Človek skoraj ne more verjeti, da je bilo kaj takega mogoče Jožefina je bila žrtev trgovine s sužnji, ki je cvetela v Sudanu v devetnajstem stoletju. Devetletno temnopolto deklico so v Kartumu ujeli arabski trgovci in jo petkrat prodali. Živela je v takšnem strahu, da je za vselej pozabila svoje rojstno ime. Trgovcem ga ni znala povedati, zato so ji dali ime »Bakhita«, kar pomeni v arabščini »osrečena«.

Rodila naj bi se okoli leta 1869. Deset let je nosila suženjske verige. Posebej je trpela, ko je je kupil turški general, da bi služila njegovi materi in žen.i Ženski sta bili neusmiljeni. Ni minil dan, da je ne bi pretepali do krvi. Dali sta jo tetovirati. Na telesu ji je ostalo 144 znamenj. Ko se je moral general vrniti v Turčijo, jo je kupil italijanski konzul. Nekaj časa je še ostala v Sudanu, nato pa se je preselila v Italijo. V življenjepisu je zapisala: »V svojem srcu sem dala Afriki večno slovo«.

V Italiji je dobila svobodo in stopila v stik z beneškimi kanosijankami. Devetega januarja 1890 jo je beneški patriarh krstil, birmal in ji podelil prvo obhajilo. Dobila je ime Jožefina Marjeta. Tedaj se ji je tudi v srcu zbudila želja, da bi stopila v red kanosijank. Bila je sprejeta in čez šest let je v Veroni, kjer so imele kanosijanke materno hišo, napravila zaobljube.

Najprej so jo poslali v samostan Schio (Vicenza), kjer so redovnice delovale na vzgojnem in karitativnem področju. Tu je na pobudo predstojnice Jožefina povedala svojo življenjsko zgodbo. V samostanu je bila pripravljena sprejeti vse službe, od vratarice, zakristanke, do delavke. V srcu pa se ji je vnemala želja, da bi šla v misijone. Ni se ji spolnila, toda skupaj s sestro Leopoldo Benedetti, ki se je vrnila iz Kitajske, sta obiskali marsikatero mesto v Italiji in prebujali misijonsko navdušenje. Stalno bivališče je imela v samostanu Vimercate blizu Milana, bila je vratarica. Z njo so se srečevali zaskrbljeni starši, katerih hčere so odhajale v misijone. Vedno je znala najti spodbudno besedo.

Umrla je 8 februarja 1947. Njeno telo je ostalo mehko, tako da so matere lahko prijemale za njeno roko in jo polagale na svoje otroke ter se priporočale njeni priprošnji.

Za blaženo jo je razglasil Janez Pavel II 17 maja 1992.


V Sudanu so kar na njenem domu ugrabili devetletno Jožefino Bakhito in jo prisilili v osemdnevno hojo, da bi jo na koncu prodali za sužnjo. »Bakhita« (kar po arabsko pomeni: srečnica) je zamenjala pet gospodarjev, ki so z njo zelo kruto ravnali. Neka njega gospodarica je »tetovirala« Bakhito tako, da ji je ves čas rezala koščke kože in v nastale rane drgnila sol. Končno je prišla v roke neke prijazne italijanske družine, ki jo je izročila redovnicam hčeram krščanske ljubezni (kanosijankam). Med njimi je
sprejela vero in sama vstopila v red. Služila je ponižno in svoja zadnja leta preživela na invalidskem vozičku. »Vse moje življenje je bilo Božji dar in ljudje njegova orodja; hvala jim, po njihovi zaslugi sem prejela dar vere,« je pričevala. Bakhita je umrla leta 1947 in je bila razglašena za svetnico leta 2000.