Na žalost se je zapletlo s predpisi, ki niso dopuščali omejevanja paše, zato do uresničitve ni prišlo. S tem je bila zamujena priložnost, da bi prvi v Evropi zavarovali dragocen košček našega naravnega bogastva. Alpski varstveni park je bil formalno ustanovljen 16 let pozneje. Danes zavarovano območje pokriva velik del Julijskih Alp in je dom številnih naravnih in kulturnih zakladov. Tu so doma tudi Kekec in njegove zgodbe, ki jih je ustvaril mladinski pisatelj Josip Vandot – letos mineva 80 let od njegove smrti.

V Triglavskem narodnem parku so doma tudi Kekec in njegove zgodbe.

Ponarodeli rek, da naj bi vsak Slovenec vsaj enkrat v življenju stopil na vrh Triglava, lahko v luči vse večje gneče okrog našega najvišjega vrha upravičeno postavimo pod vprašaj. Vendar pa dvoma glede obiska Triglavskega narodnega parka ne bi smelo biti. Kdo pa še ni namočil nog v Bohinjskem jezeru, se popeljal čez Vršič ali se pridružil planiškemu prazniku? Prav je, da kot gostje tega izjemnega in zato zavarovanega »raja pod Triglavom« poznamo vsaj obrise njegove zgodovine, pravila obiska in nekaj njegovih največjih znamenitosti.

Osnovne poteze našega narodnega parka

Najvišja točka parka je naš »očak«, simbol slovenskega naroda, po katerem se park imenuje. Najnižja površinska točka so Tolminska korita (180 m), kjer je tudi najjužnejši vstop v park. Ta skupno pokriva približno štiri odstotke slovenskega površja (83.982 ha), v njem živi 2.337 prebivalcev, vseh naselij je 33. 

Na območju parka prevladuje visokogorski kras, dve tretjini njegove površine pokriva gozd: na južni strani bukov, na severni prevladujeta smreka in macesen. Podzemne vode, kraški izviri, vodotoki in ledeniška jezera so bogastvo Triglavskega narodnega parka. Gorski grebeni med Savo in Sočo zarisujejo hidrološko mejo med Jadranskim in Črnim morjem. Gre za območje, kjer se že sto let prednostno varuje narava, obenem pa je park v zadnjem času doživel velik razmah obiska, ki je povezan s številnimi rekreacijskimi dejavnostmi, zato izzivov ne manjka.

160 let od rojstva »očeta« Triglavskega narodnega parka

Albin Belar se je rodil 21. februarja 1864 v Ljubljani. Njegov oče je bil cenjen skladatelj in zborovodja Leopold Belar (ljubljanski častni meščan). Zagotovo je Albin ob njem spoznal veliko slovenskih pesmi. Po končanem študiju in doktoratu iz naravoslovja na Dunaju ga je velikonočni potres v Ljubljani leta 1895 odločno usmeril v seizmologijo, ki se ji je zapisal za vse življenje. Že leta 1897 je na Vegovi ulici v Ljubljani ustanovil prvo potresno opazovalnico v celotni habsburški monarhiji. Za preučevanje potresne dejavnosti mu ni bilo žal nobenega denarja, sam je izdeloval naprave za merjenje potresov (tako imenovane tremomere). 

Albin Belar. FOTO: Wikipedia

V naravovarstvo je zašel bržkone po naključju. Avstrijska vlada je namreč na pobudo parlamenta leta 1903 po vsem cesarstvu poslala okrožnico s pobudo za zbiranje podatkov o naravnih spomenikih. Eden redkih, ki je takrat razumel vsebino vprašalnika, je bil dr. Albin Belar. Ker je bil široko razgledan naravoslovec, je vedel za ustanovitev Narodnega parka Yellowstone v ZDA (1872), poznal je tudi nekatere (sicer redke) evropske pobude. Zato se je odločil, da bo za Kranjsko pripravil katalog naravnih spomenikov, kateremu je dodal utemeljitev za zavarovanje doline Triglavskih jezer.

Kazalo je dobro in Belar je bil prepričan, da bo uspel. Območje bo zavarovano kot »prvo v Avstriji«, je navdušeno zapisal. A zapletlo se je pri domačinih, ki so na tem območju že dolga leta pasli živino, v pripravo zavarovanega območja pa niso bili vključeni. Prišla je prva svetovna vojna, po njej pa tektonske politične spremembe. Belarju so nataknili etiketo nemškutarja, bil je prisilno upokojen, odvzeli so mu profesuro in potni list. Tragična zgodba nekoč cenjenega strokovnjaka se je končala v osami pri Kočevju 1. januarja 1930.

Odločil se je, da bo za Kranjsko pripravil katalog naravnih spomenikov, kateremu je dodal utemeljitev za zavarovanje doline Triglavskih jezer.

Od 1.400 do 84.000 hektarov

Po prvi svetovni vojni je ideja o zavarovanju znova zaživela, seveda brez Belarja. Ministrstvo za šume in rudnike pri beograjski vladi je 4. aprila 1924 na pobudo Muzejskega društva potrdilo spomenico, s katero so člani zahtevali ustanovitev varstvenega parka po zgledu drugih držav. Za dvajset let se je izločilo in zavarovalo približno 1.400 hektarov veliko območje v Dolini Triglavskih jezer. Ime Triglavski narodni park je prvič uporabil botanik Fran Jesenko leta 1926 v članku za dnevnik Jutro. Ker po takratnih zakonih ni bilo mogoče trajno odvzeti pašnih površin prvotnemu gospodarskemu namenu, je zakupna pogodba leta 1944 potekla. 

Po drugi svetovni vojni je pobudo ne le za obnovitev, temveč tudi razširitev zavarovanja prevzela prva poklicna naravovarstvenica dr. Angela Piskernik. Ljudska skupščina je po dolgotrajnih razpravah leta 1961 sprejela Odlok o razglasitvi Doline Triglavskih jezer za narodni park (2.000 hektarov), razširitev pa je bila sprejeta šele leta 1981 z Zakonom o TNP (83.807 hektarov). Leta 2010 je bil po dolgem usklajevanju sprejet nov zakon o Triglavskem narodnem parku, ki je med drugim v park vključil Kneške ravne z bližnjo okolico.

Triglavska roža. FOTO: splet

Zapuščina Kekčevega očeta

Pristno doživljanje sveta pod Triglavom je v svoje zgodbe ujel mladinski pisatelj Josip Vandot. Kot deseti otrok se je leta 1884 rodil v Kranjski Gori, kjer so se mu okoliška narava in gore zapisale globoko v srce. Prav v času, ko se je začela rojevati Belarjeva naravovarstvena ideja o zavarovanju, je Vandot maturiral. Žal mu starši želje po študiju medicine zaradi pomanjkanja denarja niso mogli uresničiti. Zaposlil se je pri železnici v okolici Celovca, od koder pa se je kmalu vrnil domov in šel za pastirja. Tudi pozneje, ko se je znova zaposlil kot železničarski uradnik, v službi ni zdržal dolgo. Predčasno se je upokojil in še bolj trdno prijel za pero. 

Elementom ljudskih pripovedk je z bujno domišljijo dodal svet junakov, ki izražajo »svetlo zaupanje v življenje, spoštovanje do narave in tiste odločilne vrednote, mimo katerih ne more nobena vzgoja in se ne bi smelo razvijati nobeno mlado življenje«. Vandot je poleg najbolj znanih, pozneje tudi ekraniziranih zgodb o Kekcu (Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi in Kekec nad samotnim breznom), napisal še okrog 250 črtic in povesti ter več kot dvesto pesmi. Veliko rokopisov, vključno s četrtim delom Kekca, so ob okupaciji zažgali Nemci. Sam je z družino najprej zbežal v Bosno in nato na Hrvaško, kjer je bil 11. julija 1944 ubit med bombardiranjem.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (3/2024).