»Pučniku je resnično šlo za Slovenijo! Ne za oblast ali lastno veljavo, pa tudi ne za maščevanje, ki so ga zlohotno pripisovali nekdanjemu zaporniku, kot da bi do tega, da so mu brez krivde vzeli svobodo in spremenili tok življenja, ne smel biti niti kritičen, ampak bi moral biti okrutnežem celo še hvaležen, da je lahko sploh ostal živ,« piše dr. Milček Komelj v knjigi Jože Pučnik v zgodovinskem spominu in spominu sodobnikov.

Borut Pahor je Jožeta Pučnika označil za nestorja osamosvojitvene misli

Pod okriljem Muzeja slovenske osamosvojitve so v luči 90. obletnice rojstva v letu 2022 in 20. obletnice smrti v letu 2023 v začetku oktobra 2022 na Slovenski matici o dr. Jožetu Pučniku organizirali simpozij. Na njem je Borut Pahor Pučnika označil za nestorja osamosvojitvene misli.

Simpozij je odmeval v medijskem prostoru in znova osvetlil pomen Pučnikove vloge v zgodovinskih procesih konec 80. in v 90. letih 20. stoletja. Z zgodovinsko distanco moramo reči, da se je ob nastanku neodvisne in samostojne Republike Slovenije izkazal kot državnik z veliko začetnico in mu zato pripada častno mesto v slovenskem zgodovinskem spominu in krajini.

Knjigo je uredil Željko Oset, ki so ga novodobni levičarji odstranili od vodenja Muzeja slovenske osamosvojitve

Knjigo Jože Pučnik v zgodovinskem spominu in spominu sodobnikov so predstavili v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe 23. junija 2023. Dr. Željko Oset, ki jo je vsebinsko uredil, pred tem pa so ga novodobni levičarji odstranili od vodenja Muzeja slovenske osamosvojitve, je pojasnil, da je ta v prvem letu delovanja organiziral dve tematski razstavi: Narod glasuje za ...? Samostojnost! Plebisciti skozi čas (beneški, koroški in slovenski) ter Jože Pučnik v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu.

Zbornik o Pučniku so predstavili Saška Ocvirk, Janko Kos, Milček Komelj, Alenka Puhar, Dejan Valentinčič in Željko Oset. FOTO: Ivo Žajdela

»Prva razstava predstavlja vrste generacijskega ljudskega odločanja skozi prizmo dolgega trajanja, tudi srčike osamosvojitvenega procesa, ki se je zaključil z mednarodnim priznanjem Republike Slovenije.«

V muzeju so razstavo posvetili tudi Jožetu Pučniku

Drugo razstavo so posvetili Jožetu Pučniku, politiku, vodji Demosa, torej koalicije, ki je imela izvršno oblast v času demokratizacije in osamosvajanja. »O Pučniku kot intelektualcu, klenem podeželanu, ki je živel v tujem svetu, osebnosti in njegovi zgodovinski vlogi potekajo redna posvetovanja, zato je v središče razstavnega projekta, tudi zaradi zgodovinske distance od v javnosti najbolj poznanega političnega delovanja ter njegove fizične odsotnosti, postavljen proces spominjanja na Pučnika in oblikovanja spominske krajine,« razlaga Oset.

K temu jih je spodbudila tudi javna razprava, ali je nastanek države prikazan v skladu z zgodovinskim pomenom, kar se je nenazadnje manifestiralo v medijski razpravi o Muzeju slovenske osamosvojitve.

Vpliv komunističnega nasilja na osebnost

Zbornik uvodoma prinaša govor predsednika države Boruta Pahorja, refleksijo sina Gorazda Pučnika ter diskusijski prispevek Pučnikovega političnega sopotnika in naslednika Janeza Janše.

Akademik Janko Kos je o svojem sodobniku in sobesedovalcu iz mladosti pripravil poglobljeno študijo njegove intelektualne formacije skozi življenjska obdobja in razvojne stadije. Kot kritično prekretnico je prepoznal zapor in seznanitev z modernimi sociološkimi misleci, kar je utrjevalo Pučnikov kategorični imperativ. Pučnikovo zgodnje intelektualno delovanje je preučil Aleš Gabrič, ki je analiziral meje dopustnega in sprejemljivega javnega izražanja za oblast v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja.

Urednik knjige dr. Željko Oset. FOTO: Ivo Žajdela

Tudi kot takšen je imel pomemben intelektualni vpliv med mlado ljubljansko kulturno elito. Za to so ga, poleg lastnega zavzetega študiranja, usposobili profesorji klasične gimnazije v Mariboru. Pučnikovi generaciji so profesorji dali trdno oporo v znanju in intelektualno širino ter krepili vedoželjnost. O pomenu mariborske klasične gimnazije govori prispevek Aleša Mavra.

Igor Omerza je predstavil, kako je Udba »spremljala« Pučnika

Stane Granda ocenjuje, da je Pučnik v zaporu dozorel, zato je lahko združil v sintezo analitičen pristop tehnokratov in svoje poznavanje kmečke duše v takratnem zaprtem času, ko se je zaradi industrializacije in predhodnih ukrepov oblasti (nacionalizacija, davčni vijak, diferenciacija na podeželju) začelo podeželje počasi nepovratno spreminjati. Stari kmečki svet, ki so ga obvladovale preživetvene strategije z navezanostjo na zemljo in svet tradicije ter zaupanja v Boga, je podlegel uvajanju političnih ukrepov in tržnim razmerjem.

K temu je pomembno prispevala Udba, kar je nadrobno predstavil Igor Omerza. Udba je Pučnika spremljala predvsem zaradi delovanja med ljubljansko mlado kulturno elito v nastajanju. Omerza je dosedanje vedenje bistveno razširil in izpostavi tudi povsem napačne analitične ocene Udbe, na primer da je Pučnik strahopetec, ki bo podlegel policijskim pritiskom.

Akademik dr. Janko Kos. FOTO: Ivo Žajdela

Lojze Peterle je Pučnika predstavil kot nosilca osamosvojitvene misli

Pomemben sklop predstavljajo pogledi sodobnikov na koalicijo Demos. Predsednik Demosove vlade Lojze Peterle je Pučnika predstavil kot nosilca osamosvojitvene misli, tektonike, torej kot tistega, ki je pospeševal procese znotraj koalicije Demos in s svojimi nastopi v medijih. Franci Feltrin je opisal oblikovanje Demosove organizacije na lokalni ravni in indikativno epizodo o sodelovanju z demokratično opozicijo iz drugih jugoslovanskih republik.

Milček Komelj je izpostavil razlikovanje med javno podobo, ki je Pučnika prikazovala kot odločno, nepopustljivo in moško osebnost, kar v slovenskem kontekstu praviloma ni sprejeto z občudovanjem, ter njegovim osebnim zaznavanjem Pučnika kot tople osebnosti z jasnimi in trdnimi stališči ter nadvse pogumnega sodobnika v prizadevanju za temeljne pravice slovenskega naroda.

Medijsko prikazovanje protagonista Demosa je na družinski ravni prikazala Iva Pučnik Ozimič. Izpostavila je načine medijskega prikazovanja, ki so njenemu stricu škodili v njegovi politični priljubljenosti, četudi po njej ni hrepenel, ravno nasprotno.

Akademik dr. Milček Komelj in Alenka Puhar. FOTO: Ivo Žajdela

Dimitrij Rupel o fenomenu pristranske medijske krajine

Dimitrij Rupel je fenomen pristranske medijske krajine, ki ne vrednoti posameznika po njegovih uspehih, označil za politiko izključevanja. Njej nasprotna je kultura resnicoljubnosti. Ruplov prispevek je poziv k razlikovanju med dejstvi in interpretacijami, ki se pomikajo z amebastim spominom. Med drugim predlaga določitev temeljnih gibal osamosvojitvenega procesa: to sta demokratizacija in hrepenenje slovenskega naroda po lastni državi.

V tem sozvočju je prispevek Alenke Puhar, članice Pučnikovega štaba za volitve predsednika predsedstva republike Slovenije aprila 1990. Z uporabo tehnike dolgega trajanja opozarja na splošne uporabe oznake fašizem v politični govorici, predvsem kot orodja diskreditacije političnih tekmecev, med drugimi tudi Pučnika.

Fenomena politične kulture se je lotil Igor Grdina, ki je v Pučniku prepoznal intelektualca, ki je, tudi z vodenjem po njem imenovane parlamentarne komisije o povojnih pobojih, veliko doprinesel k razvoju zgodovinopisne stroke, z zbranim gradivom pa omogočil poznejše raziskovalne napore, ko bo zaradi časovne distance do določenih tematik v slovenski zgodovini manj zadržkov.

Pučnikovo pojavljanje med zamejci in zdomci

V zadnjem delu so avtorji prikazali Pučnikovo pojavljanje v zamejstvu in izseljenstvu. Na prvem mestu je tržaško zamejstvo, na katerega je bil Pučnik vezan zaradi žene Irene Žerjal Pučnik ter sina Gorazda in kjer je bil prisoten predvsem kot zasebnik. Ivo Jevnikar je opozoril, da o Pučnikovi povezanosti s Trstom vemo malo.

Stanje je drugačno na severni meji. Koroška je predstavljala komunikacijski kanal s tujino preko slovenske avtohtone manjšine. Od nje kot največje slovenske manjšinske skupnosti je Pučnik pričakoval več. O tem, tudi z navedbo intervjujev, pišejo Pamela Glušič, Mateja Rihter in Dejan Valentinčič.

Dr. Dejan Valentinčič. FOTO: Ivo Žajdela

Dr. Željko Oset je proučil Pučnikovo pojavljanje v medijih na Hrvaškem. Vanj je vstopil kot politični meteor, po izboru za vodjo koalicije Demos, ki je s svojimi napovedmi skrbel za pospešen srčni utrip, vendar je po začetku konkretnih operativnih priprav na osamosvojitev Slovenije njegovo pojavljanje močno upadlo. Pozneje so ga omenjali še ob begunski problematiki in izsledkih Pučnikove parlamentarne komisije. Na konec je omenjen še Pučnikov obisk Avstralije, torej Slovencev »tam spodaj«. Gre za izseljeniško skupnost, ki je, skupaj z drugimi izseljenci, pomembno prispevala k realizaciji plebiscitne odločitve o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji.

Milček Komelj je Pučnika spoznal prek Nika Grafenauerja

Poglejmo, kako se očeta slovenske države spominja akademik dr. Milček Komelj. Njegovo besedilo obuja spomine na srečanja z Jožetom Pučnikom, največkrat v družbi s pesnikom Nikom Grafenauerjem. Osvetljuje odnos kulturnih sodobnikov do Pučnika, pojasnjuje njegovo usodo in zgodovinski pomen za uveljavitev demokracije in državno osamosvojitev. Nakaže njegovo zanimanje za umetnost, predvsem pa skuša predstaviti njegovo neomajno, nadosebnim ciljem predano, energično in požrtvovalno človeško osebnost.

»Jožeta Pučnika sem spoznal zaradi prijatelja Nika Grafenauerja. Ko sem bil na prireditvi v prostorih društva slovenskih pisateljev v podporo zaprti četverici JBTZ, me je pesnik prijazno pridržal, naj ostanem z njim, kajti bila sva soseda in sva se zato pogosto skupaj vračala domov.«

FOTO: Ivo Žajdela

Poudaril je, da je zdaj nastopil edinstven zgodovinski čas

»Za veliko mizo se je potem kot na kakem konspirativnem sestanku zbrala ožja skupina ljudi iz kroga poznejših osamosvojiteljev, ki so začeli presojati napet družbeni položaj. Med njimi se je nenadoma gromovito oglasil markanten mož, ki ga menda edinega nisem prepoznal, in z neverjetno odločnostjo glasno poudaril, da je zdaj nastopil edinstven zgodovinski čas, ko se lahko Slovenci končno osamosvojimo, da je pred nami velikanska odgovornost in da te zgodovinske priložnosti nikakor ne smemo zapraviti. K nujnosti državne osamosvojitve je spodbujal s tolikšnim prepričanjem, zavzetostjo in strastjo, da sem ga občutil kot ljudskega tribuna iz zgodovinskih knjig in me je od navdušenja kar oblil srh, kajti od nekdaj sem si želel, da bi bila Slovenija samostojna. Ko sem zatem Nika povprašal, kdo neki je ta mož, me je samo začudeno pogledal: 'Kdo neki? Pučnik vendar!'«

Biti moramo pošteni, dosledni, vztrajni in pogumni

Urednica pri Mohorjevi Saška Ocvirk je prebrala odlomek iz prispevka Pučnikove nečakinje Ive Pučnik Ozimič. »Kaj bi na vse to rekel Jože danes? Zagotovo spet odločno: biti moramo pošteni, dosledni, vztrajni in pogumni. In bi nizal številna dejstva in argumente ...

Kljub subtilnemu zavedanju vseh teh procesov, kljub neizmernemu zaupanju v ljudi, v moč in svobodo posameznika, je bil Jože gotovo nad mnogočem razočaran. A zagrenjen ni bil nikoli, ker je, kot vedno, dogajanje razumel in ga racionalno opredeljeval. Kajti ljubil je ljudi in ta krasni svet, ljubil je Slovenijo. Ljubil je življenje in bi ga, kot je nekoč rekel, enako živel še enkrat, če bi ga lahko.«