulo v prah njihovo dokazovanje lastne zaslužnosti, večvrednosti, upravičenosti na vladanje in privilegije. S takšno plus in mi­nus bipolarnostjo je mogoče enoumno razla­gati vsa dejanja in početja, opravičevati vse zločine, celo tako vnebovpijoče, kot je nečloveški roški holokavst, zakaj: res je bila to ob­sodbe vredna napaka, toda na koncu koncev so bili le izdajalci! – se je zapisalo njihovemu peresu.

Celotno Stanovnikovo besedilo v wordu je v tej priponki.