V Vatikanu so objavili poslanico papeža Frančiška za današnji svetovni dan molitve za skrb stvarstva. Pobudo obhajamo vsako leto 1. Septembra, zaznamuje pa začetek t. i. »časa stvarstva«, ki se zaključi 4. oktobra, na godovni dan sv. Frančiška Asiškega. Letošnja tema je »Jubilej za Zemljo«, kar sovpada z petdeseto obletnico dneva Zemlje, poroča Radio Vatikan.

Papež Frančišek v poslanici za svetovni dan molitve za skrb stvarstva 2020 za izhodišče postavi jubilej, ki v svetih spisih predstavlja sveti čas za spominjanje, vračanje, počivanje, popravljanje in razveseljevanje. To je tudi pet poglavij, v katerih papež razmišlja o razmerah, v kakršnih je danes Zemlja, in o odnosu človeka do stvarstva. Nakaže tudi konkretne smernice v prizadevanju za naš skupen dom in izpostavi, da se je treba spomniti, kako je vse med seboj povezano, ter da je naša skrb za lastno življenje in naravo neločljivo povezana z drugimi. Vrniti se je treba nazaj in popraviti poškodovane odnose, pomisliti pa predvsem na uboge in najranljivejše. Ne le človek, tudi Zemlja potrebuje počitek. Epidemija je namreč pokazala, da se Zemlja zmore obnoviti, če ji dovolimo, da počiva. Papež spodbuja, naj zavarujemo izvorno harmonijo stvarstva, kar je povezano z vzpostavitvijo pravičnih družbenih odnosov. Papež poslanico sklene z vedrim tonom, saj po vsem svetu vidimo tudi vedno več prizadevanj za izgrajevanje skupnega doma in zaščito najrevnejših, česar se lahko le veselimo.

POSLANICA SVETEGA OČETA
za svetovni dan molitve za skrb stvarstva
1. september 2020

»Razglasili boste petdeseto leto za sveto leto in razglasili po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem. To bo za vas jubilej in vsak se bo vrnil k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini« (3 Mz 25,10).

Dragi bratje in sestre,
vsako leto, predvsem odkar je izšla okrožnica Laudato si' (LS, 24. maj 2015), prvi dan septembra za krščansko družine predstavlja svetovni dan molitve za skrb stvarstva, s katerim se začne čas stvarstva, ki se zaključi 4. oktobra, na spomin sv. Frančiška Asiškega. V tem obdobju kristjani po vsem svetu obnovijo vero v Boga stvarnika in se na poseben način povežejo v molitvi in delovanju za varstvo skupnega doma.

Vesel sem, da je tema, ki jo je izbrala ekumenska družina za obhajanje časa stvarstva 2020, »Jubilej za Zemljo«, in to ravno v letu, ko mineva petdeseta obletnica dneva Zemlje.

V svetih spisih je jubilej sveti čas za spominjanje, vračanje, počivanje, popravljanje in razveseljevanje.

1. Čas za spominjanje

Povabljeni smo so se spomniti predvsem tega, da je poslednja usoda stvarstva vstopiti v »večno soboto« Boga. To je potovanje, ki ima prostor v času, s tem ko obsega ritem sedmih dni tedna, cikel sedmih let in veliko jubilejno leto, ki pride ob koncu sedmih sobotnih let.

Jubilej je tudi čas milosti, da se spomnimo izvorne poklicanosti stvarstva in da obstajamo in rastemo kot skupnost ljubezni. Obstajamo samo preko odnosov: z Bogom stvarnikom, z brati in sestrami kot člani ene skupne družine in z vsemi stvaritvami, ki naseljujejo ta isti naš dom. »Vse je v odnostnosti in vsi ljudje smo na čudovitem romanju združeni kot bratje in sestre, povezani v ljubezni, ki jo Bog izkazuje vsem svojim stvarem in nas z nežno ljubeznijo združuje med seboj, z bratom soncem, s sestro luno, s sestro reko in z materjo zemljo« (LS, 92).

Jubilej je zato čas za spominjanje, kjer hranimo spomin na naše med-odnosno obstajanje. Stalno se moramo spominjati, da »je vse med seboj povezano in da je iskrena skrb za naše lastno življenje in naše odnose do narave neločljivo povezana z bratstvom, pravičnostjo in zvestobo v odnosih do drugih« (LS, 70).

2. Čas za vračanje

Jubilej je čas, da se vrnemo nazaj in se pokesamo. Raztrgali smo vezi, ki so nas združevale s Stvarnikom, z drugimi človeškimi bitji in s preostalim stvarstvom. Potrebno nam je ozdraviti te poškodovane odnose, ki so bistveni za podpiranje nas samih in vsega življenjskega tkiva.

Jubilej je čas vrnitve k Bogu, našemu ljubečemu Stvarniku. Ne more se živeti v harmoniji s stvarstvom, ne da bi bili v miru s Stvarnikom, ki je izvir in izvor vseh stvari. Kot je opozoril papež Benedikt, »nasilna poraba stvarstva se začne tam, kjer ni Boga, kjer je materija za nas zgolj material, kjer smo mi zadnje instance, kjer je celota enostavno naša last (srečanje s klerom škofije Bolzano-Bressanone, 6. avgust 2008).

Jubilej nas vabi, da ponovno mislimo na druge, predvsem na uboge in najranljivejše. Poklicani smo ponovno sprejeti prvoten in ljubeči Božji načrt za stvarstvo kot skupno dediščino, kot gostijo, ki jo delimo z vsemi brati in sestrami v duhu skupnega bivanja; ne v nepovezani tekmovalnosti, temveč v radostnem občestvu, kjer se podpira in se od blizu varuje. Jubilej je čas, da damo svobodo zatiranim in vsem, ki so vklenjeni v spone različnih vrst modernega suženjstva, med katerimi sta trgovina z osebami in otroško delo.

Treba je, da se poleg tega ponovno vrnemo k poslušanju zemlje, ki je v Spisih nakazana kot adamah, kraj, iz katerega je bil oblikovan človek, Adam. Danes nas vznemirjeni glas stvarstva poziva, naj se vrnemo na pravo mesto v naravnem redu, se spomnimo, da nismo oblastniki, temveč del medsebojno povezane mreže življenja. Razpadanje biotske raznovrstnosti, vrtoglavo naraščanje podnebnih katastrof, neenak vpliv sedanje pandemije na najbolj uboge in krhke so alarmi pred nebrzdanim pohlepom trošenja.

Še posebej v tem času stvarstva poslušajmo utrip stvarjenja. Dano nam je namreč bilo v luči, da bi razodelo in sporočalo Božjo slavo, da bi nam v njegovi lepoti pomagalo najti Gospoda vseh stvari in se vrniti k njemu (prim. Sv. Bonaventura, II. Sent., I,2,2; Brevil., II,5.11). Zemlja, iz katere smo bili oblikovani je torej kraj molitve in meditacije: »prebudimo estetski in kontemplativni čut, ki ga je Bog položil v nas« (Apostolska spodbuda Querida Amazonia, 56). Sposobnost čudenja in kontempliranja je nekaj, kar se lahko naučimo posebej od staroselskih bratov in sester, ki živijo v harmoniji z zemljo in z vsemi njenimi mnogovrstnimi življenjskimi oblikami.

3. Čas za počivanje

Po svoji modrosti je Bog soboto namenil, da bi zemlja in njeni prebivalci lahko počivali in se osvežili. A danes naši življenjski slogi potiskajo planet čez njegove meje. Stalna zahteva za rast in nenehen ciklus proizvajanja in trošenja izčrpavajo okolje. Gozdovi se redčijo, prst je izčrpana, polja izginjajo, puščave se širijo, morja postajajo kisla in neurja močnejša: stvarstvo ječi!

Med jubilejem je bilo Božje ljudstvo povabljeno, da počiva od običajnega dela, da zaradi zmanjšanja običajne porabe pusti, da se zemlja obnovi, svet pa se ponovno uredi. Danes je treba najti primerne in trajnostne življenjske vire, brez uničevanja ekosistemov, ki nas ohranjajo.

Sedanja pandemija nas je na nek način pripeljala do odkritja preprostejših in trajnostnih življenjskih stilov. V določenem smislu nam je kriza dala možnost, da razvijemo nove načine življenja. Ugotoviti je bilo mogoče, kako se Zemlja zmore obnoviti, če ji dovolimo, da počiva: zrak je postal čistejši, vode bolj bistre, živalske vrste so se vrnile na mnoge kraje, kje jih prej ni bilo. Pandemija nas je privedla na razpotje. Izkoristiti moramo ta ključni trenutek, da bi naredili konec nepotrebnim in uničevalnim dejavnostim in ciljem, ter gojiti vrednote, vezi in obnovitvene projekte. Pretresti moramo svoje navade v zvezi z uporabo energije, potrošnje, transportov in prehrane. Iz svojih ekonomij moramo odstraniti nebistvene in škodljive vidike ter dati življenje rodovitnim oblikam trgovine, proizvodnje in transporta dobrin.

4. Čas za popravljanje

Jubilej je čas za popravljanje izvorne harmonije stvarstva in za ozdravljanje sporazumnih človeških odnosov.

Vabi k ponovni vzpostavitvi pravičnih družbenih odnosov, s tem da se vsakemu povrnejo lastna svoboda in lastne dobrine ter se obsodijo tuji dolgovi. Zato ne smemo pozabiti zgodovine izkoriščanja na jugu planeta, kar je povzročilo ogromen ekološki dolg, ki je v glavnem posledica izropanja virov in pretirane uporabe skupnega naravnega okolja za odlaganje odpadkov. Je čas za popravljalno pravičnost. Glede tega obnavljam svoj poziv, da se odpišejo dolgovi najranljivejšim državam, v luči resnih posledic zdravstvene, socialne in ekonomske krize, s katero se morajo spoprijeti zaradi covida-19. Prav tako je treba zagotoviti, da bodo naložbe za obnovo, ki se pripravljajo in izvajajo na svetovni, regionalni in nacionalni ravni, dejansko učinkovite, z zakonodajnimi politikami in vlaganji, ki so usmerjeni v skupno dobro in ki jamčijo, da bodo globalni družbeni in okoljstveni cilji doseženi.

Prav tako je treba popraviti zemljo. Obnova podnebnega ravnovesja je skrajno pomembna, odkar se nahajamo sredi izrednega stanja. Začenja nam primanjkovati časa za to, kako se nas bodo naši otroci in mladi spominjali. Treba je storiti vse, kar je mogoče, da se omeji rast povprečne globalne temperature pod 1,5 stopinje Celzija, kot je to določeno s Pariškim podnebnim sporazumom: iti čez bi bilo katastrofalno, predvsem za najrevnejše skupnosti po vsem svetu. V tem kritičnem trenutku je nujno pospeševati znotraj-generacijsko in med-generacijsko solidarnost. V pripravi na pomemben podnebni vrh v Glasgowu v Združenem kraljestvu (COP 26), vsako državo vabim, da sprejme ambicioznejše nacionalne cilje za zmanjšanje izpustov.

Obnovitev biotske raznovrstnosti je prav tako ključna v kontekstu izginjanja vrst in propadanja ekosistemov kot nikoli doslej. Treba je podpreti poziv Združenih narodov, naj se zavaruje 30 odstotkov Zemlje kot zaščitenega habitata do leta 2030, s ciljem, da se zaustavi alarmantna stopnja izgube biotske raznovrstnosti. Pozivam mednarodno skupnost k sodelovanju za zagotovitev, da bo vrh o biotski raznovrstnosti (COP 15) v Kunmingu na Kitajskem postal preobrat proti ponovni vzpostavitvi Zemlje kot doma, kjer je življenje obilno, v skladu s Stvarnikovo voljo.

Obvezani smo, da popravimo v skladu s pravičnostjo, ter zagotovimo, da kdor je več generacij bival na določenem ozemlju, ga lahko dobi nazaj v polno uporabo. Treba je zaščititi staroselske skupnosti pred združbami, predvsem pred multinacionalkami, ki s pogubnim črpanjem fosilnih goriv, rudnin, lesa in proizvodov industrijskega kmetijstva »počno v nerazvitih državah tisto, česar ne smejo početi v državah, kjer imajo kapital« (LS, 51). To slabo obnašanje podjetij predstavlja »novo vrsto kolonializma« (sv. Janez Pavel II., govor Papeški akademiji družbenih znanosti, 27. april 2001, cit. v Querida Amazonia, 14), ki sramotno izkorišča najrevnejše skupnosti in države, ki si obupno iščejo ekonomski razvoj. Treba je utrditi narodne in mednarodne zakonodaje, ki bodo urejale dejavnosti rudarskih združb in zagotavljale dostop do pravice tistim, ki so oškodovani.

5. Čas za veselje

V svetopisemskem izročilu jubilej predstavlja radosten dogodek, ki se začne s trobljenjem na rog, ki odmeva po vsej deželi. Vemo, da je krik Zemlje in ubogih postal v zadnjih letih še bolj hrupen. Istočasno smo priče, kako Sveti Duh vsepovsod navdihuje posameznike in skupnosti, ki se povezujejo za izgrajevanje skupnega doma in zaščitno neranljivejših. Priče smo postopnemu pojavljanju večje mobilizacije oseb, ki se do spodaj in iz periferij velikodušno trudijo za zaščito zemlje in ubogih. V veselje je videti mnogo mladih in skupnosti, predvsem staroselskih, ki v prvi vrsti odgovarjajo na ekološko krizo. Pozivajo k jubileju Zemlje in k novemu začetku, v zavedanju, da »se stvari lahko spremenijo« (LS, 13).

Razveseljujoče je opaziti, kako je posebno leto ob obletnici Laudato si' na lokalni in globalni ravni navdihnilo številne iniciative za skrb za skupen dom in za revne. To leto bi moralo pripeljati do dolgoročnih operativnih načrtov, da bi dosegli izvajanje celostne ekologije v družinah, župnijah, škofijah, redovnih skupnostih, šolah, univerzah, zdravstvenih ustanovah, podjetjih, kmetijskih podjetjih in mnogih drugih okoljih.

Veselimo se tudi skupnosti vernikov, ki želijo dati življenje pravičnejšemu, mirnejšemu in trajnostnemu svetu. Razlog za posebno veselje je, da čas stvarstva postaja zares ekumenska pobuda. Še naprej rasimo v zavedanju, da vsi mi prebivamo v skupnem domu kot člani iste družine!

Razveselimo se, kajti Stvarnik v svoji ljubezni podpira naš ponižni trud za Zemljo. Ta je tudi dom Boga, kjer je njegova beseda »postala meso in se naselila med nami (Jn 1,14), kraj, kjer se izlitje Svetega Duha stalno prenavlja.

»Pošlji svojega Duha, Gospod, in prenovi obličje zemlje« (prim Ps 104,30).

Rim, sv. Janez v Lateranu, 1. september 2020