Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Julijana Visočnik - odgovorna arhivistka, predana epigrafinja

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 04. 06. 2022 / 08:40
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 04.06.2022 / 08:54
Ustavi predvajanje Nalaganje
Julijana Visočnik - odgovorna arhivistka, predana epigrafinja
Dr. Julijana Visočnik. FOTO: Tatjana Splichal

Julijana Visočnik - odgovorna arhivistka, predana epigrafinja

Doktorica znanosti, zgodovinarka in latinistka je od jeseni vodja Nadškofijskega arhiva Ljubljana.

Potem ko se je novembra v zaslužen pokoj poslovil dolgoletni vodja Nadškofijskega arhiva Ljubljana (NŠAL) dr. France M. Dolinar, je v njegove »velike čevlje« stopila dr. Julijana Visočnik, zgodovinarka in latinistka z doktoratom s področja jezikoslovja. Delo v arhivu pozna do potankosti, saj je tam zaposlena že skoraj poldrugo desetletje. Z novim delovnim mestom, ki je še vedno v »stari« pisarni in za »staro« mizo, »se ni nič kaj preveč spremenilo«, pravi: »Odgovornosti je več. In s tem še več dela.«

Dr. Visočnikovi je bila zgodovina vedno najljubši predmet, v gimnaziji pa se ji je pridružila še latinščina.

Nomen est omen in visoka merila

Julči, kot jo kličejo prijatelji, ali Đuli, kot ji rečemo »hišni kolegi« na Krekovem trgu, kjer imata Družina in NŠAL svoje prostore, je po rodu Pohorka; domačija Visočnikovih sicer ne leži »visoko«, a nomen est omen pri njej vsekakor velja: v življenju si je vedno postavljala visoka merila. Na manjši kmetiji nikoli ni zmanjkalo dela: »Prostega časa skorajda ni bilo, eno delo končaš in čaka drugo. Otroku to seveda ni po volji, a ko danes gledam nazaj, so bili to učinkoviti koraki na poti izoblikovanja delovnih navad,« pravi Julijana. Od malega so imele posebno mesto v njenem življenju knjige: »Pustolovski in zgodovinski romani so me kar posrkali vase.« Najbrž ji je bila tudi zato zgodovina vedno najljubši predmet, v gimnaziji pa se ji je pridružila še latinščina. Resda je razmišljala o študiju prava, a je, kot pravi, »pravočasno ugotovila, da nisem tako velik materialist niti več idealist, da bi se v tem poklicu našla«. Zgodovina in latinščina sta bili samo­umevna izbira: »Klasično-humanistična izobrazba ti da veliko, tudi tisto, na kar radi pozabljamo: odgovornost delati prav.«

V študijskih letih jo je raziskovalni duh pripeljal tudi do arheoloških izkopavanj v Hočah in bližnji okolici.

Razvozlavanje rimskih napisov

Kaj bo počela z izobrazbo po koncu študija, pravzaprav ni preveč razmišljala; v zadnjih letnikih študija je poučevala latinščino, ki so jo takrat še ponujali kot fakultativni predmet na nekaterih osnovnih šolah, in zdelo se ji je naravno, da se bo njena pot nadaljevala v smeri pedagoškega poklica, morda celo na Škofijski gimnaziji v Mariboru. Raziskovalni duh pa jo je pripeljal na drugo področje: med študijskimi počitnicami je pomagala pri arheoloških izkopavanjih v Hočah in bližnji okolici: ob »krampanju« in »lopatkanju« je spoznala, kot sama pravi, delo in strokovnjake, ki so ji predstavili možnost študija oziroma specializacije s področja epigrafike, vede o rimskih napisih na trajnem materialu /…/ (Kaj pomeni epigrafika in kako je pred nedavnim razvozlala napis na najdenem miljniku na Koroškem – o tem v tiskani Družini)

Vodja Nadškofijskega arhiva Ljubljana na delovnem mestu. FOTO: Tatjana Splichal

Arhivsko delo – pestro in pisano

Študij je zaključila z doktoratom, s čimer se je zaključilo obdobje statusa mlade raziskovalke. Iskala je zaposlitev in ko je dobila ponudbo za delo v NŠAL, ni pomišljala, čeprav je spet začela na novo. Večina si delo v zaprašenih arhivih predstavlja kot duhamorno, Julijana Visočnik pa ga opiše kot »pestro in pisano«, in nikoli ga ne zmanjka /…/ (Kdo trka na vrata arhiva, po kaj največkrat pridejo in kdaj poiščejo Julijano, pa tudi, kako kolegom arhivistom pomaga z latinščino – o tem v tiskani številki Družine) S položajem vodje pa je dobila še dodatne naloge, med drugim skrb za koordinacijo slovenskih cerkvenih arhivov in komunikacijo z Ministrstvom za kulturo, ki jih v veliki meri financira. »Cerkev na Slovenskem je neločljivo povezana z zgodovino Slovenije, Slovencev, slovenskega prostora, zato je gradivo, ki ga hranimo, dejansko državnega pomena. Težko je govoriti o zgodovini našega prostora in pri tem ne upoštevati pomena in vloge, ki jo je pri tem imela Cerkev.«

Več o dr. Julijani Visočnik v tiskani Družini, 22/2022, v rubriki Osebno.

Anima sana in corpore sano

Če se včasih še preveč drži Descartesovega reka: Mislim, torej sem, po drugi strani upošteva tudi drugega o »gibanju in zdravju«: Anima sana in corpore sano. Zakaj ji je domače Pohorje ljubo? In kako se udejstvuje pri hoškemu Katoliškemu društvu dr. Antona Murka? Pa kaj so že stari latinci rekli o delu na zemlji, delu, ki osrečuje tudi Julijano? 

Dr. Julijana Visočnik je predstavljena v tiskani Družini, 22/2022, v rubriki Osebno.

Nalaganje
Nazaj na vrh