Jurčičeva pot
Objava:
16. 07. 2012 / 08:33
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
09.04.2021 / 13:15
Jurčičeva pot
Iz Višnje Gore čez Polževo do Muljave
Čeprav je pohod po Jurčičevi poti, ki ga vsako leto pripravijo na prvo soboto v marcu, že za nami, se lahko po krajih, ki jih v svojih delih opisuje avtor prvega slovenskega romana, kadarkoli sprehodimo tudi sami. Pravzaprav se zdaj, ko čez deželo z naglimi koraki stopa pomlad, šele začenja najlepši čas za popotovanje po mehkobni dolenjski pokrajini.
Izlet po Jurčičevi poti začnemo na železniški postaji Višnja Gora, s katere krenemo do bližnjega potoka. Tam nas kažipot usmeri na ozko cesto, ki se v loku vzpne do starega mestnega jedra na podolgovatem pomolu pod Starim gradom. Višnja Gora, ki je že leta 1478 postala mesto, je bila nekoč pomembna trgovska, prometna in vojaška postojanka, danes pa je najmanjše slovensko mesto. Tu je v 19. stoletju deloval in umrl duhovnik Janez Cigler, ki je napisal prvo slovensko povest Sreča v nesreči, Jurčič pa je semkaj postavil dogajanje znane humoreske Kozlovska sodba v Višnji Gori.
Od podružnične cerkve sv. Ane krenemo po glavni cesti do šole, kjer zavijemo v breg. Gozdna pot nas sprva pelje ob robu pobočja, nato pa se od njega odmakne in skrije v vijugasto zajedo. Po slabe pol ure hoje pridemo do razvalin Starega gradu, ki je bil prvič omenjen že sredi 12. stoletja. Ko stopamo pod kamnitim obokom in si ogledujemo napol porušeno zidovje, ki resnobno kipi kvišku, lahko z malce domišljije začutimo utrip časa, ko so tod hodili mogočni višnjegorski grofje in imenitne grajske gospe. Na razglednem robu pod ruševinami stoji tudi klopca, kjer se lahko nemoteno zasanjamo v preteklost ali pa si v miru ogledamo pokrajino pod nami.
Z gradu se spustimo do traktorske poti, ki nas popelje navkreber do vasi Pristava. Tam nas kažipot usmeri proti vasi Zavrtače. Naslednje pol ure hodimo po lepi gozdni cesti, ki jo kmalu zagrne drevje. Sredi marca je bilo v zatišnih legah ob njej še precej snega, vendar so ga tople spomladanske sape hitro topile in spreminjale v lesketajoče se potočke. V tihem in sončnem dopoldnevu se nam je zdelo, da s svojimi koraki prav nič ne motimo idiličnega miru toda ravno tedaj smo preplašili črno žolno, ki se je za nekaj trenutkov oprijela bližnjega debla in potem dokončno izginila v globini gozda. Pred vasico Zavrtače se drevje razmakne in svet okrog nas se znova odpre. Nekaj minut pozneje pridemo do asfaltne ceste, vendar že za naslednjim križiščem vnovič zavijemo z nje. Ko presekamo ovinek, pridemo do doma na Polževem, ki je odprt vse dni v tednu. Za njim se čez manjše smučišče povzpnemo na vrh, kjer stoji cerkev Sv. Duha. Njena največja zanimivost je lep portal, ki prikazuje Jezusa na križu, ob njem pa sta upodobljena Marija in apostol Janez. Tu smo na najvišji točki Jurčičeve poti, 630 metrov nad morjem.
Z vrha se spustimo po položni travnati planjavi proti jugovzhodu. Na robu pašnika se nam s spodnje strani pridruži pas nizkih smrek, na zgornji strani pa se sredi trave belijo le posamezna debla vitkih brez. Kmalu pridemo med drevje, kjer se široka pot zložno spusti do križišča traktorskih poti. Če nadaljujemo naravnost, pridemo v nekaj minutah do vasi Velike Vrhe. Na njenem spodnjem koncu zavijemo pri kapelici proti vasi Male Vrhe, vendar se še pred krajevno tablo po cesti spustimo do zadnje hiše. Pod njo si lahko v gozdu ogledamo komaj vidne ostanke gradu Roje, na katerem se dogaja Jurčičeva povest Grad Rojinje.
Mehka gozdna pot se pod razvalinami spusti v grapo, kjer teče živahen potoček. Na drugi strani prečimo s soncem obsijano pobočje, ki ga preraščajo šopi rumenih trobentic in beli cvetovi teloha, ter nadaljujemo zložno navzdol do roba travnika. Ob njem se spustimo do ribnika, kjer poiščemo makadamsko cesto, ki nas pripelje do mogočne cerkve sv. Janeza Krstnika. Za njo nas kažipot usmeri do bližnjih hiš. Ko pridemo do asfalta, nadaljujemo do glavne ceste, ki nas kmalu pripelje do Muljave.
Na Muljavi se je 4. marca 1844 rodil pisatelj Josip Jurčič, ki je v zakladnico slovenske književnosti prispeval prvi roman Deseti brat, prvo realistično povest Sosedov sin, zgodovinsko povest Jurij Kozjak, slovenski janičar, tragedijo Tugomer in številna druga dela. Njegova s slamo krita domačija je danes muzej, ki si ga vsako leto ogleda na tisoče obiskovalcev. Jurčičeva domačija je do konca novembra odprta vsak dan od torka do sobote od 8. do 12. ure in od 14. do 17. ure, ob nedeljah in praznikih pa od 14. do 17. ure.
Če nas v Višnji Gori čaka avto, se moramo na cilju Jurčičeve poti spoprijeti še z uganko, kako se vrniti do tja. Morda je še najbolje, če se do uro oddaljene Ivančne Gorice odpravimo peš (najprej malce počez ob robu gozda ali čez polje, potem pa po cesti čez Malo Črnelo), kjer lahko ujamemo kakšen vlak ali avtobus.
V župnijski cerkvi sv. Tilna v Višnji Gori je maša vsako nedeljo ob 8. in 10. uri.
OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Višnja Gora
Višinska razlika: približno 250 metrov
Dolžina poti: dobre 3 ure
Težavnost: pot je lahka in večinoma dobro označena. Za vrnitev do Višnje Gore potrebujemo malce iznajdljivosti.
Zemljevid: Ljubljana-okolica, 1:50.000
Čeprav je pohod po Jurčičevi poti, ki ga vsako leto pripravijo na prvo soboto v marcu, že za nami, se lahko po krajih, ki jih v svojih delih opisuje avtor prvega slovenskega romana, kadarkoli sprehodimo tudi sami. Pravzaprav se zdaj, ko čez deželo z naglimi koraki stopa pomlad, šele začenja najlepši čas za popotovanje po mehkobni dolenjski pokrajini.
Izlet po Jurčičevi poti začnemo na železniški postaji Višnja Gora, s katere krenemo do bližnjega potoka. Tam nas kažipot usmeri na ozko cesto, ki se v loku vzpne do starega mestnega jedra na podolgovatem pomolu pod Starim gradom. Višnja Gora, ki je že leta 1478 postala mesto, je bila nekoč pomembna trgovska, prometna in vojaška postojanka, danes pa je najmanjše slovensko mesto. Tu je v 19. stoletju deloval in umrl duhovnik Janez Cigler, ki je napisal prvo slovensko povest Sreča v nesreči, Jurčič pa je semkaj postavil dogajanje znane humoreske Kozlovska sodba v Višnji Gori.
Od podružnične cerkve sv. Ane krenemo po glavni cesti do šole, kjer zavijemo v breg. Gozdna pot nas sprva pelje ob robu pobočja, nato pa se od njega odmakne in skrije v vijugasto zajedo. Po slabe pol ure hoje pridemo do razvalin Starega gradu, ki je bil prvič omenjen že sredi 12. stoletja. Ko stopamo pod kamnitim obokom in si ogledujemo napol porušeno zidovje, ki resnobno kipi kvišku, lahko z malce domišljije začutimo utrip časa, ko so tod hodili mogočni višnjegorski grofje in imenitne grajske gospe. Na razglednem robu pod ruševinami stoji tudi klopca, kjer se lahko nemoteno zasanjamo v preteklost ali pa si v miru ogledamo pokrajino pod nami.
Z gradu se spustimo do traktorske poti, ki nas popelje navkreber do vasi Pristava. Tam nas kažipot usmeri proti vasi Zavrtače. Naslednje pol ure hodimo po lepi gozdni cesti, ki jo kmalu zagrne drevje. Sredi marca je bilo v zatišnih legah ob njej še precej snega, vendar so ga tople spomladanske sape hitro topile in spreminjale v lesketajoče se potočke. V tihem in sončnem dopoldnevu se nam je zdelo, da s svojimi koraki prav nič ne motimo idiličnega miru toda ravno tedaj smo preplašili črno žolno, ki se je za nekaj trenutkov oprijela bližnjega debla in potem dokončno izginila v globini gozda. Pred vasico Zavrtače se drevje razmakne in svet okrog nas se znova odpre. Nekaj minut pozneje pridemo do asfaltne ceste, vendar že za naslednjim križiščem vnovič zavijemo z nje. Ko presekamo ovinek, pridemo do doma na Polževem, ki je odprt vse dni v tednu. Za njim se čez manjše smučišče povzpnemo na vrh, kjer stoji cerkev Sv. Duha. Njena največja zanimivost je lep portal, ki prikazuje Jezusa na križu, ob njem pa sta upodobljena Marija in apostol Janez. Tu smo na najvišji točki Jurčičeve poti, 630 metrov nad morjem.
Z vrha se spustimo po položni travnati planjavi proti jugovzhodu. Na robu pašnika se nam s spodnje strani pridruži pas nizkih smrek, na zgornji strani pa se sredi trave belijo le posamezna debla vitkih brez. Kmalu pridemo med drevje, kjer se široka pot zložno spusti do križišča traktorskih poti. Če nadaljujemo naravnost, pridemo v nekaj minutah do vasi Velike Vrhe. Na njenem spodnjem koncu zavijemo pri kapelici proti vasi Male Vrhe, vendar se še pred krajevno tablo po cesti spustimo do zadnje hiše. Pod njo si lahko v gozdu ogledamo komaj vidne ostanke gradu Roje, na katerem se dogaja Jurčičeva povest Grad Rojinje.
Mehka gozdna pot se pod razvalinami spusti v grapo, kjer teče živahen potoček. Na drugi strani prečimo s soncem obsijano pobočje, ki ga preraščajo šopi rumenih trobentic in beli cvetovi teloha, ter nadaljujemo zložno navzdol do roba travnika. Ob njem se spustimo do ribnika, kjer poiščemo makadamsko cesto, ki nas pripelje do mogočne cerkve sv. Janeza Krstnika. Za njo nas kažipot usmeri do bližnjih hiš. Ko pridemo do asfalta, nadaljujemo do glavne ceste, ki nas kmalu pripelje do Muljave.
Na Muljavi se je 4. marca 1844 rodil pisatelj Josip Jurčič, ki je v zakladnico slovenske književnosti prispeval prvi roman Deseti brat, prvo realistično povest Sosedov sin, zgodovinsko povest Jurij Kozjak, slovenski janičar, tragedijo Tugomer in številna druga dela. Njegova s slamo krita domačija je danes muzej, ki si ga vsako leto ogleda na tisoče obiskovalcev. Jurčičeva domačija je do konca novembra odprta vsak dan od torka do sobote od 8. do 12. ure in od 14. do 17. ure, ob nedeljah in praznikih pa od 14. do 17. ure.
Če nas v Višnji Gori čaka avto, se moramo na cilju Jurčičeve poti spoprijeti še z uganko, kako se vrniti do tja. Morda je še najbolje, če se do uro oddaljene Ivančne Gorice odpravimo peš (najprej malce počez ob robu gozda ali čez polje, potem pa po cesti čez Malo Črnelo), kjer lahko ujamemo kakšen vlak ali avtobus.
V župnijski cerkvi sv. Tilna v Višnji Gori je maša vsako nedeljo ob 8. in 10. uri.
OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Višnja Gora
Višinska razlika: približno 250 metrov
Dolžina poti: dobre 3 ure
Težavnost: pot je lahka in večinoma dobro označena. Za vrnitev do Višnje Gore potrebujemo malce iznajdljivosti.
Zemljevid: Ljubljana-okolica, 1:50.000
