Božji služabnik Jožef Canovai, duhovnik in mistik, rojen 27. decembra

Rodil se je v Rimu leta 1904, starši so mu omogočili odlično humanistično in versko vzgojo. Po očetu je podedoval veder in šaljiv značaj, po materi pa resnost in globok čut za reševanje temeljnih življenjskih vprašanj. Po očetovi smrti se je za kratek čas zaposlil. Na duhovnih vajah je spoznal, da ga Gospod kliče v duhovništvo. Po posvečenju leta 1931 je postal asistent združenja katoliških univerz, deloval pa tudi na mnogih drugih področjih. Leta 1939 so ga poslali na nunciaturo v Buenos Aires. Odločitev ni bila lahka, vendar ga je tudi v Argentini čakalo zelo veliko dela. S svojimi predavanji, duhovnimi vajami, nagovori, zlasti pa globoko duhovnostjo in ljubeznijo, je znal osvojiti duše za Kristusa. Že izza otroških let je imel navado pisati dnevnik, v katerem je poleg vsakdanjih dogodkov zapisoval tudi svoja notranja doživetja. Bil je pravi asket in globok mistik, ves potopljen v skrivnost Kristusovega križa, najbolj srečen, da je smel trpeti skupaj s Kristusom. Dolgo časa ga je namreč mučila huda bolezen, zaradi katere je, osemintridesetleten, leta 1942 tudi umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Vse zate, Gospod!«

»Gospod, kje prebivaš? Ne prebivam, sinko moj, kje daleč od tebe. Prebivam neskončno bliže, kot si ti misliš, Meni je ime ‘nepoznani gost’, prebivam v tebi. Išči me s čistim duhom in me boš našel … Pridi, hodi za menoj … v puščavo, kjer boš bedel in molil, kjer ni ne brloga ne gnezda … v krst križa … Tam boš našel notranje bivališče, kjer živim skrit v tebi: zakaj samo če boš hodil za menoj, boš mogel stopiti vase.«

»O moj Kristus, ti, pokorna ljubezen in živa pokorščina … kaj naj rečem? Potegni me, Kristus, v svojo pokorščino, kakor vrtinec pograbi list … Naj izginem v tebi. Izročim ti svoje življenje, darujem ga tvoji pokorščini in upam, da ga najdem s teboj na nebeškem oltarju, kamor tvoj sveti angel prinaša tvojo daritev.«

»Podari mi, Gospod Jezus, svoj križ, tisti nevidni križ, ki obsega ves čas in vso večnost, tistega, ki je narejen iz križane ljubezni, ki se vtisne v dušo in je njeno življenje. Gospod, potlačen in razdejan sem pod težo svoje revščine; čutim, da sem prazen nič, sama revščina; in ti si vtisnil v to revščino svoje sveto znamenje … Gospod, samo tvoj križ; naj ga živim v vsakem trenutku; naj ga čutim v vsaki stvari; naj ga najdem v vsaki misli. Jezus, o da bi ne mogel več živeti brez misli nate, Križanega; o da bi bil tvoj križ stalno bivališče moje duše, prostor mojega miru in počitka!«

»Gospod, razlomi me kakor kruh pri sveti daritvi, upogni me, privij me, če treba, v primež svoje volje, samo da bom v občestvu z razlomljeno hostijo na kelihu, odkoder mi izvira edini mir.«

»Moj Jezus, tvoj križ je prevelik za naša slabotna ramena; mi ne moremo toliko darovati tvoji ljubezni; vendar pa sprejmi, o Jezus, daritev našega trpljenja, in nam dovoli, da se pridružimo tebi v bolečinah tvojega trpljenja. Moj Jezus, daj, da bom imel v vsem svojem življenju svoj križ kot zastavo tvoje svete ljubezni, kot poroštvo tvoje dobrohotnosti, in da bom živel življenje milosti, ko bom svetu odmrl in mu bom križan.«