»Žal pa se nam pogosto dogaja, da v vprašanjih ljubezni vse življenje lezemo po vseh štirih, namesto da bi se skozi spoznanja in bolečine vzravnali ter zaživeli dostojanstvo in svobodo ljubezni. Kakor kobacajoč ot­rok hočemo vse imeti zase, svet se mora vr­teti okoli nas, drugi ljudje morajo obstajati le za nas in streči našim željam in potrebam.

Postavimo se v središče življenja, v središče vesolja, in tam obstanemo, pravzaprav tam občepimo in se vedno znova presenečeni in začudeni sprašujemo, kako da vsi naši posku­si, da bi ljubezen v resnici postala del našega življenja, doživijo nesrečen konec, na našem srcu pa je še ena brazgotina več in še en razlog za kronično nezaupanje do drugih in tudi do samega sebe,« je zapisal Zore.

Obnašamo se, kot nepreudarni hazarderji

Vse to se nam dogaja, nadaljuje nadškof, ker nismo pripravljeni v šoli ljubezni. »Šola nam že sicer ne predstavlja nekaj prav posebej zaželenega, v ljubez­ni pa sploh ne.

Obnašamo se kot povsem nepreudarni hazarderji. Zoba ne bi nihče dal puliti nekomu, ki nima ustrezne izobrazbe in izkušenj, mirno pa vedno znova izpostavimo srce in čustva v nadvse tveganih poskusih lju­di, ki imajo veliko želja, ki verjamejo v svoja trenutna čustva, manjka pa jim tistega temeljnega, in to je preseganje samega sebe.

Ljubezen, vsaka ljubezen mora v šolo, ki jo je Kosovel izrazil v verzih: 'Kdor hoče ljubiti, živeti, ta mora poljubiti križ.'«

Ljubiti pomeni stopiti na pot za nekom, v nadaljevanju v hojo z njim

Nadškof Zore je dodal že Jezusove besede. »Jezus je v evangeliju isto resnico povedal takole: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj' (Mt 16,24).

Ljubiti namreč pomeni stopiti na pot za nekom, tako da hoja za njim počasi preraste v hojo z njim. Vstopati v ljubezen potemtakem pomeni preraščati sebe in se razcvetati za drugega; kakor roža ne dehti zase, ampak za druge, in kakor sonce ne sije zase, ampak za druge...

Dokler človek ne postane človek za drugega, toliko časa je ob vseh zvenečih besedah in čudovitih dejanjih zaprt v iskanje samega sebe, zazrt v lasten popek, ko pa postane človek za drugega, začne zares ljubiti.

To pa je napor. Vsaj naši človeški naravnanosti na udobje in na skrb zase se to zdi napor. In vendar brez tega napora ni sreče, ni izpolnitve, ni ljubezni.« Zato je vesel knjige jezuita p. Jožeta Puclja, ki ji je dal pomenljiv naslov Pot k lepi ljubezni.

Kaj pomeni ljubiti in kaj pomeni biti ljubljen

Nadškof upa, da bo vsem, ki bodo knjigo vzeli v roke in jo prebrali odprtega duha in pripravljenega srca, pomagalo k oblikovanju odnosov, ki bodo pomenili resnično vzpostavitev dialoga in vezi, v katerih bodo doživeli, kaj pomeni ljubiti in kaj pomeni biti ljubljen.

»Obenem bo knjiga p. Jožeta Puclja pomagala oblikovati način razmišljanja, ki nam pogosto manjka, ko vstopamo v pogovore, bodisi sami s seboj bodisi z drugimi ljudmi; s kristjani in ljudmi drugačnega mnenja in drugih vrednot. V teh pogovorih se nam večkrat zgodi, da ne vemo, kako bi povedali svoje mnenje in izrazili svoje poglede, kako bi utemeljili svoje vrednote.«

Nadškof Zore ima živo pred očrni misel mladenke, ki je iskreno priznala: »Vem, kaj verujem in kakšne so moje vrednote, vendar imam premalo podlage v mislih in znanju, da bi to znala tudi povedati drugim.«

Kristjanovo vstopanje v dialog s svetom

Nadškof je zaključil, da bomo ob branju knjige p. Jožeta dobili tudi potrebno podlago, da bomo glede teh vprašanj lažje stopali v pogovor z drugimi in jim suvereno predstavili, kaj verujemo in za kaj si prizadevamo.

»Kristjanovo vstopanje v ta dialog s svetom, za katerega se zdi, da je danes izgubil smer in smisel, da ne živi več vrednot, ampak ponuja ter vsiljuje antivrednote, je za svet življenjskega pomena; ta dialog mu ponuja alternativo, prihodnost, darovanje in ljubezen.«

Dopolnjevanje in rodovitnost

P. Jože Pucelj je vsebinam dal naslednje naslove: Poklicani k svetosti, Prava diagnoza – prava sredstva, Čista je moja duša, Na novo pot, Med svobodo in sužnostjo, Dopolnjevanje in rodovitnost, Na poti k lepi in čisti ljubezni, Ljubezen ne trpi poskusov, Spolnost je Božji dar, Čistost v vzdržnosti, Za podaritev in zavezo moža in žene, Huda kršitev dostojanstva, Zapiranje darovanju življenja, Biti eno telo, Otroci niso nekaj dolgovanega, ampak dar, Pravica nerojenih otrok do življenja, Športniki – ideali, ne idoli, Za pravo orientacijo.

Knjiga bo dober priročnik pri pripravi na zakon in spremljanjem zakonskih občestev.

Zakonski in družinski svetovalec

P. Jože Pucelj, član jezuitskega reda, se je rodil leta 1944 v Ljubljani. Študiral je teologijo, filozofijo in psihologijo. Doktoriral je iz moralne teologije v Innsbrucku in je zakonski ter družinski svetovalec (terapevt).

Sodeluje pri pripravi na zakon, spremlja zakonska občestva, daje duhovne vaje ter objavlja članke in knjige z moralno-teološko in zakonsko ter družinsko tematiko.

Leta 2006 je izdal knjigo Ko bi ljubezni ne imel ..., leta 2014 pa knjigo z naslovom Človek na poti k uresničenju in podnaslovom Po sledeh krščanske etike.