Okrog leta 1160 so prišli v naše kraje prvi kartuzijani, ki so se naselili v Žički kartuziji na južnih obronkih Konjiške gore. Komaj deset let pozneje je krški škof Henrik I. v odmaknjeni dolini Gračnice v vzhodnem delu Posavskega hribovja ustanovil še kartuzijo Jurklošter. Danes v njej – tako kot v Žičah – ni več menihov, saj so že davno zapustili ta kraj. Spomin nanje živi le še med starodavnimi zidovi, kjer se je ohranila tudi pretresljiva zgodba o Veroniki Deseniški.

Popotovanje od Rimskih Toplic do Jurkloštra se začne in konča z zgodovino. V Rimskih Toplicah nam pridejo naproti Rimljani, ki so prvi poznali blagodejne učinke tamkajšnjih termalnih vrelcev. Množični turizem se je seveda razvil šele veliko pozneje – sredi 19. stoletja, ko so zgradili trinadstropni Zofijin grad in ko je ob Savinji stekla železniška proga od Celja proti Ljubljani. Le nekaj let pozneje se je v bližnji vasi Globoko rodil pesnik Anton Aškerc, ob koncu 19. stoletja pa so nad naseljem postavili podružnično cerkev lurške Matere božje, ki je kmalu postala priljubljena božja pot.

Iz zgornjega dela Rimskih Toplic krenemo navzdol čez glavno cesto in Savinjo do železniške postaje. Tam zavijemo v desno, smuknemo skozi podvoz na drugo stran proge in se zapodimo navkreber. Kratkemu vzponu sledi prav tako kratek spust, nato pa se cesta poslovi od proge in Savinje ter zavije v ozko dolino Gračnice. Hipoma nas objamejo strma gozdnata pobočja, med katerimi vijuga kakšnih 25 kilometrov dolga reka. Ob njej je komaj zadosti prostora za ovinkasto cesto in nekaj hiš.

Cesta se vzpenja tako počasi, da tega skoraj ne čutimo. Prometa je malo, zato je kolesarjenje v toplem nedeljskem popoldnevu sila prijetno. Prijetnega vtisa nam ne more pokvariti niti rdeči dirkač z zatemnjenimi stekli, ki s trobljenjem in cviljenjem zavor izdaja, da preveč živo spremlja televizijske prenose formule 1.

V naselju Brodnice se dolina malce razširi. Po travnatem pobočju in ob cesti je raztresenih nekaj hiš, potem se pobočja znova zbližajo. Za Lipnim Dolom zapirata prehod v zgornji del doline skalnati Vranja in Krničja peč, ki se slikovito pneta nad reko. Ko vrhova izgineta za našim hrbtom, prispemo do Jurkloštra. Kraj je majhen, saj stoji ob sotočju Lahomščice in Gračnice le nekaj poslopij, vendar ima med drugim pošto in ob nekdanjem samostanu tudi lepo urejeno šolo.

Kako odmaknjeni so morali biti ti kraji pred več kot osemsto leti, ko so se tukaj naselili francoski in italijanski kartuzijani? Trinajst patrov in šestnajst bratov je sprva živelo složno v molitvi in delu, pozneje pa so skupnost načeli spori in posvetne skrbi. Kakor popoldansko sonce daljša sence za cerkvijo sv. Mavricija, obrambnim stolpom in razvalinami nekdanjega dvorca, tako je skozi leta potemnelo tudi življenje tukajšnjih menihov. Razmere je skušal urediti blaženi Odon, vendar se mu ni posrečilo. Leta 1199 so samostansko naselbino v Jurjevem dolu, kakor se je tedaj imenoval Jurklošter, ukinili. A kartuzijani so se že leta 1209 vrnili in ostali vse do 16. stoletja, ko je zaradi reformacije meniško življenje na tem kraju dokončno zamrlo.

Med sprehodom po asketsko preprosti cerkvi sv. Mavricija iz leta 1227, ki je danes župnijska, se nam zazdi, da kartuzijani morda nikoli niso zares odšli. Napeto prisluhnemo, ali se ne bo pod slokimi oboki nemara zdaj zdaj rezleglo njihovo petje in ubrana molitev. Zaman. V spokojni tišini slišimo le odmev svojih korakov, ki nas skozi skrivni prehod odnesejo v zgornje nadstropje. In potem še navzdol, kjer je bil verjetno grob Veronike Deseniške, ki ga je sicer zaman iskal že blaženi škof Slomšek.

Kdor se bo med kolesarjenjem do Jurkloštra komaj za silo ogrel, lahko izlet podaljša do devet kilometrov oddaljene Planine pri Sevnici ali še dlje. Vožnja do Planine je precej bolj razgibana kot vožnja po dolini Gračnice do Jurkloštra, a kdor se ustraši klancev, pač ne prileze nikamor naprej. Ne na kolesu ne v življenju.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Marjete Antiohijske v Rimskih Toplicah ali v cerkvi sv. Mavricija v Jurkloštru.

OSNOVNI PODATKI

Potek poti: Rimske Toplice – dolina rečice Gračnice – Jurklošter.

Višinska razlika: 130 metrov.

Dolžina poti (tja in nazaj): 34 kilometrov.

Kratek opis poti: Pri železniški postaji v Rimskih Toplicah zavijemo v desno. Po kratkem, vendar razmeroma strmem vzponu zavijemo v ozko dolino Gračnice, kjer po skupno približno 17 kilometrih vožnje prispemo do ostankov nekdanje kartuzije. Vijugasta cesta se vzpenja tako počasi, da tega skoraj ne opazimo, zato je kolesarjenje zelo prijetno. Izlet lahko podaljšamo do devet kilometrov oddaljene Planine pri Sevnici. Cesto med Jurkloštrom in Planino sicer v teh dneh prenavljajo, vendar je nekaj manj kot kilometer dolg makadamski odsek ob nedeljah prevozen. Do izhodišča se vrnemo po isti poti.

Zemljevid: Celjska kotlina, 1 : 50.000.

Dodatne informacije: http://sl.odon.si in knjiga Skrivnosti starodavne kartuzije, ki je leta 2006 izšla pri Družini.

Kdaj je odprto?
Kartuzijo Jurklošter si lahko v spremstvu vodnikov ogledamo do oktobra vsako nedeljo med 14. in 17. uro.