V Ajdovščini so v nedeljo, 5. maja, ravnateljici Škofijske karitas Koper Jožici Ličen podelili naziv častne občanke.

Predlagatelji (stranka SDS) – predlog so ajdovski svetniki soglasno sprejeli – so zapisali, da je Jožica Ličen dobrodelnost in prostovoljstvo v Vipavski dolini in širše povzdignila na višjo raven. »Takoj po upokojitvi leta 1990 se je vključila v ravno takrat ustanovljeno Slovensko karitas in odtlej je srce in duša humanitarnosti na Primorskem. Brezpogojno pomaga vsem ljudem, ki potrebujejo pomoč, ter s svojim zgledom plemeniti našo družbo. Njena plemenitost se izkazuje prav v brezpogojnosti njenega delovanja – prizadeva si pomagati vsakemu, ki potrebuje pomoč: materam, otrokom, družinam, brezdomcem, beguncem, organizira pomoč za prizadete v naravnih nesrečah, zbira sredstva in material za pomoči potrebne na vojnih območjih ... Zaveda se, da je zgolj preživetje za človekovo dostojanstvo premalo, da marsikdo potrebuje predvsem prijazno besedo, spodbudo in občutek sprejetosti.«

Dodali so, da je Jožica Ličen »poosebljenje dobrote v vseh pogledih, je zgled, ki nas stalno opominja, da je smisel sobivanja v sodelovanju, da je dobrota poplačana s hvaležnostjo.«

Posebej za Družino nam je Jožica Ličen opisala svoje bogato življenje.

Vaša poklicna pot je sestavljena iz dveh delov. Opišite najprej prvo, do upokojitve.

Če zavrtim čas nazaj in pomislim, sem vse življenje Ajdovka, čeprav sem bila rojena v porodnišnici v Ljubljani. Domov so me pripeljali prav na dan vrnitve Primorske matični domovini. Osnovano šolo sem obiskovala v Vipavskem Križu in Dobravljah, prav tako sem v Križu obiskovala verouk, prejela vse zakramente, se poročila in v istem duhu vzgajala obe hčeri. Ekonomsko šolo sem obiskovala v Ajdovščini in se tako nato zaposlila na občini, na davčni upravi. Bili smo dober kolektiv, nimam spominov, da bi mi kdo kaj žalega rekel zaradi moje vere. Hodila sem k maši nič več in nič manj kot zdaj. Morda zanimivo, da sem bila štiri leta celo predsednica delovne skupnosti. Moje področje so bili prispevki za pokojninsko zavarovanje kmetov. Zanimivo in lepo delo, sodelovala sem celo pri pripravi Pravilnika o odpisu prispevkov zaradi nezmožnosti plačila. Tudi to je bilo, sicer na svoj način, karitativno delo.

V tistem času sva z možem zidala hišo, dobila dve hčerki, živeli smo skupaj z mojimi starši. Bilo je vsega veliko in ko smo se vselili in je kazalo, da bo skrbi manj, je prišla avtoimuna bolezen, za katero menim, da je bila posledica preobremenitve. Ležala sem v bolnici Petra Držaja v Ljubljani in še danes sem prepričana, da se je kljub preizkušnji moja vera in volja do življenja še okrepila.

Kaj je upokojitev pomenila za vas? Po njej ste se vključili v Karitas.

Leta 1990 sem bila komaj 42-letna invalidsko upokojena. Seveda je bila to spet preizkušnja, ki mi je kasneje pomagala razumeti ljudi, ki so izgubili delo. Na invalidsko komisijo v Novo Gorico me je spremljal mož in ko so povedali, da me bodo upokojili, sva šla na Sveto Goro peš, brez besed, k Mariji. Prav v tistem času so maja ustanovili Slovensko karitas in kmalu za tem je prišel k meni naš pater Klemen in predlagal, da ustanovimo Karitas. Najprej smo delovali na medžupnijski ravni, kasneje so nastale dekanijske Karitas in kar je najbolj zanimivo, v istem septembrskem tednu, ko je škof Metod Pirih ustanovil Škofijsko karitas Koper sem tudi jaz dobila odločbo o upokojitvi. Neštetokrat sem si rekla, da so čudna pota Božje previdnosti.

Opišite svoje začetke pri Karitas?

Od vsega začetka sem vedela in še vedno vem, da je karitas z malo začetnico dolžnost vsakega kristjana. Karitativni delavci smo postali pri svetem krstu. Če pa hočemo narediti več kot občestvo in skupnost, je potrebno združiti znanje, moči, delo in to je Karitas z veliko začetnico.

Najprej smo načrtovali izobraževanje za karitativno delo, ki naj bi trajalo tri leta, vendar so po enem letu prišli begunci, najprej iz Hrvaške po družinah, potem pa iz Bosne v begunske centre. V Ajdovščini jih je bilo več kot tisoč, v glavnem ženske, otroci in starci. Potrebno se je bilo organizirati. Nastali so skupina, ki je neposredno delala z begunci, pa skupina, ki je povezovala naše področje z dobrotniki iz Italije, istočasno pa so se pojavile tudi domače stiske, ki jih je bilo tudi potrebno reševati. To je bila dejansko učna ura za vse sodelavce. Razen gospe, ki je vodila na Škofijski karitas računovodstvo, smo bili in ostali vsi prostovoljci.

V tistem času se je Karitas zelo razmahnila, saj je bilo do leta 1990 javno karitativno delovanje Cerkve prepovedano, ljudje pa so čutili potrebo po pomoči. Zato je bilo potrebnih tudi veliko srečanj za oblikovanje in načrtovanje. Od vsega začetka smo v Primorski karitas sledili pedagoškemu modelu delovanja, kar pomeni, da je bilo in je še vedno med prostovoljci zelo močno zavedanja, da Karitas ni zgolj sociala, temveč v prvi vrsti pastorala ljubezni do bližnjega.

V mojem računalniku je mnogo podatkov o ljudeh, ki so sodelovali, o ljudeh, ki smo jim pomagali, pa tudi o številnih duhovnikih, ki so nesebično vodili posamezna področja oblikovana prostovoljcev.

Kako ste organizirali Karitas v koprski Škofiji.

Od leta 1994 sem članica tajništva Škofijske karitas Koper. Člani smo si razdelili skrb po področjih, oblikovanje, raziskovanje, svetovanje, deviantnost, starejši in bolni, meni je ostala materialna in finančna pomoč družinam ter posameznikom v stiski. Vsa področja se prepletajo na ravni škofije, dekanij in župnij. Sodelovala sem pri pripravi statuta, pravilnika za materialno pomoč in izpeljavi zastavljenih ciljev. Kaj kmalu sem postala namestnica ravnatelja, kar pomeni, da sem najprej z gospodom Albertom, kar dolgo z gospodom Matejem in na koncu z gospodom Slavkom delala z roko v roki. Meni je od vedno pomembna mreža karitas, ki deluje in se dopolnjuje. Pomembni so prostovoljci, kajti še tako učen človek v pisarni ne odtehta sodelavca na posameznem področju, ki se z ljudmi srečuje, živi in pomaga.

10. januarja 2018 mi je škof Jurij Bizjak zaupal petletni mandat ravnateljice Škofijske karitas Koper.

Prav zato smo jasno zastavili organigram, kjer so baza župnijske Karitas, ki se povezujejo v dekanijske in območne Karitas in vse skupaj tvori Škofijsko karitas Koper. Ti ljudje skrbijo za splošne programe pomoči družinam in posameznikom v stiski ter se hitro odzivajo na terenu. S časoma pa smo ugotovili, da so specifični obrazi stisk potrebni drugačne, strokovne obravnave, zato smo leta 2000 ustanovili Zavod karitas Samarijan, v okviru katerega še danes deluje Materinski dom na dveh lokacijah, Varna hiša na tajni lokaciji in program Vrtnica – socialna rehabilitacija ljudi, ki trpijo zaradi posledic alkoholizma. Ta se opravlja v Bertokih in še dveh stanovanjskih skupnostih v Istri.

Kakšno škofijsko Karitas ste zgradili?

Upam, da tako, ki skrbi za spoštljiv odnos do vsakega človeka, ne glede na vero, politično prepričanje, socialni status ali narodnost in barvo kože.

Začeli smo z nekaj Župnijskimi karitas, potem nam je škof naročil »Karitas v vsako župnijo do leta 2000« in smo skoraj uspeli.

- če manjše župnije nimajo župnijske Karitas (zdaj se je z združevanjem župnij tudi to uredilo) se te povezujejo v dekanijske in območne Karitas
- imamo po dekanijah in območjih trinajst Centrov karitas, kamor se ljudje lahko obrnejo po pomoč, nasvet, pogovor.
- imamo 1.222 stalnih in 1.335 občasnih prostovoljcev, ki darujejo svoje znanje in svoj čas. Letno opravijo več kot 100.000 prostovoljnih ur.
- imamo Mlado karitas, kjer redno, teden za tednom daruje svoj čas več kot 110 mladih prostovoljcev
- imamo 150 stalnih prostovoljcev, ki so pri psihologu Bogdanu Žoržu zaključili seminarje za neprofesionalno svetovanje in v večini zdaj delujejo v Centrih karitas.
- imamo Dom karitas v Soči, ki smo ga po potresu obnovili in v katerem izvajamo karitativne in počitniške dejavnosti
- imamo deset zaposlenih sodelavcev in dve preko javnih del, ki izvajajo specifične programe za družine, otroke in brezdomne, pa tudi dela, ki zahtevajo pregledne podatke za financerje.
- imamo programe ozaveščanja in zbiranja sredstev za pomoč ljudem: Namenska pomoč, Botrstvo na razdaljo, vključujemo se tudi v vse akcije Slovenske karitas.
- in morda na koncu ali pa na začetku, trenutno je v naši škofiji 1.500 družin in več kot tisoč posameznikov, ki pričakujejo in tudi prejemajo pomoč ter nam zaupajo svoje težava.

Težko bi rekla, da je to moje delo, jaz sem le kamenček (včasih večji, včasih manjši) v mozaiku dobrote.

Gotovo je bilo kdaj tudi hudo?

Seveda je marsikdaj bilo, je in bo hudo. Sama bi izpostavila leta recesije. Na celotnem Primorskem so tovarne padale kot domine. V Ajdovščini je šlo v stečaj kar pet podjetji z velikim številom zaposlenih. Veliko je bilo primerov, da sta bila ob zakonca zaposlena v istem podjetju in sta čez noč ostala brez dohodkov.

Poleg materialne pomoči so potrebovali predvsem spodbudno besedo in podporo. Hitro smo, skupaj s pokojnim Bogdanom Žoržem, organizirali delavnice za psihosocialno pomoč. Ljudje niso potrebovali velikih strokovnjakov, temveč človeka, ki jim je prisluhnil. Mnogi med njimi so bili naši darovalci, potem pa kar naenkrat prejemniki.

Hudo je bilo, ko je bil potres v Posočju, pa plaz v Logu pod Mangartom, pa različne nesreče in bolezni v družinah.

Osebno me je zelo prizadel odhod vsakega sodelavca, od Danice, ki je skrbela za kontakte s tujino, do Bogdana Žorža, ki nam je dal znanje, do Hieronima s Sinjega Vrha, ki nas je sprejel z odprtimi rokami in še bi lahko naštevala. Naj počivajo v miru.

Če ne bi bilo vere, bi človek marsikdaj vse skupaj pustil, vendar Gospod vedno prižge iskrico in grem naprej.

Kot vemo, je Škofijska karitas Koper postavila na noge razvejeno infrastrukturo pomoči (npr. Materinski dom na Cesti, program učne pomoči Popoldan na Cesti, Hiša Malorca, Umetniki za Karitas itd.).

Uspehov je veliko, vendar ko nekaj zaključimo imam navado reči: gremo dalje.

Res sem sodelovala najprej pri Materinskem domu v Postojni, ki se je kasneje preoblikoval v dom za starejše. Prav te izkušnje so bile povod za ustanovitev materinskega doma tudi v Škofijski karitas. Najprej v Solkanu, vendar kaj kmalu je bilo prostora premalo. Hiša na Cesti, nekaj sto metrov proč od mojega doma, je bila predvidena za rušenje in krajani so videli, da je škoda hišo rušit in smo se dobili in dogovorili, da jo popravimo. Tudi Vlada RS je prisluhnila in tako je bilo resnično vse delo opravljeno prostovoljno in z veseljem in na materinski dan 2001 so se že vselile prve matere.

Nadgradnja pomoči najprej tem otrokom potem pa še številnim drugim je bil program učne pomoči imenovan Popoldan na cesti. Idejni oče je bil Bogdan Žorž. Danes ta program teče na desetih krajih z več kot sto mladimi prostovoljci in vključuje več kot 250 otrok pod zagnanim vodstvom moje namestnice.

Hiša Malorca v Ajdovščini daje streho nad glavo in podporo najbolj ranljivi skupini pri nas, to so brezdomci. Z roko v roki z občino Ajdovščina je nameščenih v povprečju deset brezdomnih moških, vendar potreb je veliko več in sama menim, da je to nikoli dokončana zgodba.

Inovativni projekt Umetniki za karitas prerašča v gibanje. Nikoli nisem mislila, da bo iz preprostega povabila umetnikom, da dajo vzgled, da je prav vsak človek glede na svoje talente poklican delati dobro, zadeva prerasla in je poznana po vsem svetu, saj so bili med 1.800 udeleženci tudi že slikarji iz vseh petih celin. Nastalo je več kot 2.800 likovnih del in več kot 2.500 jih že krasi neke prostore. Bilo je 310 razstav po Sloveniji, vsako leto tudi v Trstu in Gorici, poleg tega pa tudi na Dunaju, v Sarajevu, dvakrat v Rimu in trikrat v Bruslju. Ne bom si štela zaslug, čeprav sem vedno zraven, največji uspeh se mi zdi, da od strokovnih sodelavcev ni še prav nihče odmanjkal in vsi sodelujejo prostovoljno in z veseljem. To je tista prava karitas.

Kako razumete prostovoljstvo?

Mislim, da ima vsak človek že v sebi duh prostovoljstva. Za kristjana pa je to dolžnost, vendar prijetna, ne prisiljena. Prostovoljci v Cerkvi smo drugačni od drugih prostovoljcev, kajti mnogi med nami delujejo na številnih področjih krajevne Cerkve. To ni konjiček ali prostočasna dejavnost, ki jo vodijo zaposleni ljudje ali društvo, kjer živiš svoje interese; naš šef je Jezus Kristus, naša učna snov je evangelij in naša diploma bo šele ob poslednji sodbi, kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen ... Z vsem spoštovanjem do vseh ljudi, ki delajo dobro, vendar Ljubezen do bližnjega je nekaj posebnega.

Pomoč ljudem v stiski ni le materialna pomoč, saj vemo, da človek ne živi samo od kruha. Karitas je istočasno oznanjevanje, pričevanje in človekoljubje. Ne uspeva vedno, se pa splača potruditi.

Kje vse še sodelujete?

Moje karitativno področje je prioriteta, od kar sem izgubila moža je dela še veliko več, kajti marsikdaj mi je on priskočil na pomoč. Bil je moj prvi svetovalec in kritik. K sreči imam hčere in njune družine, s katerimi smo kot eden.

Pišem razne članke, dolgo sem bila komentatorka na Radiu Ognjišče, sem članica Komisije pravičnost in mir. Sicer pa dan ima 24 ur in Bogu hvala zanje.