Jožef Pavlič po objavi črtic z naslovom Radostnice (2020) in spominov Dnevi mojih let (2021), ki jih je izdal ob svojem 70. rojstnem dnevu, drami o Petru Pavlu Glavarju Velikan srca in duha (2021) ter zapisih o največjem med Komendčani v knjigi (Ne)poznani Glavar, ki jo je leta 2022 izdala Ustanova Petra Pavla Glavarja, nadaljuje s pisanjem o pomembnih osebnostih v Župniji Komenda ter Sloveniji pa tudi o aktualnih dogajanjih v domačem kraju, matici in zunaj nje. Temu pisanju dodaja osebno noto: srečanja, pogovore, vtise in premisleke v letu 2022 in preteklem obdobju. O vsem tem in drugem govori njegova zadnja knjiga z naslovom Sanjati in žeti (2022).

Naslovnica knjige Sanjati in žeti ima trde platnice. FOTO: M. P. 

Naslov mu je prišepnil urednik slovenskega cerkvenega lista krške škofije Nedelja Vincenc Gotthardt, knjigo je oblikovala avtorjeva hčerka mag. Barbara Pavlič Brvar, lektorirala pa profesorica slovenščine Tatjana Zorman. Natisnila jo je kranjska tiskarna Oman, obsega blizu 400 strani, je trdo vezana in šivana.

Od sanj do setve in žetve

Naslov je na predlog oblikovalke napisal sam, oblikovalka pa je na naslovnico zelo posrečeno v dveh izraščajočih in razpršujočih se krogih simbolno zaobjela oba poudarka knjige: Sanjati in žeti. Tisto, kar je predlagal avtorjev prijatelj Vincenc in je v knjigi zajel sam. Da so sanje, tudi svetopisemsko gledano, pomemben del človekovega življenja, zlasti med nočnim počitkom, umetnikovega snovanja, vendar ne sme ostati le pri njih. Treba je tudi sejati, okopavati, pleti, dodajati potrebne snovi, hoditi gledat, kako raste nova letina, jo ljubeče spremljati, nato pa, ko so zrna že dovolj trda in dozorela, bilje požeti, posušiti, omlatiti in zrnje spraviti v kaščo. Narediti, kar je bilo piscu blizu vse od otroških let na domači kmetiji, je pri teh delih pomagal, sedaj pa to prenaša na duhovna in druga področja svojega delovanja: pisanje pesmi, črtic, meditacij, govorov, prispevkov s perečo vsebino v domačem kraju, po Sloveniji in svetu. O vsem tistem, kar se ga zlasti notranje dotakne, se čuti najprej poklicanega, nato odgovornega, da to prelije na papir. Tega je bilo v preteklem letu in zadnjem obdobju toliko, da je nastala zajetna knjiga z naslovom Sanjati in žeti.

Notranjost 400 strani dolge knjige. FOTO: J. P. 

Sprehod po poglavjih knjige

Avtor je kot laiški teolog v knjigi na prvo mesto postavil duhovnost. Slovesnosti in dogodke, ki so ga še posebej zaznamovali, je ob njih razmišljal pa tudi sodeloval. Prav posebej romanje z Družino ob 70-letnici njenega izhajanja v Rim, saj je bilo kar 40 let njegovega življenja in delovanja povezano in je še danes s slovenskim katoliškim tednikom. V prispevku Biti oče kot družinski oče štirih otrok in dedek štirih vnukov piše o starševski – očetovski odgovornosti ob besedah prekmurskega škofa dr. Petra Štumpfa.

Kakšen naj bo in kako naj deluje malteški vitez danes

V drugem razdelku Občina Komenda (njegova domača občina je tudi podprla natis knjige) širše kot zgolj novičarsko poroča o glavnih dogodkih v domači občini, v tretjem Župnija Komenda pa o dogajanju na župnijski ravni. Pri prvem kar dva prispevka namenja 700. obletnici prvih pisnih omemb vasi Suhadole, v kateri je našel novi dom, in Žej (te so to obletnico lepo in slovesno praznovale) in 600. obletnici svoje rojstne vasi Nasovče, pri drugem pa  zapisom nekdanjega komendskega župnika Viktorijana Demšarja o Komendi in Komendčanih ter njegovem prepričanju, da bi Peter Pavel Glavar moral biti pokopan v Komendi. Avtor pri župniji Komenda, pa tudi Suverenem malteškem viteškem redu, katerega član je (v posebnem razdelku govori o liku malteškega viteza za današnji čas), najprej postavlja prave prve zgodovinske datume in verodostojne omembe.

Pogled na Komendo. FOTO: J. P.

Kako je Glavar preživel telovo leta 1762 

Pri Petru Pavlu Glavarju v obliki črtice opisuje, kako je preživel en sam dan – telovo leta 1762. Ta dan postavlja v zgodovinski kontekst Glavarjeve osebe, življenja in dela na temelju vživetja vanj ob razpoložljivih zgodovinskih virih. Podobno kot je to že naredil v drami o Glavarju Velikan srca in duha. Pri tem mu je zelo pomagala teološka izobrazba in duhovno sožitje ter spremljanje Glavarja vse od svojega študija teologije leta 1972. Ob spominski tabli na nekdanjem Glavarjevem špitalu ob 300. obletnici njegovega rojstva spominja, kaj vse je za to, da bi ta hiša spet postala župnijska last, naredil rajni komendski župnik in dekan Nikolaj Pavlič, veliki občudovalec in zagovornik največjega Komendčana. Pri tem ni uspel, je pa pri akademskem kiparju Mirsadu Begiću, da je izdelal Glavarjev kip, ki od leta 1996 krasi cerkveni trg v Komendi.

Pomembni komendski občani in župljani

Razdelka, posvečena komendski občini in župniji, sta sama po sebi klicala po tem, da pisec prikaže tudi najpomembnejše komendske občane in župljane. Vsaj nekatere od njih ob njihovi smrti in življenjskih jubilejih oz. v povezavi s pomembnimi domačimi dogodki.

Od arhitekta Plečnika, nadškofa Urana do kardinala Rodeta

Od teh je prešel na pomembne Slovence, umrle in še žive, s katerimi je bil posebej povezan, je čutil, da mora spregovoriti o njih, njihova dela ostajajo v Komendi. Kot prvim velikim arhitektom Jožetom Plečnikom, o katerem je celo napisal scenarij za film o vsem, kar je ustvaril za Komendo, nato rajnim ljubljanskim nadškofom Alojzom Uranom, ki je kot nekdanji »študijski kolega« Nikolaja Pavliča rad prihajal na cerkvene slovesnosti v Komendo, prav tako rajnim akademikom dr. Jožetom Mlinaričem, ki je podrobno preučil zgodovino Komende. Pri rajnih se je spomnil tudi skladatelja Franceta Gačnika. Od živih namenja glavno pozornost izjemnemu pisatelju Zorku Simčiču ob njegovem 100. rojstnem dnevu ter spominih svojega nekdanjega profesorja dr. Franca Rodeta Vse je dar.

Slovenija danes in kako je, ko »presahne« celo reka Pšata 

V razdelku Aktualno avtor govori o perečih družbeno-političnih vrenjih in pregretosti v Sloveniji, pri »dogajanjih« pa, kako je, ko zaradi suše »zmanjka« vode v strugi reke Pšate, predno se ta izlije v Kamniško Bistrico.

Avtor poseben razdelek namenja Ukrajini, ki jo je, poleg Rusije, obiskal leta 1988, ko je praznovala 1000-letnico pokristjanjenja »Kijevske Rus«. Njej posveča tudi dve pesmi, eno pa, na zadnji strani knjige, domačim Suhadolam. Več jih v knjigi ne objavlja. Je pa obiskal slovensko-ukrajinsko družino.

Pogled v lastno zrcalo 

Zadnji razdelek Doživetja, kot že naslov pove, prikazuje, kaj vse se je pisca knjige posebej dotaknilo v minulem letu, koga vse je srečal in dal v svojo knjigo (veliko komendskih občanov in župljanov pa tudi drugih ljudi) in ostajajo v njegovem srcu, spominu in tudi molitvi.

Trdno je prepričan, da bo vsakdo, kdor bo segel po knjigi, našel kaj lepega pa tudi dragocenega in vrednega zase.

Kdor knjigo želi, naj avtorja pokliče na telefon 01/8341 889 ali 031/275 484.