Zavetnik: delavceh, predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok.

Sv. Jožef Delavec, Stane Kregar, mozaik

1. maja 1955 je papež Pij XII. vpeljal praznik Jožefa Delavca. Utemeljitev je bila, naj bo dan za kristjane posvečen dan in ne več vzrok za neslogo, sovraštvo in nasilje. Glavni Jožefov praznik pa je 19. marca.

Na prvi maj Cerkev ne poveličuje dela samega, pa tudi ne kakega nedoločenega neznanega delavca. Spomin in češčenje velja tesarju svetemu Jožefu, ki ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Preprostega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega božjega Sina. Ob Kristusovi strani vidimo svetega Jožefa, kako ob pozabljanju samega sebe vse svoje napore posveča vzdrževanju življenja, ki bo žrtvovano na križu za zveličanje sveta.

Praznik sv. Jožefa Delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka. "Saj končno ni pravega bogastva rezen bogastva človeka samega," je dejal papež Pavel VI., ki je v začetku junija 1969 obiskal sedež Mednarodne organizacije dela v Ženevi. " Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!"

Godovni dan sv. Jožefa Delavca nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.

1. maj je v ljudskem izročilu fantovski praznik. Sprva je bilo postavljanje mlaja v počastitev pomladanske drevesne rasti, sčasom pa je postalo znamenje skupnostnega veselja.