Taborsko gibanje v letih 1868–1871 je na plimi čitalniškega gibanja, uvedbi obveznega osnovnega šolstva z zaostritvijo vprašanja učnega jezika (1869) in v razmerah velikega notranjepolitičnega pretresa, ki ga je sprožila uvedba dualizma, preoblikovanje Avstrijskega cesarstva v Avstro-Ogrsko (1867), s svojimi 18 tabori potrdilo in nadgradilo gibanje za Združeno Slovenijo iz leta 1848. Množična udeležba na taborih je dokazala, kako je gibanje prekvasilo Slovence. Z izbiro obmejnih krajev taborskih zborovanj je pokazalo na eni strani skrb za etnične meje, na drugi pa z izbiro Vižmarij pri Ljubljani dolžnost osrednjega narodnega prostora skrbeti za obrobje slovenskega ozemlja. Tam se dejansko začenja njegovo varovanje. V vsebinskem pogledu so tabori s poudarjanjem gospodarskih vprašanj – od strokovnega šolstva in gospodarskih organizacij preko mostov čez mogočne reke do vzpostavitve lastnih zavarovalnic za zaustavitev odtoka velikih denarnih sredstev iz slovenskega prostora – po­udarili...