Lepota je ena temeljnih lastnosti vsega bivajočega. Kot taka je veliki vir osrečevanja v človeškem življenju in ima tudi izreden pomen za etično oblikovanje človeka.

Vsebino knjige Estetika in modrost znanosti je ddr. Jožef Hlebš, kot zapiše v knjigi, posvetil modrosti umetnosti, kar ni neko poljubno védenje, ampak gre za védenje o bistvenem, o poslednjih temeljih in ciljih bivajočega; je presoja časnih danosti v luči brezčasnega, večno veljavnega. Podani so bistveni znaki lepote v metafizični razsežnosti in njeni relevanci za umetniške stvaritve. To pomeni, da so resnične norme umetnosti utemeljene v bistvu stvari samih. Gre za razjasnitev bistva lepote z vidika biti. To je najprej ontološko-metafizična naloga estetike. Potem pa gre še za analizo estetskega doživetja, kar je antropološko-eksistencialni vidik. Umetniško lepo ni le neka ponovitev naravno lepega, marveč je modrost umetnosti v tem, da svoje stvaritve udejanji z neko čisto novo globino in intenzivnostjo. Vedno pa gre za uresničenje in predstavitev neke ideje oz. formalnoidealne vsebine. Nikakor pa to ni samo predstavitev neke stvari, kar zagovarja del »moderne« umetnosti in s tem izpade iz območja umetnosti ter ostaja prazen esteticizem.

Kaj sta ustvarjalnost in objektivnost lepote?

Razmišljanja je napisal pod povednimi mednaslovi: Estetika in umetnost, Duh in razduhovljenje, Spoznanje in realnost vrednot, Akti intelekta, Ustvarjalnost, Objektivnost lepote, Lepota kot transcendentalija in »metafizična lepota«, Tema umetniškega dela, Estetsko doživetje, Tema in smoter umetniškega dela, Umetniški navdih, Glasbeni navdih, Navdih v slikarstvu, Norme upodabljajoče umetnosti, Nastop modernega slikarstva, Do kod je slikanje umetnost?, Neodvisna umetnost in avtonomni človek, Ponižanje človeka in narave, Artizem ali esteticizem, Kaos surrealizma.

Ddr. Jožef Hlebš. VIR: Mohorjeva založba Celovec

Objavil je številne članke in razprave s področja filozofije narave

Ddr. Jožef Hlebš (1938) je filozof in naravoslovec (biolog in antropolog). Od leta 1970 živi in deluje v Salzburgu. Študiral je na univerzah v Ljubljani in Salzburgu. V Ljubljani je na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo študiral kemijo (do diplome I. stopnje), na Biotehniški fakulteti pa biologijo, kjer je leta 1967 diplomiral na področju antropologije. Vzporedno s študijem biologije je na Filozofski fakulteti opravil tudi izpite iz kulturne antropologije. Študij biologije je nadaljeval v Salzburgu in leta 1973 doktoriral na Zoološkem inštitutu Univerze v Salzburgu s temo o strukturi možganov proteusa.

Filozofijo je začel študirati na Teološki fakulteti v Ljubljani pri Antonu Trstenjaku in Janezu Janžekoviču ter nadaljeval študij na Salzburški univerzi, kjer je pri Teološki fakulteti doktoriral na temo biofilozofije Bernharda Renscha.

Do upokojitve leta 2000 je na tem inštitutu deloval kot profesor za področje filozofije narave in filozofije naravoslovnih znanosti.

Objavil je številne članke in razprave s področja filozofije narave, med njimi o filozofiji Janžekoviča, Trstenjaka, Vebra, Bartlja, Maritaina, Kierkegaarda, Heideggerja in Haeckerja ter v obsežnem delu Christliche Philosophie im katholischen Denken des 19. und 20. Jahrhunderts (1986–1990) prispevke o filozofiji vzhodne in jugovzhodne Evrope.

Pri Mohorjevi založbi iz Celovca je izdal knjige: Darwin, evolucija in/ali stvarjenje (2017), Reale Seinsprinzipien des Lebendigen (2018), Misleci in realni svet (2021) in zadnjo Estetika in modrost znanosti (2023), pri Celjski Mohorjevi pa Kozmos, evolucija, življenje (2001).