Zavetnik: Anglije, Genove, Ljubljane, Ptuja in Pirana, škofije Limberg in raznih viteških redov; tabornikov, kmetov, rudarjev, sedlarjev, kovačev, sodarjev, artistov, konj in živine, popotnikov, bolničarjev, ujetnikov, vojakov, jezdecev; priprošnjik proti vojnim nevarnostim, proti skušnjavam, za vreme, proti vročici, proti kugi, sifilisu, gobavosti, različnim kožnim boleznim

Atributi: vitez na konju ali brez njega, pogosto z zmajem, prebodenim s sulico ali mečem. Njegov atribut je poleg sulice tudi zastava z »Jurijevim križem«

Cerkve: Pri nas mu je posvečenih kar 75 cerkva, od teh 39 župnijskih. Po njem so imenovani tudi številni kraji (Šenčur, Šentjurij, Šenturška gora).

Ne glede na to, da je večina podatkov o svetem Juriju zavitih v številne legende, pa je bil vseskozi, zlasti po zaslugi križarjev, eden najbolj češčenih svetnikov v »starem« krščanskem svetu. Zanesljivo pa je, da je bil resnična zgodovinska osebnost, izpričan je tudi njegov grob v Lyddu. Dan ostaja med nami predvsem kot simbol boja proti zlu in predstavlja nenehni človekov boj s silami teme in greha, ki ga pooseblja zmaj.





Ime: Ime izhaja iz latinskega oz. grškega imena Georgios, ki ga povezujejo z grško besedo georgos, ki je zložena iz besed ge »zemlja, polje« in ergon »delo«. Georgos je torej »poljedelec, kmetovalec; vinogradnik, viničar«.

Rodil se je v 3. stoletju (275/285) v Kapadokiji, danes Turčija,

umrl pa leta 303/305 v mestu Lydda-Diospolis v Palestini.

Družina: Izhajal je iz imenitne družine, njegov oče je bil Geroncij, doma iz Perzije, mati pa Polikronija, domačinka. Oba sta bila dobra kristjana.

Služba: Izbral si je vojaško službo in iz navadnega vojaka kmalu napredoval v tribuna v rimski vojski pod cesarjem Dioklecijanom.

Kreposti: Bil je človek globoke in silne vere. Na veliko je podpiral reveže, ki jim je razdal vse svoje premoženje in se zavzemal za zapostavljene.

Legende: Najbolj znana je legenda (v svojem delu Zlata legenda jo je zapisal Jakob da Voragine), kako je rešil kraljevo hčer pred zmajem, ki je ustrahoval vso deželo. Napadel ga je s sulico, ga ranil in obljubil ljudstvu, da ga bo ubil, če se bodo dali vsi krstiti. Ko ga je usmrtil, se je dalo krstiti kakih petnajst tisoč ljudi.

Mučeništvo: Jurij se je sam naznanil na dvoru v Nikomediji, da je kristjan. Prestati je moral dolgotrajno in vsestransko mučenje: privezali so ga na kol, vrgli v vrelo apno, a je vse prestal brez poškodb. Na koncu so ga, skupaj s kraljico, ki se je ob njegovih čudežih spreobrnila, obglavili pred mestnimi vrati.

Zavetnik: Poleg številnih mest (zlasti v Italiji) in držav je Jurij zavetnik Anglije, Genove, Ljubljane, Ptuja in Pirana, škofije Limberg in raznih viteških redov; tabornikov, kmetov, rudarjev, sedlarjev, kovačev, sodarjev, artistov, konj in živine, popotnikov, bolničarjev, ujetnikov, vojakov, jezdecev; priprošnjik proti vojnim nevarnostim, proti skušnjavam, za vreme, proti vročici, proti kugi, sifilisu, gobavosti, različnim kožnim boleznim. Je tudi eden izmed štirinajstih priprošnjikov v stiski.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot viteza na konju ali brez njega, pogosto z zmajem, prebodenim s sulico ali mečem. Njegov atribut je poleg sulice tudi zastava z »Jurijevim križem«. Upodabljali so ga skoraj vsi pomembni umetniki.

Goduje: 23. aprila, v deželah oglejskega patriarhata pa je bil njegov god 24. aprila.

Pri nas: Pri nas mu je posvečenih kar 75 cerkva, od teh 39 župnijskih. Po njem so imenovani tudi številni kraji (Šenčur, Šentjurij, Šenturška gora). Na jurjevo je po ljudskem koledarju začetek pomladi, ko je že vse zeleno. Zlasti v Beli krajini imajo sprevod z »zelenim Jurijem«. Na kmetih je bil to pomemben dan: hlapci so takrat menjali gospodarje, blagoslavljali so konje …

Grob: Njegovo telo je dal cesar Konstantin prenesti v Lyddo, kjer mu je sezidal lepo baziliko, katere sledovi so še danes vidni.