Andreja Humar Gruden iz Nevelj pri Kamniku, režiserka in nečakinja pastirice in rezbarke Jožefe Humar – Debevčeve Zefe z Vodic št. 1 nad Mekinjami, se je lotila zelo zahtevne naloge, kako svojo znano sorodnico prikazati v knjigi, filmu in na razstavi. Navdušeni številni obiskovalci tega trojnega dogodka, pravega projekta, 19. novembra popoldne v dvorani nad kamniško Kavarno Veronika, so bili najboljše in najlepše potrdilo, da ji je to dobro uspelo. V omenjenem prostoru so si lahko ogledali bogato razstavo o življenju, predvsem pa o delu Jožefe Humar, premierno uprizoritev filma o njej ter po ugodni ceni kupili vsebinsko bogato, obilno dokumentirano in tudi lepo knjigo velikega formata z naslovom JOŽEFA HUMAR – DEBEVČEVA ZEFA, PASTIRICA IN REZBARKA.

Režiserka Andreja Humar Gruden s svojo knjigo o teti Jožefi Humar - Debevčevi Zefi, pastirici in rezbarki. FOTO: Jožef Pavlič

Pod vse troje se je podpisala Andreja Humar Gruden. Projekt je nastajal ob pomoči širše družine oz. cele rodbine, tudi samo predstavitev so izpeljali avtoričini najožji sorodniki. Vnuka Mihael in Neža sta v uvodu v pomemben kulturni dogodek zaigrala na harmoniko in flavto in recitirala Jožefine pesmi V planini jeseni, Delo, Megla, Čigavo je, hčerka Sabina Gruden je igrala na klavir in zapela ponarodelo pesem Simona Gregorčiča Veseli pastir, o celotnem prikazu pomembne že rajne sorodnice je spregovoril sin Domen Gruden, založnik knjige, snaha Ana Gruden, ki je povezovala program prireditve, se je z avtorico knjige tudi pogovarjala.

Trniči, pisava zanje in njihova izdelovalka Jožefa Humar (slika z razstave). FOTO: Jožef Pavlič

Predstavitve se je udeležil tudi kamniški župan Matej Slapar. Občina Kamnik je poleg podjetij Lestor in GC DPI podprla izid knjige, ki je za kamniško občino pa tudi za vso Slovenijo pomembna zaradi priljubljenosti Velike planine in izročila izdelovanja velikoplaninske posebnosti – trničev. Mojstrica tega je bila prav Jožefa Humar.

Trniči so čebulasto oblikovani siri s »turnčkom« na vrhu, popisani (okrašeni) z lesenimi pisavami za trniče, okrog 2,5 cm širokimi in do 20 cm dolgimi deščicami, okrašenimi z različnimi izrezljanimi motivi.

V kulturni dogodek sta glasbeno uvedla Neža in Mihael Gruden. FOTO: Jožef Pavlič

Jožefino glavno rezbarsko orodje je bil žepni nož (pibč), pomagala pa si je tudi z drugim orodjem. Motive za svoje rezbarije si je izmišljala sama. Poleg pisav za trniče je rezljala kropivčke, svečnike in ročaje za vrata, z rezbarijami je krasila obešalnike, kuhalnice, lesene žlice in druge lesene predmete. Vešča je bila raznih ornamentov, oblikovanja rož in drugega, lotila se je celo nabožnih predmetov, križcev, svetih oseb, križanega Kristusa.

Založnik Domen Gruden predstavlja »družinski projekt« - knjigo, film in razstavo o Jožefi Humar. FOTO: Jožef Pavlič

Slednje je zmogla, ker je bila globoko verna oseba, razmišljajočega in prodornega duha; predvsem globoko povezana z naravo in dogajanji v njej. Vse to in drugo, zlasti nekdanje življenje na Gojški planini, kjer so imeli Debevčevi pastirsko »bajto«, je izrazila tudi v pesmih in proznih sestavkih in risbah.

Z avtorico knjige, režiserko in scenaristko filma ter pripravljavko razstave, Andrejo Humar Gruden, se pogovarja njena svakinja Ana Gruden. FOTO: Jožef Pavlič

Njeno delo je cenil sam veliki arhitekt Jože Plečnik. Jožefine izdelke mu je pokazal njegov študent arhitekture Vlasto Kopač, ki je pozneje raziskoval pastirsko arhitekturno dediščino na Veliki planini in je zaslužen za njeno zaščito. Plečnik je Jožefo svojim študentom dal za zgled: »Dobro si oglejte, kaj zna ta pastirica; ko boste znali toliko kot ona, boste znali veliko.«

Za svoje delo je Jožefa na razstavah dobila vrsto priznanj. Zveza obrtnih združenj Slovenije ji je leta 1978 podelila naziv mojster domače obrti in mojster umetne obrti.

Pevka in pianistka Sabina Gruden je zapela in zaigrala ponarodelo pesem Veseli pastir. FOTO: Jožef Pavlič

Kljub temu je Jožefa vse življenja ostala skromna, tiha, delavna, zaljubljena v velikoplaninski svet (Gojško planino), kjer je več kot 50 let (od leta 1925 do 1976) pasla domačo živino, v prostem času pa rezbarila. Tudi med pašo govedi.

Zime je preživljala pri družini brata Miha v Mekinjah, pazila na otroke sorodnikov, veliko molila. To je redno delala tudi na planini z drugimi pastirji, ko so se po jutranjih opravilih (odgon krav na pašo, molža, izdelovanje sira …) po zajtrku zbirali v njeni koči k jutranji molitvi in molitvi rožnega venca ter petju verskih pesmi.

Med številnimi obiskovalci je avtorici knjige čestital tudi kamniški župan Matej Slapar. FOTO: Jožef Pavlič

Naučila se je brati in pisati poslovenjeno sanskrtsko pisavo velikega sorodnika duhovnika in zdravitelja Jurija Humarja, »primskovškega župnika«.

Da je bilo Zefino življenje resnično izpolnjeno z delom, pomočjo, molitvijo, izdelavo lepih predmetov, zlasti pisav za trniče in kropivčkov, se boste najbolje prepričali, ko boste vzeli v roke vsebinsko pa tudi dokumentarno in umetniško zelo bogato knjigo nečakinje Andreje, si ogledali razstavo v razstavnem prostoru nad kavarno Veronika v Kamniku (odprta bo do 24. novembra od 10. do 19. ure) in film, v katerem je besedilo o Jožefini življenjski zgodbi izvrstno interpretiral Mekinjčan Tone Ftičar.

Jožefa Humar se je lotila tudi izdelave križanega Kristusa. FOTO: Jožef Pavlič

Knjiga poleg raznovrstnega slikovnega gradiva prinaša tudi objave v javnih občilih o »Debevčevi Zefi«, celovit opis in oris njene življenjske poti od rojstva 19. aprila 1904 na Vodicah nad Kamnikom v hiši št. 1 očetu Juriju Humarju in materi Mariji, roj. Balantič, iz Zakala, šolanju v Mekinjah, rodbini Humarjevih, Vodicah in Mekinjah, Gojški planini, prvi pastirski cerkvici na Veliki planini, celo o vremenu tam gori, filmu Zadnje lastovke, v katerem je »igrala« leta 1978, izjave njenih znancev in prijateljev, Zefine zapise in razmišljanja; pa tudi o koncu njene življenjske poti 19. januarja 1982 med prevozom v bolnišnico.

Orodje, s katerim je Debevčeva Zefa ustvarjala svoje »umetnine«. FOTO: Jožef Pavlič

O Jožefi Humar je Turkova Kati, s katero sta veliko let pasli na Gojški planini, izjavila: »Vsi Zefini izdelki, rezljanje kropivčkov, pisave za trniče, risbe, pesmi in proza ter vse njeno življenje je bilo en sam slavospev Bogu.«

K sreči nekateri navdušenci še ohranjajo izročilo izdelovanja velikoplaninskih trničev. Ti so bili na voljo tudi kupcem knjige, ki jih je z izvirnimi Zefinimi pisavami za slavnostni dogodek okrasila Sonja Kropivšek.

Razstava je pritegnila pozornost številnih obiskovalcev pomembnega kulturnega dogodka. FOTO: Jožef Pavlič

Kako danes etnološko ovrednotiti delo Jožefe Humar, je na začetku knjige v prispevku Sledi pisav Debevčeve Zefe povedala njena pranečakinja dr. Marija Klobčar z ZRC SAZU v Ljubljani.

Velik obisk predstavitve knjige, premiernega ogleda filma in odprtja razstave je pokazal, kako močno Jožefa Humar – Debevčeva Zefa – živi v spominu vaščanov Vodic, župljanov Mekinj, kjer počiva po smrti, Kamničanov in tistih Slovencev, ki so se kdaj srečali z njo, jih je pogostila v Debevčevi bajti na Gojški planini in obdarila s svojo besedo pa tudi izdelki sila spretnih rok in bogato snujočega duha.

Obiskovalci so lahko poleg knjige kupili tudi trniče. FOTO: Jožef Pavlič