Leta 2006 je dr. Rozina Švent v Narodni in univerzitetni knjižnici pripravila razstavo novo pridobljenega gradiva iz ZDA z naslovom Hrepenenje in ljubezen do domovine, na njej je predstavila darovano arhivsko gradivo dr. Rada L. Lenčka in dr. Jožeta Velikonje. V zloženki je o dr. Jožetu Velikonji zapisala, da se je rodil v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno šolo in klasično gimnazijo. Po maturi (1941) je nadaljeval študij geografije in pomožnih ved na univerzi v Rimu in v Ljubljani. Po koncu vojne je odšel ponovno v Rim in tam leta 1948 doktoriral iz geografije z disertacijo o Vipavski dolini. Od leta 1947 do 1955 je poučeval na slovenskem učiteljišču in klasični gimnaziji v Trstu. Za potrebe teh šol je sestavil tudi več šolskih učbenikov s področja geografije in zgodovine.

Who's who of Slovene Descent in the United States

Šventova je dodala, da je oba znanstvenika v izseljenstvu povezovalo dolgoletno prijateljstvo, ki sta ga nadgradila tudi z več skupnimi projekti. Med najpomembnejše sodita ustanovitev društva Society for Slovene Studies (1973) in izdaja pregledne biografije in bibliografije Who's who of Slovene Descent in the United States (1992, 1995).

Dr. Rado L. Lenček je zapisal, da Society for Slovene Studies ni slovenska etnična organizacija in tudi ne družba slovenskih kulturnikov v svetu. »Nasprotno, namen družbe je povezovati slovenske in neslovenske strokovnjake, ki se zanimajo za slovenske študije. Treba je povedati tudi, da je družba odprta, nepridobitniška in nepolitična znanstvena ustanova, posvečena tesnejšemu sodelovanju med znanstveniki in posredovanju informacij v slovenističnih strokah s prirejanjem zborovanj, konferenc in izdajanjem publikacij. Njeni redni člani so večinoma učitelji z ameriških, kanadskih in evropskih univerz. Podporni člani lahko postanejo vsi, ki se zanimajo za kateri koli vidik znanstvenih strok, ki obravnavajo Slovenijo in slovenska vprašanja. Občevalni jezik družbe je angleščina.«

Oba, Lenček in Velikonja, sta se odločila, da svoje bogato študijsko gradivo, rokopise, korespondenco in drugo pomembno gradivo podarita Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer bo na razpolago tistim, ki bodo želeli spoznati in nadaljevati njuno strokovno delo.

Rozina Švent s knjigo o dr. Jožetu Velikonji. FOTO: Ivo Žajdela

Z Velikonjo se je srečala v Nukovem D-fondu

V knjigi Razpet med dvema svetovoma je dr. Rozina Švent zapisala, da ni čudno, da je nanj naletela praktično prvi dan, ko je leta 1982 nastopila službo v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK). »Moja zadolžitev je bila prav tako vezana na raziskovanje izseljenstva, seveda iz drugega zornega kota. Prav v tem času se je namreč formirala nova zbirka – Zbirka tiskov slovenske politične emigracije, t. i. D-fond (direktorjev fond). Pravzaprav je to bila 'zbirka v zbirki' – saj je bila prvotno del Rokopisne zbirke, nato pa se je osamosvojila in se danes imenuje Zbirka tiskov Slovencev zunaj RS. Ob svojem spoznavanju (branju) fonda zbirke sem kmalu naletela na dr. Jožeta Velikonjo, ki se je pogosto oglašal s svojimi tehtnimi prispevki v različnih zbornikih in revijah. Ker sem tudi sama zgodovinarka, so me prav njegovi članki še posebej pritegnili, saj je prav po profesorsko predstavljal problematiko in skušal najti tudi rešitve.«

Narte Velikonja (drugi z leve) z ženo, na pogrebu škofa Jegliča. VIR: Zaveza

Velikonjevo predavanje leta 1995 na Filozofski fakulteti v Ljubljani

Osebno je profesorja dr. Jožeta Velikonjo spoznala leta 1995, ko je imel na Filozofski fakulteti v Ljubljani predavanje o slovenskih izseljencih v ZDA. »V nabito polni predavalnici nam je slikovito opisal prihod prvih slovenskih priseljencev v Ameriko in njihovo nadaljnjo pot. Ob tem je posebej izpostavil dejstvo, da ti začetki niti malo niso bili lahki, saj so to bili predvsem preprosti ljudje z malo denarja, malo izobraženi, ki niso obvladali jezika, zato so mnogi postali lahek plen raznih nepridipravov. Med njimi je bilo tudi veliko 'nesrečnikov', ki so preprosto izginili (nesreče ali popolna asimilacija). Predvsem pa ni držal tisti rek, da so Slovenci v ZDA obogateli. Le redki so se resnično povzpeli na družbeni lestvici. In tudi pisma, ki so jih ti pisali svojim domačim v domovino, so bila pogosto neiskrena. Pisali so le o lepih stvareh, vse težave in neuspehe pa so skušali zakriti.

Najbolj pa mi je ostala v spominu scena ob koncu predavanja. Predavatelj je pričakoval živahno razpravo, tako kot je to običajno v ZDA – mi pa smo molčali. Le s težavo se je sčasoma razvila skromna razprava. Preprosto nas med študijem naši profesorji niso naučili razpravljati! Ko so odpredavali svojo temo, so zapustili predavalnico, mi pa smo se razšli.«

Narte Velikonja s številčno družino. VIR: Zaveza

Bolela ga je nikoli zaceljena rana zaradi umora očeta Narteja

V tisti čas sodi tudi začetek njunega osebnega srečevanja in dopisovanja. »Najbolj dragoceni in plodni so bili seveda najini pogovori. Bil je neverjetno spreten razpravljavec in vedno je znal človeka usmeriti na neko določeno temo in te skorajda 'prisilil', da si začel globje razmišljati o problemu in poiskati tudi rešitve. Ni maral neargumentiranih debat. Po naravi je bil nekoliko ciničen in včasih prav neizprosen sogovornik. Sovražil je razne trače in nepreverjene informacije. Zanj so vedno šteli le dokazi. In po možnosti celo več njih.

Rad je potoval in spoznaval nove dežele, njihove prebivalce, nove kulture in navade. Še posebej se je rad vračal v Slovenijo in jo na novo spoznaval in mnogokrat tudi povsem upravičeno pokritiziral. Ko je šel od doma (1943), je bil premlad, da bi jo bolje spoznal. Vseskozi pa ga je 'bolela' nikoli zaceljena rana zaradi neupravičene obsodbe in umora očeta Narteja. To svojo bolečino je zelo prizadeto in odkrito opisal ob desetletnici njegove smrti v uvodu v knjigo Narte Velikonja. Ljudje, ki je izšla pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu (1955).«

Jože Velikonja in Tilly Rus, mladoporočenca, pri Devinskem gradu leta 1950. VIR: sorodniki

Po smrti žene se je preselil v domovino

Vojna in revolucija je Jožetu Velikonji poleg sorodnikov vzela tudi veliko sošolcev, prijateljev, znancev – bodisi, da so bili ubiti že med vojno, mnogi pa so končali v breznih in jamah po različnih koncih Slovenije takoj po koncu vojne. V pogovoru je Šventovi povedal, da je skoraj med vsakim obiskom Slovenije odšel tudi na te kraje trpljenja in zanje zmolil očenaš.

Zadnja leta je ostajal vse bolj sam in osamljen. Otroci so odrasli, se odselili in se posvetili svojim karieram, leta 2003 mu je umrla žena Tilly in vse pogosteje je v Ameriško domovino pisal nekrologe za svojimi sorodniki in prijatelji. Po 11. septembru 2001 so tudi potovanja z letalom postajala vse manj prijetna. Tako je sčasoma dozorela odločitev, da je zanj najbolje, da se za stalno preseli v Slovenijo. Najprej je nekaj časa živel v Ljubljani, nato je svoje zadnje zatočišče našel v Centru starejših Pristan v Vipavi. Umrl je v bolnišnici v Novi Gorici 23. maja 2015. K zadnjemu počitku so ga pospremili na ljubljanskih Žalah 27. maja 2015.

Jože Velikonja in Tilly Rus, mladoporočenca, v Trstu leta 1950. VIR: sorodniki

Tujec med tujci in tudi tujec med ljudmi doma

Zakaj naslov knjige Razpet med dvema naslovoma? Ker je dr. Jože Velikonja pred leti sam zapisal, da je »razpet med dva svetova, svet Slovenije in Slovencev ter svet široke Amerike«, kar mu ne dovoljuje, da bi se povsem posvetil le eni od njih, zato je neprestano nihal med njima.

Sam si je pogosto zastavljal tudi vprašanje: »Kdo sem? Moja angleščina me izdaja, moja obleka me skriva. Odmevi starega doma se zrcalijo na knjižnih policah. Stari spomini na domovino bledijo in prekriva jih drugačna sedanjost. To je svet realnosti, ki je nadomestil svet sanj in iluzij, svet moderne Slovenije, ki v resnici drvi, četudi ne ve, kam naj bi. Moja podoba Slovenije postaja le spomin na svet, ki ga ni več.«

In še bolj grenko spoznanje: »Sem neznanec v nepoznani množici. Nihče me ne pozna! Vedno sem tujec! Tujec med tujci in tudi tujec med ljudmi doma.«

Jože Velikonja kot profesor v ZDA, ok. leta 1960. VIR: sorodniki

Bil je večni iskalec resnice

Vse predstavljeno gradivo, ki je bilo objavljeno v zdomskih publikacijah, in izbrana korespondenca nam predstavljajo človeka, ki je v slovenski zgodovini zapustil vidno sled. Vse do konca je bil neprizanesljiv kritik razmer in ljudi, ki so ga obdajali. Njegov življenjski moto je bil, da se je v življenju treba truditi in uspehi ne bodo izostali. Že od mladih nog je hodil po svetu z odprtimi očmi. Njegovi učitelji so v njem prebudili željo po znanju in mu privzgojili kritičen odnos do dogajanja v družbi. Morda je včasih reagiral prehitro in so mu nekateri to tudi zamerili. Bil je kritičen, a le redko žaljiv. Ni pa prenesel praznega govoričenja (babjih čenč) in neizpolnjevanja obljub – nedela. Bil je večni iskalec resnice, ki jo je hotel vedno podkrepiti z dokazi (dokumenti). »Cinik, kot sem jaz, v vse dvomi in išče za trditve dokaze, ki so nastali takrat, ne mnogo let kasneje.«

Jože Velikonja kot profesor na Univerzi Washington. VIR: sorodniki

Odnos do arhivskega gradiva in dilema o vrnitvi

Bil je ponosen na to, da je Slovenec. Bil je ponosen na vse uspehe slovenskih ljudi doma in v svetu. Bil je ponosen tudi na svoj doprinos na znanstvenem področju. In bil je izredno ponosen na dosežke svojih treh otrok, ki so uspeli tudi v svetovnem merilu. Po tehtnem razmisleku mu ni bilo težko spremeniti svojega mnenja in sprejeti nove odločitve. To se mu je v zadnjih letih življenja dogodilo vsaj dvakrat.

Odnos do arhivskega gradiva. Od blizu je spremljal delovanje tujih ustanov, ki so zbirale izseljenske arhive. Od prvotnega navdušenja so kmalu zapadle v pasivnost (niso imeli ustreznega kadra, ki bi gradivo lahko urejal in ga prezentiral; niso imeli dovolj denarja za delovanje). Videl je propadanje in uničenje zasebnih arhivskih zbirk. Zato je na koncu tudi sam soglašal s pobudo, da se izseljensko arhivsko gradivo prepelje na varno v Slovenijo in s pomočjo digitalizacije preko medmrežja postane dostopno vsej zainteresirani javnosti doma in po svetu. To je, kot dokaz, da misli resno, storil tudi sam. Del svojega arhiva je podaril Arhivu Studia Slovenica (dr. Janezu Arnežu), preostali del pa NUK-u.

Dilema: ali ostati na stara leta v tujini ali se vrniti v domovino? Tudi to odločitev je sprejel po tehtnem razmisleku. Po ženini smrti in ko so zaradi starosti potovanja in obiski otrok, ki so živeli na različnih koncih sveta, postajali vse bolj naporni, je postala osamljenost vendarle prevelika. Na koncu je sprejel odločitev, da se vrne v domovino, v krog svojih sorodnikov in nekdanjih prijateljev.

Jože Velikonja ob pacifiški obali leta 2005. FOTO: Rozina Švent

V Zavezi je opisal umik primorskih domobrancev iz Vipavske doline

Zgodovinar dr. Renato Podbersič ml. je o knjigi zapisal, da je zbrano in urejeno zajetno gradivo v knjigi Razpet med dvema naslovoma namenjeno počastitvi spomina na prof. dr. Jožeta Velikonjo (1923–2015), svetovno uveljavljenega geografa, ki je svojo priložnost dobil in zelo dobro izkoristil na daljnem severozahodu Združenih držav Amerike. Tam se je uveljavil kot mednarodno priznani strokovnjak za politično in socialno geografijo ter dolgoletni univerzitetni predavatelj politične geografije.

Jože Velikonja, sin primorskega očeta Narteja in Ivanke, Ljubljančanke z gorenjskimi koreninami, se je rodil 17. aprila 1923 v Ljubljani, v družini trinajstih otrok. Bil je pranečak ljubljanskega škofa Antona B. Jegliča in bratranec politika Janeza Stanovnika. Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, zatem je študiral geografijo in poslušal predavanje tudi iz umetnostne zgodovine v Ljubljani in kasneje v Rimu. Čas vojne od jeseni 1943 je preživel med primorskimi domobranci (Slovenski narodni varnostni zbor). Ob koncu aprila 1945 se je s številnimi slovenskimi, hrvaškimi in srbskimi protikomunisti umaknil v Italijo. Umik primorskih domobrancev iz Vipavske doline v Italijo je slikovito opisal v prispevku v reviji Zaveza (1998). S pomočjo dobrotnikov, predvsem p. Antona Prešerna, je nadaljeval študij v Rimu, kjer je leta 1948 doktoriral z disertacijo o Vipavski dolini (Ricerche geografiche sulla Valle del Vipacco).

Rozina Švent in Maria Velikonja na predstavitvi knjige o dr. Jožetu Velikonji. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 1955 se je družina preselila v ZDA, v Cleveland

Prof. Velikonja je po drugi svetovni vojni ostal tesno povezan s primorskim prostorom, saj je od decembra 1947 do novembra 1955 deloval v Trstu, kamor je prišel iz Rima. Bil je to čas Zavezniške vojaške uprave in dokaj nejasne prihodnosti, hkrati pa priložnost za mlade emigrantske nekomunistične izobražence. To je zagrabil tudi prof. Velikonja, ki je v mestu ob zalivu predaval predvsem zgodovino na slovenskem učiteljišču in klasični gimnaziji. Tedaj je sestavil več slovenskih učbenikov za zgodovino in zemljepis, tako za osnovne kot tudi srednje šole. V Trstu se je tudi poročil s Tilly Rus, imela sta tri otroke.

Leta 1955 se je družina preselila v ZDA, v Cleveland (Ohio) in Jože Velikonja je bil najprej dve leti zaposlen kot ročni delavec v tovarni svedrov v Clevelandu, saj mu diplom, pridobljenih v Evropi, v Ameriki niso priznali.

Geograf in pisec o zgodovini izseljenstva

Leta 1957 je nadaljeval podiplomski študij geografije na univerzi v Montrealu in v Chicagu. Od leta 1958 je poučeval geografijo na University of Chicago ter obenem sodeloval pri mestnem uradu za planiranje (Department of city planning, Chicago). V letih 1958–1959 je deloval na šoli Elmhurst college pri Chicagu, med letoma 1959 in 1964 pa na Southern Illinois university (Carbondale). Od leta 1964 je predaval politično geografijo, s poudarkom na Vzhodni Evropi, na Uni­versity of Washington v Seattlu v ameriški zvezni državi Washington, kjer je bil od leta 1979 redni profesor in hkrati profesor na Vzhodnoevropskem inštitutu. Kot gostujoči profesor je pogosto predaval na drugih ameriških in tujih univerzah (University of Wisconsin, Yale university, konec šestdesetih let na univerzi v Liverpoolu v Angliji, na University of California). Pogosto je bil med orga­nizatorji in udeleženci različnih znanstvenih srečanj in simpozijev v ZDA, v zamejstvu in v Sloveniji. Postal je mednarodno uveljavljen strokovnjak za raziskovanje naselitvenih valov evropskih priseljencev v Ameriko, še posebej italijanskih.

Je avtor številnih strokovnih knjig, učbenikov in poljudnih člankov v tujem in slovenskem tiski. Kot priznan geograf je bil tudi član številnih strokovnih geografskih združenj v ZDA in v Evropi (Association of American Geographers, American Association for the Advancement of Slavic Studies, Society Geografica Italiana itn.). Skupaj z dr. Lenčkom je bil tudi med ustanovnimi člani SSS (Society for Slovene Studies, Društvo za slovenske študije). Od leta 1985 je bil tudi član SKA (Slovenske Kulturne akcije) v Argentini (ko so ustanovili oddelek za družbene vede).

Maria Velikonja s knjigo o očetu dr. Jožetu Velikonji. FOTO: Ivo Žajdela

Ostal je povezan z Goriško

Kljub bivanju v daljni Ameriki je ostal prof. Jože Velikonja tesno povezan z enotnim slovenskim kulturnim prostorom po svetu. Natančno je spremljal dogajanje v domovini, v zamejstvu in izseljenstvu ter se pogosto oglašal v različnih tiskanih izdajah, predvsem v Argentini in ZDA.

Zakaj se je prav Goriška Mohorjeva družba odločila za izdajo knjige in s tem počastitev spomina na prof. dr. Jožeta Velikonjo? Njegov oče Narte Velikonja (1891–1945) je bil ugleden slovenski pisatelj in kulturni delavec, rojen v Dolu pri Otlici, ki se je izobraževal na državni gimnaziji v Gorici, ob koncu druge svetovne vojne pa so ga umorili komunisti. Večino življenja je preživel v Ljubljani, kjer si je tudi ustvaril družino, toda ostajal je tesno povezan z goriškim kulturnim prostorom in njegovimi ustvarjalci (France Bevk, Jože Bitežnik, Joža Lovrenčič, Alojzij Res). Tudi njegov sin, prof. Jože Velikonja, ni pozabil svojih primorskih korenin, proti koncu življenja, leta 2014, se je naselil v Centru starejših Pristan v Vipavi.

1/5