Aprila 2024 sem na spletni strani Družine (po)objavil devet prispevkov o partizanskih zločinih med drugo svetovno vojno v Brkinih. Vsebina je huda, strašna, polna najhujših zločinov. Pred dnevi pa sem naletel na gradivo, v katerem je še veliko drugih partizanskih zločinih, predvsem iz zahodnega dela Brkinov. Podatki so strašni, uničujoči za komunistične partizane.

Idealizacija, kjer nekateri odmislijo partizanske zločine

Saj bralec razume, da ne govorim o Dolenjski ali Notranjski, ki sta najbolj znani po partizanskih zločinih. Da govorim o Primorski, o kateri vlada nepoznavalsko prepričanje, da je bilo tam drugače. Ker, da so bili pod fašističnim nasiljem in da so se mu uprli, s pomočjo »Osvobodilne fronte« ... Tudi to je, tako kot veliko drugega v zvezi s partizani, mit. Idealizacija, kjer nekateri odmislijo partizanske zločine, mnogi pa ne vedo tako rekoč nič, razen za to mitologijo.

Ker od Antigone naprej moramo vedeti

Zakaj vse to omenjam? Samo kot pojasnilo, da Slovenci živ(otar)imo z neizmerno in trdovratno indoktriniranostjo o partizanski mitologiji. Ljudje imamo radi mite, idealizirane podobe, o čemer govori to, kako radi poslušamo ali beremo pravljice, literaturo, (napete) zgodbe. Ob tem pa trdovratno bežimo pred resnico, ki ni prijetna, tudi s pomočjo govorjenja o razdorih, razdvajanjih in spravi, torej s termini oziroma mišljenjem, ki nasprotuje postulatom demokracije. Dva temeljna sta resnica in spominjanje. Ker od Antigone naprej moramo vedeti, pokopati mrtve, razumeti, se spominjati, spoštovati resnico, predvsem pa krivico zločinov. In komunističnih zločinov je bilo v Sloveniji neizmerno veliko. Tudi takšnih.

Podružnična cerkev sv. Lovrenca nad Bašljem. FOTO: Ivo Žajdela

Doma iz Bašlja, čisto pod Storžičem

P. Jože Roblek je doma iz Bašlja pri Preddvoru, čisto pod Storžičem. V bogoslovje ljubljanske nadškofije je vstopil po maturi. Čez nekaj let je vstopil v jezuitski noviciat, nato filozofijo in teologijo študiral v Ljubljani, Zagrebu in Innsbrucku. Leta 1970 je bil posvečen v duhovnika. Leta 1977 je na Teološki fakulteti v Ljubljani doktoriral iz duhovne teologije (naslov disertacije Problem prosilne molitve v sekulariziranem svetu). Kasneje je bil vzgojitelj v malem semenišču Družbe Jezusove. Precej let je bil magister novincev in spiritual v ljubljanskem bogoslovju.

Mnogi ga poznajo kot duhovnega spremljevalca

P. Roblek je 15. avgusta 2018 praznoval 80 let bogatega življenja v Kristusu, leta 2020 je bil zlatomašnik. Mnogi ga poznajo kot duhovnega spremljevalca, še posebej v duhovnih vajah, nekaj let je bil tudi duhovni asistent Slovenske skupnosti krščanskega življenja. Je velik poznavalec ignacijanske (in sploh krščanske) duhovnosti v praksi.

Živel in deloval je v skupnosti Sv. Jožefa v Ljubljani, v Ignacijevem domu duhovnosti. Zdaj živi v domu starejših, v Zavodu sv. Terezije Videm – Dobrepolje.

Mama ni zdržala pod to strašno grožnjo

Ko je bil leta 2020 zlatomašnik, mi je za zapis v Družini povedal tudi svojo nadvse tragično izkušnjo iz druge svetovne vojne. »Vsi, šest otrok nas je bilo, smo se rodili med drugo svetovno vojno. Junija 1944 so partizani zagrozili mami Micki, da mora izdati svojega moža Jožeta Robleka (Joža Roblek), ki se je skrival, sicer nas bodo vse ubili in zažgali hišo. Mama ni zdržala pod to strašno grožnjo ter pritiskom in ga je izdala, samo da nas je rešila. Ata se ni vrnil, nikoli več. In ne vemo, kje so njegovi posmrtni ostanki. Težko je opisati mamino neizmerno bolečino in naš jok in bolest. Koliko in kolikokrat sem jokal, ko sem se spominjal tega dogodka. Še danes, pri osemdesetih – takrat sem imel šest let – me oblijejo solze.

P. Jože Roblek 24. maja 2024 pri gradu Turn pri Preddvoru. FOTO: Ivo Žajdela

Ostali smo sami z mamo na majhni kmetiji

»Ostali smo brez očeta, ostali smo sami z mamo na majhni kmetiji. Mama se ni ponovno poročila, z nami je do konca svojega življenja upala, da se bo ata vrnil. Tako ga še do danes nismo pokopali. Ima nagrobni spomenik skupaj z mamo, kjer sta vpisani letnica njegovega rojstva in domnevna letnica smrti, toda njega ni v tem grobu. Videl sem mamine solze in njeno trpljenje, nikoli pa kake žal besede, obtožbe, obsojanja ali zamere do tistih, ki so nam to storili, vse je sprejemala ter izročala v Gospodove roke.«

Zvečer so prišli partizani in zahtevali očeta

Ker je bil takrat star šest let, je za podrobnejši opis dogajanja prosil še sestro Mimico, ki je opisala okoliščine in posledice »izginotja« očeta. Njena pripoved je bila naslednja.

»Nekega nedeljskega popoldneva v juniju 1944 je znani obveščevalec hodil po vasi in opazoval kje so očetje. Zvečer so prišli partizani in zahtevali očeta. Oče se je pred tem skril v hiši, pet otrok je z mamo stalo pred partizani. Mama je bila noseča s šestim otrokom. Najprej je odgovorila, da ne ve kje je mož. Ker so partizani zagrozili s požigom hiše, je povedala, da je v hiši. Poiskali so ga in odgnali.

Najprej so se ustavili v Smledniku, nato pa odšli na Primorsko. Tam se je pridružil Vojkovi brigadi. Ob neki nemški hajki so ga ujeli. Ker je bil oborožen in s strelivom, so bile posledice hude. Med zaslišanjem si je moral kopati lastni grob. Od tam so ujetnike odpeljali v taborišče v Nemčijo, v Hamburg. Po končani vojni so zapornike spravili na ladje. Bile so tri, zapornikov pa okrog 8.000. Ladje so z raketami uničila in potopila angleška letala.«

Ostali so brez delovne sile in brez očetovske ljubezni

»Da je bil oče v tistem taborišču, je družina izvedela od neke gospe iz Gorij, s katero se je mama srečala v onkološki bolnišnici leta 1969. Tudi njen mož je bil v tistem taborišču (ta je v taborišču umrl) in sporočil ji je, da je tam skupaj z Roblekom izpod Storžiča. Družina je iskala informacije preko Rdečega križa v Nemčiji, vendar so dobili odgovor, da nimajo nobenih podatkov.

Mama je z otroki ostala sama, v pričakovanju, da se bo oče vrnil. Bil je edini, ki je na kmetiji preživljal številčno družino. Ostali so brez delovne sile in brez očetovske ljubezni.

Ker so vaščani izvedeli, da se za mamo zanima neki vdovec, so sestavili pismo in ga prinesli mami. V njem je pisalo, da je oče živ v Ameriki. Mama je še dolgo časa po vojni verjela, da se bo mož vrnil, tako je verjela tudi temu pismu.«

Otroci so se počutili zapostavljene, niso imeli samozavesti

V Preddvoru je spomenik partizanskim borcem in nanj so napisali tudi očetovo ime. Kot otroci borca so imeli nekaj privilegijev: preglede, pošiljali so jih na morje, hčerka je imela v srednji šoli štipendijo.

Otroci so se počutili zapostavljene, niso imeli samozavesti, ki so jo imeli tisti z očetom. Hčerka, ki je imela štipendijo občine, se je morala zaposliti na občini. Ves čas se je počutila kot drugorazredni človek. Ker je vodila cerkveni pevski zbor, je večkrat dobila anonimno pismo, da naj se preneha ukvarjati s cerkvenim petjem. Tudi v službi so jo večkrat zaslišali. Načelnik je sklical šefe oddelkov in so jo zasliševali. Dejali so ji, da če že hodi v cerkev naj hodi kam drugam. Dvakrat je bila na občini na seznamu, da bo odpuščena, vendar je njen načelnik vedno poskrbel, da je ostala. Tudi kakšnih imenovanj v kakšne odbore ni bila deležna.

Prisilni odgon očeta je ostal v njem »vse življenje«

Anica je imela sedem let, Jože šest, Mimica pet, Srečko tri in Cilka niti eno leto. Najmlajša Francka, ki je bila ob partizanski ugrabitvi očeta pod maminim srcem, se je rodila konec januarja 1945.

 Dogodek prisilnega odgona očeta je ostal, kot je p. Jože Roblek zapisal v knjigi Lepo je biti star (Primus, Brežice, 2023, str. 91), v njem »vse življenje«.

1/4