Sokličev muzej, kulturno srce mesta

Strastni zbiratelj Jakob Soklič je sprva zbiral predvsem umetnine in knjige, nato pa je začel dodajati še druge muzejske predmete, ki jih je pridobil na različne načine. Del predmetov je bilo že v župnišču in v lasti cerkve (predvsem liturgični predmeti), precej predmetov, večinoma po drugi svetovni vojni, so mu podarili posamezniki, veliko večino pa je pridobival z aktivnim zbiranjem, ki se mu je obrestovalo tudi z znanstvi v osrednjih kulturno-umetniških krogih in s podporo umetnikom, saj je z njihovimi deli bogatil likovni del zbirke.

Sokličev muzej je bil primer zakladne sobe, oblike zasebnih muzejev od 16. stoletja naprej, ko je zbiratelj predmete umestil v svoje bivalne in delovne prostore ter z njimi živel. Tudi kot takšna njegova zbirka pomeni redkost v slovenskem in širšem prostoru, s postavitvijo v prvem nadstropju mestnega župnišča pa je na specifičen način prikazovala lokalno zgodovino in bila atraktivna točka kot sestavni del turistične ponudbe mesta. Zbirko dopolnjujejo tudi predmeti t. i. narodne imovine, do katerih je Soklič lažje dostopal predvsem zaradi statusa častnega zaupnika spomeniškega varstva. Zaradi tega je bila lažja tudi pot do zaščite zbirke, za katero je Soklič že poleti 1946 prejel potrdilo »javno dostopne muzejske zbirke v dveh sobah v prvem nadstropju župnišča, za katero veljajo vse določbe zakona o spomeniškem varstvu«. 

Sokličeva zbirka pomeni redkost v slovenskem in širšem prostoru, s postavitvijo v prvem nadstropju mestnega župnišča pa je na specifičen način prikazovala lokalno zgodovino in bila atraktivna točka kot sestavni del turistične ponudbe mesta.

Sokličev muzej ni bil le prvi muzej v Slovenj Gradcu in središče kulturnega dogajanja, ko v mestu še ni bilo ustrezne infrastrukture, pač pa je bil kot prvi muzealec prepoznan tudi njen skrbnik. Kot ljubiteljski umetnostni zgodovinar in vneti raziskovalec preteklosti je v svoji zbirki nanizal dobrih 1900 predmetov.

Poleg Sokličeve zbirke imata še danes velik pomen »Wolfov kotiček« ter spominska soba njegovega stanovskega kolega in pisatelja Franca Ksaverja Meška (1874–1964). Po Meškovi smrti je Soklič postal tudi skrbnik njegove bogate knjižnice z več kot 6000 knjižnimi enotami, prav tako pa je že v burnem povojnem obdobju v svojo zbirko pogumno umestil nekaj predmetov iz rojstne hiše skladatelja Huga Wolfa (1860–1903). S tem je ohranil skromno zapuščino Wolfovih vse do danes, ko v mestu že dobro desetletje ponosno odpiramo vrata rojstne hiše tega mojstra samospevov.

Vsaj toliko kot predmeti sami je vreden tudi Sokličev pristop do njihove prezentacije in njegova vizija razvoja muzejske dejavnosti v mestu.

Vsaj toliko kot predmeti sami je vreden tudi Sokličev pristop do njihove prezentacije in njegova vizija razvoja muzejske dejavnosti v mestu. Tudi zato je želel Soklič svoji zbirki le najboljše in jo je že leta 1951, na dan praznovanja 700. obletnice posvetitve župnijske cerkve sv. Elizabete, z darilno listino prepustil v trajno last župnijski cerkvi, pri čemer naj bi se zgodovinski in umetnostni predmeti oddali v mestni muzej, ko bi bil ta ustanovljen. Do realizacije ni prišlo, saj je Soklič nekaj let pred smrtjo, po sporu z lokalno oblastjo glede gradnje veroučnih učilnic, spremenil svojo dotedanjo voljo.

Ljubiteljski umetnostni zgodovinar in nestor muzejsko-galerijske dejavnosti

Bogata zbirka likovne umetnosti v Sokličevi zbirki, ki vsebuje več kot 500 umetniških del starejše in moderne umetnosti, dokazuje, kako blizu je bila Jakobu Sokliču zgodovina umetnosti v širšem pomenu, ne le kot zbirateljska strast, saj se je ob pastoralnem delu zavzeto ukvarjal tudi z raziskovanjem mestne preteklosti in objavljanjem izsledkov. Tudi kot ponosen upravitelj dveh srednjeveških arhitekturnih biserov v mestnem jedru, njemu ljube župnijske cerkve sv. Elizabete ter njene podružnice, cerkve Sv. Duha, kapele nekdanjega meščanskega špitala, ki je bila ob njegovem prihodu prava ropotarnica, je vseskozi zagovarjal spomeniško načelo, da »naj bo hiša očuvana«. 

Bogata zbirka likovne umetnosti v Sokličevi zbirki, ki vsebuje več kot 500 umetniških del starejše in moderne umetnosti.

Tudi zato je za omenjeni ambient, ki ga je imenoval »vele zanimiva cerkev«, že takrat uvidel, da ima lahko več namembnosti, in je v petdesetih letih tam pripravil razstavo srednjeveške plastike ter razmišljal o retrospektivi baročnih slikarjev Straussov. S pomočjo župnijskega arhivskega gradiva je odstiral tančice preteklih stoletij, odkrival umetniška imena in jih umeščal v čas in prostor, svoja dognanja pa, tudi kot član mariborskega Zgodovinskega društva, objavljal v strokovnih zbornikih, s čimer je utrjeval svoj ugled in vezi s stroko. Objavil je raziskave o po vojni izgubljeni knjigi bratovščine sv. Rešnjega telesa, katere vsebina je bila dragocen vir o življenju in delu slovenjgraških umetnikov, odkrival imena pozabljenih slovenjgraških slikarjev (Mihael Scobl), dodajal nova dognanja o dotlej anonimnih delih slovenjgraškega baročnega slikarja Janeza Andreja Straussa in njegovega sodelavca, iz Rogatca priseljenega kiparja Janeza Jurija Mersija, ki sta sredi 18. stoletja v mestnem jedru vodila osrednji umetniški delavnici in izvajala številna naročila. Velika večina Sokličevih dognanj je postala nepogrešljiv vir umetnostnozgodovinski stroki pri nadaljnjih obravnavah.

Članek si lahko v celoti preberete v 41. številki magazina SLO.