Ob dnevu Evrope danes praznuje tudi slovenska prestolnica. Ljubljana se 9. maja spominja osvoboditve na ta dan leta 1945, z zvokom sirene in izobešanjem zastave na gradu so takrat ob 5. uri sporočili, da je konec štiriletne okupacije. Na radiu Svobodna Ljubljana se je prvič oglasila znamenita kukavica, oglasili so se tudi zvonovi ljubljanskih cerkva.

Ob prazniku Ljubljane se bo na Ljubljanskem gradu na slovesni seji zbral ljubljanski mestni svet. Podelili bodo plakete in nagrade Ljubljana, župan Zoran Janković pa bo Juriju Součku in Renati Salecl podelil naziva častni občan, častna občanka. 

Ob tej priložnosti ponovno objavljamo članek o Juriju Součku, ki je bil ob praznovanju njegovih 90 let objavljen v Naši družini.

»Oče« slavnih pujsev Pipija in Melkijada in številnih drugih risanih junakov

Verjetno ga ni Slovenca, ki ga ne bi prepoznal po njegovem glasu. Za Jurija Součka bi lahko rekli, da je po malem dedek nas vseh, najbrž ni otroka po 70. letih, ki ne bi odraščal z njegovim glasom. »Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi,« je zapisano v utemeljitvi Ježkove nagrade, ki jo je za življenjsko delo prejel lansko jesen.

Ta dva sta med vsemi najbolj posrečena, sta res udarila. S tem bom šel v gob. 'Tukaj ležita Pipi in Melkijad'.

S Pipijem in Melkijadom bo šel v grob

Sinhroniziral je kar 150 risank, svoj glas je posodil številnim risanim junakom, kot sta palčka Smuk in David, Medvedek Uhec, Maksi pes Fik ter seveda daleč najbolj legendarna pujsa Pipi in Melkijad z znamenitim stavkom, ki je pravzaprav Jurijeva domislica, »… in odpujsala sta domov«. »Ta dva sta med vsemi najbolj posrečena, sta res udarila. S tem bom šel v gob. 'Tukaj ležita Pipi in Melkijad',« se pošali. Kobilica Flip iz risanke Čebelica Maja se medtem v vrsti mnogih lahko pohvali kot prvi. 

Začetki sinhronizacije niso bili ravno enostavni, se spominja. Posnetkov še niso znali zavrteti nazaj in so se, če se je kdo zmotil, morali vrniti do zadnje pavze in vse ponoviti. »Čez glavo smo bili pokriti z dekami, govorili smo vsi v en mikrofon, kar je po svoje zelo pametno in luštno, ker smo imeli kontakt med seboj. Zdaj snema vsak zase, je tudi dobro, ampak takrat je bilo bolj igralsko.«

Jurij Souček je svoj glas med drugim posodil legendarnima pujsoma Pipiju in Melkijadu. FOTO: Splet

Z otroki ima srečo

Nad pripovedovanjem pravljic se je Jurij navdušil že kot majhen otrok. Že zelo zgodaj je znal brati, spominja se, ko sta se z mamo sprehajala po Ljubljani in ga je spodbujala, da je prebiral napise na ulici, mimoidoči pa so ga občudovali. Odlično branje mu je koristilo tudi v šoli, saj je bil odličnjak. 

Nad pravljičnim svetom ga je očaral očetov prijatelj, ki mu je vedno pripovedoval zgodbe o votlinah, palčkih in drugih pravljičnih bitjih. »Oboževal sem ga, poslušal z odprtimi očmi.« Velik del otroštva je preživel tudi med lutkami. Oče ga je na svojem kolesu vozil na kopanje na Savo in na izlete po Ljubljani in okolici, ob nedeljskih dopoldnevih pa sta obvezno zavila v češko lutkovno gledališče v ljubljanskem Narodnem domu, kjer je bil glavni junak Gašperček, navihanec s kapo in zvončki. »Teh čeških lutk nikoli ne bom pozabil in te so me pravzaprav zapeljale v ta svet, v katerem sem zdaj dočakal že teh 90 let.«

Sem vesel, da sem se toliko ukvarjal z otroki, toliko naredil za njih ali pa oni zame. Tri generacije so tu, ki poslušajo moje pravljice in me po glasu poznajo že naprej.

Po svoje je vesel, da v tistih letih še ni bilo televizije in risank, saj pravljice in lutke veliko bolj burijo domišljijski svet. Vsi, ki smo se rodili v časih, ko so bili televizijski ekrani že del pohištva dnevnih sob, pa smo bili veseli teh črnih škatel, saj smo imeli privilegij, da nas je prav prek njih Jurij s svojim hudomušnim glasom večer za večerom popeljal v svet palčkov, Miškolinov, čebelic, plišastih medvedkov … »Z otroki imam res srečo,« razmišlja Jurij. »Znam se vživeti v njihovo psiho, ne da bi se posebej trudil za to, vsaj po vsem tem tako kaže. Sem vesel, da sem se toliko ukvarjal z otroki, toliko naredil za njih ali pa oni zame. Tri generacije so tu, ki poslušajo moje pravljice in me po glasu poznajo že naprej.«

Trema na odru se ga drži od otroštva

Teater se ga drži že vse življenje, prvič je nastopal v češkem vrtcu pri šestih letih. A tega nastopa ni ohranil v najlepšem spominu. Doživel je namreč veliko blamažo, zaradi katere je čisto vsako gledališko predstavo začel z veliko tremo. Na tistem nastopu v otroških letih mu je namreč nekdo po prvem stavku pred nos potisnil mikrofon in ko je sam sebe slišal po zvočniku, se je tako ustrašil, da je obmolknil in nato začel jokati. Kasneje sicer pred mikrofonom na radiu ni imel nikoli težav, na odru pa v prvih minutah vedno.

Bolje je kakšno leto premišljevati, kot iti v poklic, ki ga nimaš rad.

Če bi Jurij Souček, ki je v odigral okoli 150 gledaliških in okoli 600 radijskih vlog, poslušal očeta, bi se v življenju ukvarjal s povsem drugimi stvarmi. Oče, sicer Čeh, ki je v Ljubljano prišel dve leti pred Jurijevim rojstvom pomagati Hribarju ustanoviti pletilno tovarno, je želel, da se sin oprime kakšnega resnejšega dela, zanj si je zamislil mesto prokurista in ga je vpisal na trgovsko akademijo, ki jo je Jurij tudi končal. Na skrivaj pa je opravil še sprejemne izpite za igralsko akademijo. Staršema je svojo skrivnost razkril, ko je bil že v tretjem letniku, a sta temu tako nasprotovala, da ga nikoli nista prišla gledat v gledališče, čeprav sta zelo rada zahajala v teater. Poklic igralca v tistih časih ni bil najbolj cenjen, a pri svojih 90 letih je vesel, da je sledil svojemu čutu. 

»To je dolga življenjska doba. Bolje je kakšno leto premišljevati, kot iti v poklic, ki ga nimaš rad. Ko gledaš nazaj se res spominjaš bolj lepih stvari, a lažje odpuščaš krivico, če si v poklicu, ki ga imaš rad,« pravi igralec, ki je bil štiri desetletja stalni član Drame in se paralelno ves čas ukvarjal še z drugimi teatri, od Odra 75 do eksperimentalnega teatra, a kot sam prizna, sta ga najbolj popularnega naredila prav radio in televizija.

Jurij Souček z ženo Mileno Morača. FOTO: Tatjana Splichal

Če je zastonj, me kar radi prosijo. Zdaj sem se navadil, da vprašam, če bo šampanjec. In rečejo: 'Seveda!' In odvrnem: 'Potem pa 300 evrov'.

Najbolj pri srcu so mu poletni meseci

Zdaj je že dolga leta upokojen, nastopa bolj ali manj le še, če je zastonj in v prijateljskih krogih. »Če je zastonj, me kar radi prosijo. Zdaj sem se navadil, da vprašam, če bo šampanjec. In rečejo: 'Seveda!' In odvrnem: 'Potem pa 300 evrov',« se pošali eden najstarejših slovenskih gledališčnikov. Njegovo življenje je zdaj veliko bolj umirjeno, največ časa posveti družini, z ženo Mileno Morača si ob nedeljskih dopoldnevih vzameta čas za sveto mašo, pred vrati pa so njegovi najljubši meseci, ki jih preživijo na morju. »Gledališče ima sezono čez zimo, poletni meseci pa so zame in mojo družino že od nekdaj tisti, ki jih čim bolj izkoristimo. Na morju imamo v najemu eno hiško in barko, kjer na polno uživamo,« se že veseli najbolj toplih mesecev.