Mesijanski Judje med obredom. FOTO: UMJC.


Beit Šomer Izrael v berlinski četrti Steglitz je na zunaj videti kot običajna sinagoga. Ob sobotah bi tu lahko videli ljudi, ogrnjene s tradicionalnim šalom talitom in z molitvenim pokrivalom kipo na glavi, ter prisluhnili tedenskemu odlomku iz Tore (Postave ali petih Mojzesovih knjig).

Toda verjetno bi se malo zdrznili ob molitvi, ki nagovarja Ješua, kar je izvorna hebrejska različica imena Jezus. Tu se namreč zbira skupnost t. i. mesijanskih Judov, ki na svojstven način združuje judovstvo in krščanstvo.

Po branju v hebrejskem, ruskem in nemškem jeziku se začne prepevanje slavilnih pesmi, ki slavijo Jezusa kot Kralja in Mesijo. Prav lahko bi jih slišali tudi na srečanju krščanske slavilne skupine.

Nazadnje prevzame besedo rabin Vladimir Pikman, ki v obširni pridigi povezuje dogodke iz zgodovine izraelskega ljudstva z odrešenjem po Jezusu. Po triurnem obredu nastopi še druženje ob (košer) hrani. Ta berlinska skupnost je del mednarodnega gibanja, katerega cilj je oznanjevanje evangelija med Judi.

Nov pojav

Mesijanski Judje priznavajo Jezusa za Božjega Sina in Odrešenika, a se še vedno čutijo del judovstva. Gibanje je dokaj novo. Čeprav se je krščanstvo na začetku širilo predvsem v judovskih shodnicah po diaspori širom rimskega cesarstva, je kmalu razširilo misijon med pogane.

V del krščanske teologije so se prikradla protijudovska čustva in kljub formalnim prepovedim je prihajalo do prisilnih spreobračanj, predvsem po španski rekonkvisti.

Posamezni Judje so se spreobračali v krščanstvo tudi kasneje v novem veku, bodisi zaradi asimilacije v družbo bodisi zaradi resničnega spreobrnjenja. Pri tem so se vedno vključili v že obstoječe krščanske skupnosti in prevzeli navade okolice.

V 19. in 20. stoletju pa je prišlo do novega pojava – Judje, ki so sprejeli Jezusa kot Mesijo, a so vsaj delno obdržali judovsko izročilo.


Davidova zvezda, spletena z rokami. FOTO: JEWS FOR JESUS CANADA.

Pričakovanje drugega prihoda

Po svetu so raztresene številne skupnosti mesijanskih Judov, ki so le ohlapno povezane med seboj. Imajo različno razumevanje zgodovine odrešenja, različno urejene obrede in srečanja ter v različni meri ohranjajo judovska izročila.

Pogosto verjamejo v veljavnost določil Mojzesove postave ter obhajajo pasho in druge judovske praznike. Pridružujejo se jim tudi posamezniki, ki nimajo judovskega porekla, a jih pritegne prav to izročilo.

Mesijansko judovstvo izvira iz evangelijskih protestantskih gibanj, povezanih s krščanskim sionizmom: prepričanjem, da se bo z vrnitvijo Judov v Palestino, ustanovitvijo države Izrael in njihovim končnim spreobrnjenjem izpolnila svetopisemska prerokba in se začelo Kristusovo tisočletno kraljestvo.

Skupno naj bi bilo po svetu okoli 350 tisoč mesijanskih Judov, od tega v Izraelu le okoli 10 do 20 tisoč, a prav tu gibanje doživlja hitro rast in sproža napetosti v družbi: v preteklosti je že prišlo do napadov od skrajnih pravovernih judovskih skupin.

Hebrejski katoličani

Toda tudi v Katoliški cerkvi je prisotno gibanje, ki ga je judovski spreobrnjenec in karmeličanski duhovnik Elias Friedman poimenoval hebrejski katoličani. Mednje se lahko prištevajo bodisi spreobrnjenci v katolištvo bodisi katoličani, ki so rojeni v judovskem okolju, predvsem v Izraelu.

Friedman je leta 1979 ustanovil društvo, ki si prizadeva, da bi ustavilo kulturno asimilacijo, ki je do tedaj spremljala spreobrnjenje Judov v katolištvo. Zato je želel doseči oblikovanje posebne hebrejske katoliške skupnosti, ki bi ohranjala judovsko identiteto.

Tako kot pri mesijanskih Judih tudi med hebrejskimi katoličani obstajajo razlike v tem, v kolikšni meri še sledijo judovski postavi in običajem.

Po ocenah naj bi bilo okoli 10.000 hebrejskih katoličanov, največ v ZDA in Izraelu. Pravijo, da se ne ukvarjajo z odprtim spreobračanjem, ampak želijo z zgledom pokazati, da imata judovska kultura in izročilo mesto tudi v Cerkvi.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (14/2021).