Z bratom Jožkom Smukavcem ne more ne biti navdihujoče. V svoji iskrenosti do sebe in iskanju smisla je človeku preprosto blizu. Toplo in iskreno. Predvsem pa v tistem zanj značilnem otroškem veselju in čudenju. Je brat, ki je bil včasih zamorjen zaradi pritiska okolice, kaj vse mora biti in česa vsega ne sme. Brat, ki ne mara vikanja, ker kaže lažno spoštovanje, čeprav je sam predstojnik kapucinskega samostana v Škofji Loki. Brat, ki si poje po samostanskih hodnikih in odkrito pove, da rad pleše. Brat, ki za svoje veselje plava in premaguje strah pred vodo.

Intervju je v celoti objavljen v reviji Praznična, zima 2023.

Kako se v adventu kapucini pripravljate na božič?

Predvsem se posvečamo pripravi. Pogovorimo se, čemu bomo dali poudarek in komu bi lahko materialno pomagali. Sam imam željo po osebnem napredku in zato si želim, da mi sobratje pri tem pomagajo. Učim se ne pretiravati, saj prevelik trud lahko preobremeni. V adventu skušamo biti na razpolago s tem, kar smo. Z ljudmi imamo več pogovorov in spovedi. To je zelo krhek, ranljiv čas, v katerem srečam človeka. Te priprave so zares pomembne – reče se jim sveti časi. A moram paziti, da to spet ni moje »matranje«, kaj vse moram narediti, ampak modrost ravnovesja med pričakovanjem in zmožnostmi.

Jožko Smukavec je predstojnik kapucinskega samostana v Škofji Loki. FOTO: Jana Jocif

Božič je za marsikoga težji del leta, ko še bolj začutijo svojo osamljenost, izoliranost, težo odnosov. Kako začutiš take ljudi?

V tej teži umolknem, gledam in iščem, kje je v njih svetloba. Postavim kakšno vprašanje. Večkrat zaznam, da mi je ob kakem človeku težko, in pomislim – kako zelo težko je šele njemu! Telo se mi odzove s solzo. To je svet trenutek, da sva se lahko dotaknila najbolj bolečega, kričečega. Tistega, kar je skrito, kar hoče v praznikih pokazati umetna luč, a še ni čas, da bi se pokazalo.

Se mi zdi, da nam je ob taki tišini lahko tako neprijetno, ne vemo, kaj točno bi s to tišino ...

Te tišine se bojimo. Ampak to je tako sveto. Ustaviti se je treba. Če človek to lahko sprejme, je to največje božično darilo. Tak dogodek je svet spomin, ki ostane za naprej. Primer empatije lahko vidimo, če se spomnimo časa, ko smo bili v šoli, kaj smo si zapomnili – ne, kaj so nam govorili, ampak kako. Zelo rad tikam ljudi, ker imam rad bližino. Vikanje ima v sebi neko spoštovanje in odtujenost.

Zelo rad tikam ljudi, ker imam rad bližino. Vikanje ima v sebi neko spoštovanje in odtujenost.

V čem je samostanski božič drugačen od našega, ki nismo v samostanu?

Da se imam možnost ustaviti, se srečati z ljudmi. Ko bratje pridemo od polnočnice, sem prav srečen, koliko ljudem sem bil na razpolago, jim prinesel novico, da je življenje lepo, Bog živ. To je tako lepo! Da lahko soustvarjam ta sveti čas. Zavedam se, da sveta ne bom rešil, ker je že rešen, ampak da to hitenje, ki ga december spodbudi, samo uničuje in jemlje moči, pa tudi denar. To zavedanje v samostanu res imamo. Kot bi razkrinkali hitenje in evforijo. Tega ne potrebujemo! Ker to delajo vsi, moram še jaz, si mislimo. Nam kapucinom pa tega ni treba. (smeh)

Ko bratje pridemo od polnočnice, sem prav srečen, koliko ljudem sem bil na razpolago, jim prinesel novico, da je življenje lepo, Bog živ.

Zato vas pa imamo.

Seveda se tudi mi kdaj ujamemo v to. Enkrat sem hitel na sestanek in sta me na vratih ujela dva s prošnjo za spoved. Hitel sem, saj sem zamujal, se opravičeval, da res ne morem. Potem pa sem se zavedel, kaj sem rekel, in se zjokal. Rekel sem si: »Če zamujaš štiri minute, boš pa še 15.« In sem ju spovedal. Vse se je dobro izteklo.

Kako je videti božič v samostanu, v skupnosti?

Priprava naredi praznik lep. Postavimo jaslice, blagoslovimo jih in naš dom. Za to si res vzamemo čas in gremo po celem samostanu, pojemo, molimo, imamo prijetno večerjo in se pripravimo na polnočnico. To je čas za našo redovno družino. Polnočna maša je zame res nekaj več – mistika noči in luči, tišine in rojstva.

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, zima 2023. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.