Govorilo se je o njenih problemih, malo pa o prispevku tega vodstva za njihovo razreševaje. Vse pa je bilo preglasovano z neposrednimi pritiski vladajočih in rovarjenjem tega dela novinarjev. Premier je bil nedvoumen in je napovedal prevzem medija ter zato aktiviral tudi civilno družbo, ki ji je pred volitvami obljubil in v proračunu po besedah Fiskalnega sveta tudi zagotovil denar in uspeh ni izostal.

Ob tem se poraja vprašanje, ali ne bi veljalo poiskati botrov v ustreznih ustanovah desničarjev, med njimi so celo naši bogati rojaki, da bi ustvarili bolj primerno družbeno ravnotežje tudi civilne družbe. In kaj je z našimi sposobnimi in prodornimi podjetniki, ki imajo srce za to državo in lahko pomagajo uravnotežiti ta njen enostranski tok?

Referendumske oddaje o tem in drugih dveh zakonih zaradi teh prevladujočih propagandnih in celo lažnih sporočil torej niso dosegle pravega namena: osvestiti gledalce in poslušalce za resnične probleme glede zakonov o RTV Slovenija, oskrbi starejših in vladi. Ostale so slabo učinkovite. Poleg tega so tudi drugi komercialni mediji večinoma pomagali zavajati in so odvračali od pravih problemov, tudi o prikriti nameri te vlade, ki si želi podrediti nacionalno medijsko hišo. Saj je tudi predstavnica civilne družbe jasno povedala, da so šli v kampanjo zato, da pomagajo Vladi, da osvoji nacionalno televizijo.

Malo je bilo govora o tem, da je vodstvo RTV Slovenija izboljševalo učinkovitost, da ne govorimo o tem, da se je v zadnjih mesecih tudi zaradi razprav v javnosti o RTV SLO in ukrepih vodstva za večjo pluralnost hiše gledanost televizijskih oddaj povečala.

Brez dvoma je bila odločitev o Zakonu o vladi bolj razumljiva in zato kljub 'zavzetosti civilne družbe' bolj uravnotežena. Smo pa poraženci tega referenduma Slovenci v tako pogosto opevani prihodnosti Svobode, kajti dolgotrajna oskrba nas vseh bo vprašljiva. Socialna stiska se bo povečevala in tudi ti mladi, ki zdaj s širokim nasmeškom podpirajo to vlado za kratkoročne učinke in neposredne nagrade, ne bodo imeli iz česa živeti.

Ali ni žalostno, da Vlada zapravlja denar za utrjevanje svoje oblasti, za menjavo kadrov v upravi in širitev birokracije, obenem pa zvišuje davke ter jemlje že uzakonjeni denar za plače, malo ali nič pa stori za potrebe oziroma stike ljudi? V razpravah o dolgotrajni oskrbi so vladajoči pokazali, da nimajo predstav in kadra. Kaj pa sta konkretnega vedela povedati vladna predstavnika, ki sta sodelovala v povolilni oddaji na nacionalki, kako bi uveljavili zakone, njuna retorika je bila, kot ves čas kampanje, usmerjena - tudi glede novele Zakona o RTV SLO - v napade na prejšnjo vlado in stranko SDS. To zamegljevanje je otežilo volivcem, da bi dojeli, da gre za prihodnost vsakega izmed nas. Slovenska družba potrebuje sistem, ki bo vzdržen in vsi se moramo osveščati in vodilni poiskati poti, za samooskrbo starostne družbe. A končno, volivci odločajo in z večino sprejemajo, žal tudi dolgoročno škodljive posledice svojih odločitev.

Nekateri bodo bogateli na račun države, vse več bo revnih, številni pa bodo sploh težko preživeli.

Je pa ta referendum uspel Slovence še bolj razklati in potisniti nazaj v revolucionarne čase. To bo novi zakon o RTV Slovenija lahko le še krepil. Kajti, kot je dejal komentator, veljajo v medijih dvojna merila: sedaj vladajočim se spregledajo nečednosti, prejšnjim pa se še kar naprej daje nalepke »temnih sil«, kot se je izrazil drug komentator. Nekateri bodo bogateli na račun države, vse več bo revnih, številni pa bodo sploh težko preživeli. Revščine se že moramo dotakniti, čeprav bi jo lahko z ustreznimi ukrepi odpravljala oblast in tega ne bi bilo treba, saj smo ustvarjalna družba.

Opevana prihodnost Slovenije gre torej v orbanizacijo imenovano golobizacija, na kar smo že opozarjali ob branju Dreherjeve knjige Ne živite od laži. Dogaja se nam, kar je opozoril parlament EZ v izjavi Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu leta 2009, da se lahko ta ponovi, če zavestno ne gojimo demokracije. Svoboda nas ne pelje v prihodnost, pač pa v ono preteklost po letu 1945, ko smo morali živeti pod diktaturo, eni so si lahko privoščili vse, drugi pa smo morali molčati in delati. Vendar se zdaj vsaj v formalni demokraciji kljub temu ne bomo pustili kar utišati, čeprav vladajoči to hočejo, zato verjamem, da tudi ta referendum ni zadnja beseda!