V dopoldanskem prvem sklopu, Nova revija in družbena gibanja, sta nastopila dr. Dimitrij Rupel (Pučnik, kultura in politika) in Igor Omerza (Jože Pučnik in Udba).

Preprosto so rekli: »Diplome ni več, zgubila se je.« Mislil sem, da se šalijo ...

Dr. Dimitrij Rupel je spomnil, da je leto pred smrtjo Jože Pučnik spet pripovedoval o svojem zaporu in o odvzemu univerzitetne diplome:

»Zadnji dve leti zapora sem preživel pravzaprav v samici in to ni bilo prijetno. Ko sem prišel potem dokončno ven, sem seveda hotel dobiti nazaj svojo diplomo, ki mi je bila odvzeta med hišno preiskavo pri prvi aretaciji, a so mi rekli, da diplome ni več. Preprosto so rekli: 'Diplome ni več, zgubila se je.' Mislil sem, da se šalijo ...«

Dr. Dimitrij Rupel. FOTO: Ivo Žajdela

Politika izključevanja izvira iz komunističnih časov in udbovske miselnosti

Rupel je dodal, da politika izključevanja izvira iz komunističnih časov in iz udbovske miselnosti. »Značilna je za vse totalitarne sisteme, kakršen je seveda bil tudi jugoslovanski oz. slovenski.

Da pa se bo ta politika tako razmahnila, kot smo vsak dan (levičarske oblasti) priče odstavitvam in zamenjavam tudi na nižjih in relativno nevažnih uradniških ravneh, si Pučnik – kljub temu, da je to politiko odlično poznal in podrobno opisal – najbrž ni predstavljal.«

Pri Pučniku sta pomembni dve vprašanji: resnicoljubnosti in izključevanja

Rupel je dejal, da Pučnikova dela vsebujejo oporečniško in državniško opazovanje. »Če bi hoteli ustvariti avtentično, z osebnimi pričevanji podprto zgodovino Slovenije od druge svetovne vojne do osamosvojitve, bi lahko sestavili dnevniška sporočila (spomine) avtorjev, kot so Kocbek, Cankar, Pučnik, Pirjevec, Kavčič ...«

Najbolj zanimiva in pretresljiva Pučnikova pričevanja so bila objavljena v Reviji 57 (Naša družbena stvarnost in naše iluzije, 1958), v Perspektivah (O dilemah našega kmetijstva, 1964) in v Novi reviji, pozneje pa v Izbranem delu (2003).

Od leve: Franci Feltrin, Iva Ozimič, Alenka Puhar, dr. Stane Granda. FOTO: Ivo Žajdela

Pučnikovi oporečniški in državniški spisi so presenetljivi tudi za današnjega bralca

Rupel je dodal, da so v teh publikacijah objavljeni spisi iz klasičnega oporečniškega obdobja, ki so avtorju povzročili največ težav in obrnili njegovo življenje na glavo, in spisi iz časa po vrnitvi v Slovenijo, ko je bil Pučnik strankarski in državni funkcionar.

»Oporečniški in državniški spisi se nemara tu in tam razlikujejo po slogu, vendar so si presenetljivo podobni. Presenetljivi so tudi za današnjega bralca, saj – oboji, starejši in novejši spisi – opisujejo probleme, ki so aktualni še danes, kljub zarezi, ki so jo predstavljale demokratične volitve in osamosvojitev.«

Rupel je zaključil, da ko govorimo o Pučniku, se mu zdita posebej pomembni dve vprašanji: vprašanje resnicoljubnosti (pomen osebnih pričevanj za avtentično, pošteno zgodovinopisje) in vprašanje izključevanja (pomen političnega izključevanja/diskriminacije/lustracije).

Iva Ozimič Pučnik. FOTO: Ivo Žajdela

Jože Pučnik in Udba

Igor Omerza je v nadvse zanimivem prispevku Jože Pučnik in Udba najprej napovedal knjigo o udbovskem zasledovanju Jožeta Pučnika, ki bo izšla v začetku naslednjega leta.

Ugotovil je, da se je kronološko Pučnik v udbinih dokumentih pojavil prvič 14. maja 1958 in zadnjič 20. aprila 1990. Gre torej za slabih 32 let udbinega zalezovanja.

Dodal je, da je za prvo obdobje od leta 1958 do 1965 ohranjenih veliko udbovskih omenjanj Pučnika.

Leta 1958 naj bi Pučnik organiziral »izvedbo revolucije«

Navedel je vrsto citatov iz udbovskih poročil nadrejenim.

Tako so decembra 1958 poročali: »V preiskavi proti Jožetu Pučniku se je ugotovilo, da je že več kot leto dni zavestno zbiral in organiziral zaupnike v ilegalno organizacijo za 'izvedbo revolucije' ... Postopoma so nameravali prevzeti v svoje roke razne družbene organe in na koncu tudi politično policijo.«

S tem so mu pripisali celo politični prevrat v Sloveniji, s čimer je postal njihov najhujši politični nasprotnik.

Isto leto je Udba v svojem Letnem poročilu zapisala: »Preiskava je trajala 55 dni. Zaslišanih je bilo 73 prič«, in sicer 48 v Ljubljani, 28 v Mariboru, 3 v Celju, 3 v Gorici, 2 v Beogradu in 1 v Bileći ...

»Tožilstvu so bili predani: Jože Pučnik in Jože Močnik (oba v zaporu), Veljko Rus, Taras Kermauner in Veno Taufer (vsi trije na svobodi).«

Ko se je Udba tako temeljito spravila na enega človeka, je z množičnimi zasliševanji zastrašila zelo veliko ljudi. Strah, temeljni eksistenčni strah, je bilo njihovo glavno orodje za obvladovanje ljudi oziroma za vladanje.

Igor Omerza. FOTO: Ivo Žajdela

Josip Vidmar o Pučniku: »To je popoln norec.«

Ko je Pučnik decembra 1963, ko je prišel iz dolgoletnega in hudega zapora, v reviji Perspektive objavil prispevek O dilemah našega kmetijstva, zaradi česar so ga komunisti maja 1964 ponovno aretirali in zaprli, je »kulturni« vodja komunističnega režima Josip Vidmar, kot so zabeležili udbovci, zapisal »komentar«:

»To je popoln norec. Kar zahteva v svojem članku, je tako tuje socializmu – zahteva namreč restavracijo nekdanje kmečke situacije –, da jo bo fant nujno moral dobiti po glavi.«

Franci Feltrin. FOTO: Ivo Žajdela

Alenka Puhar o etiketiranju levičarjev z oznakami fašist

V drugem sklopu, Pučnikova komisija in evropske primerjave, so nastopili Iva Ozimič Pučnik (Utrinki spominov), Alenka Puhar (Variacije na fašistično temo) in Franci Feltrin (Moji spomini na dr. Pučnika).

Ozimič Pučnikova se je spominjala srečanj s stricem (njen oče je Ivan Pučnik).

Franci Feltrin je opisal svoja srečanja in sodelovanje s Pučnikom, predvsem v zvezi z Demosom.

Alenka Puhar se je v njeni znani temeljitosti »sprehodila« z oznakami fašisti in nacisti, ki so jih komunisti od Leninovih boljševikov naprej lepili na politične nasprotnike. Ta zgodovina je »bogata«, prav posebno v Sloveniji, vse do danes.

V razpravi je Lojze Peterle povedal, zakaj se je njegov oče pridružil domobrancem in ne partizanom. Zato, ker so manj ubijali. Pred tem je bil v italijanski internaciji, podpiral je partizane, ti so mu v Klevevžu ubili očeta.

Opozoril je, da se je letos kar trikrat srečal s trojkami na ljubljanskih ulicah. Nanj so kričali, da je fašist. Ko jih je povabil, da se usedejo in pogovorijo o fašizmu, so ga zavrnili, da se s takšnimi ne pogovarjajo.

Lojze Peterle (levo). FOTO: Ivo Žajdela

Spomin na očeta slovenske države

Popoldne so v dveh sklopih, Oblikovanje zgodovinskega spomina v Sloveniji ter Oblikovanje zgodovinskega spomina v zamejstvu in izseljenstvu, nastopili: Barbara Zalar (Jože Pučnik na fotografijah Naceta Bizilja in Joca Žnidaršiča), dr. Milček Komelj (Spomin na očeta slovenske države), Ivo Jevnikar (Dr. Jože Pučnik in kultura ter politika Slovencev v Italiji), dr. Dejan Valentinčič (Ideje in aktivnosti avstralskih Slovencev za demokratično in samostojno Slovenijo s poudarkom na obisku Jožeta Pučnika v Avstraliji februarja 1991), Mateja Rihter, Pamela Glušič, dr. Dejan Valentinčič (Jože Pučnik v poročanju treh slovenskih tednikov na avstrijskem Koroškem in v spominih tamkajšnjih sodobnikov) ter dr. Željko Oset (Pučnikova podoba v hrvaških medijih).