»Nocoj bo drugačen Utrip – vabljeni k ogledu. Govorili bomo o Dražgošah, zdravstvu, Jankoviću in razsipnem Golobu, vladni civilni družbi, o obujanju socializma do Kučana in sramotnih vojaških časti Zemljariču. In obeležili 20 let slovesa dr. Pučnika, očeta slovenskega naroda,« je oddajo na družbenem omrežju napovedal njen avtor dr. Jože Možina, novinar, glavni komentator, voditelj/urednik odmevnih oddaj Intervju in Pričevalci.

Vem, da se na prvi pogled smešno sliši, a pri nas je velik del medijskih naporov usmerjen v »da ljudje ne bi spoznali resnice«. Saj potem se zruši fasada in cesar je nag.

In res je bil Utrip minulo soboto drugačen, kar dokazujejo tudi odzivi javnosti – Twitter je pregorel od polemičnih razprav o njegovi vsebini, število ogledov v spletnem arhivu RTV Slovenija (TUKAJ) je doseglo dvajsetkratnik povprečnega spletnega ogleda posamezne oddaje. Kakšni so bili odzivi in zakaj takšno razburjenje dela javnosti, kaj naredi njegove oddaje tako gledane, kakšnih odmevov je bil deležen v »hiši«, je za spletno Družino odgovarjal dr. Jože Možina.

Za spletno Družino je odgovarjal dr. Jože Možina.

Kakšne odzive gledalk in gledalcev dobivate po zadnjem Utripu? 

Odzivi so izjemni, v smislu »kot nikoli doslej«, večinoma pozitivni, pa tudi nekateri izjemno napadalni in nestrpni, ko pišejo, kako to (Utrip) vladajočim škoduje in kako naj poskrbijo, da grem čim prej z RTV. Seveda nihče ne napiše, kaj naj ne bi bilo res. Pa tako ali tako gre za komentar, pač drugačen pogled, ki je v demokraciji in pluralni družbi norma, pri nas pa se prostor za to zapira.

V resnici je tako huronski odziv za 13 minut komentarja svojevrsten dosežek in še prej neobičajnost. Kaže na to, da so ljudje željni širšega pogleda na dogajanje v družbi in politiki, česar jim javna TV v informativnih oddajah na dnevni ravni očitno ne prinaša. Številna pisma, ki sem jih dobil na to temo, so lepa in dobrodošla, se pa opravičujem gledalcem, da vsem ne utegnem odgovoriti.

Res, name so varuhi režima, če se tako izrazim, posebej pozorni. Menda razumem kodo, njihovo počelo. Marsikdo mi omeni, da bi podobne reči lahko izrekel, zapisal kdo drug, saj jih tudi je, pa ni bilo takega odmeva.

Ste pričakovali tak odziv? 

Niti ne, saj ne gre za nič posebnega. V resnici take oddaje, posamezne detajle v njih, naredim tudi »za dušo« za svoj dober občutek, ne le za gledalce. To mi je ostalo iz dokumentarnih filmov. V zgodbi je v kombinaciji slike in besede skrit niz mimobežnih podrobnosti ali zrcal, ki jih nepozorni gledalci praviloma ne opazijo. Tu pa so jih večinoma opazili, predvsem tisti, ki so Utrip pozorno gledali večkrat, to me veseli. Tu je ta magični delec, ki daje presežno. Poleg tega sem imel tudi odlično sodelavko v montaži, brez nje ne bi bili tako dovršeni.

Odjavna špica zadnjega Utripa dr. Jožeta Možine. FOTO: RTV Slovenija/zajem zaslona

Čemu pripisujete tak odziv, zakaj ima vaša oddaja dvajsetkrat večjo gledanost na spletu kot v povprečju druge?

Ni skrivnost, da sem na dokumentarnem področju dosegal rezultate doma in v tujini, vedno sem gradil na podrobnostih in eksplozivni moči slike in besede obenem. Ne gre za ločene podobe, ampak se ustvarja vezivo, ki daje nekoliko zaključen, kdo bi rekel monumentalen vtis celote, tudi ko gre za komentar. Blizu mi je literatura, tako da se zanesem na nekaj lastne poetike, tu je še zgodovinsko, pa sociološko vedenje. Večina kolegov dela drugače, bolj enozložno, manj prepleteno.

V resnici je tako huronski odziv za 13 minut komentarja svojevrsten dosežek in še prej neobičajnost. Kaže na to, da so ljudje željni širšega pogleda na dogajanje v družbi in politiki, česar jim javna TV v informativnih oddajah na dnevni ravni očitno ne prinaša.

Kaj pa pogum?

Brez premočrtnosti seveda ne gre, odrasli ljudje si to moramo privoščiti. Ne razumem kolegov, ki jih je še vedno strah delati svobodno. Sploh sedaj v »svobodi«.

Kako pa so se na oddajo odzvali na RTV Slovenija – vaši sodelavci in vodstvo hiše? 

Med sodelavci na RTV je veliko pohvalnih besed, nekaj občudovanja pa tudi molka in ljubosumja, ker je pač javni odmev velik. Tu je nekaj podobnosti z mojo knjižno uspešnico Slovenski razkol. Vodstvo hiše? Niti ne vem, nihče mi ni nič rekel ali napisal.

Zakaj je po vašem mnenju še vedno takšen vik in krik, če oddajo pripravi nekdo, ki ni uglašen z večino? 

Zaradi bojazni, da bi ljudje spoznali resnico. Vem, da se na prvi pogled smešno sliši, a pri nas je velik del medijskih naporov usmerjen v »da ljudje ne bi spoznali resnice«. Saj potem se zruši fasada in cesar je nag.

Zdi se, da gre za posebno »alergijo« ravno, ko gre za vas. 

Res, name so varuhi režima, če se tako izrazim, posebej pozorni. Menda razumem kodo, njihovo počelo. Marsikdo mi omeni, da bi podobne reči lahko izrekel, zapisal kdo drug, saj jih tudi je, pa ni bilo takega odmeva.

Ne razumem kolegov, ki jih je še vedno strah delati svobodno. Sploh sedaj v »svobodi«.

Se je za vas, odkar je Zakon o RTVS stopil v veljavo, že kar koli spremenilo? 

Nič, RTV še ni »osvobojena«. In ko bo, se bojim, da bo ta svoboda še najbolj podobna tisti po letu 1945, ko so v imenu te tako zlorabljene besede grobo onemogočili vse, ki so mislili drugače. Totalitarne vzorce sedanje oblasti na številnih področjih, posebej v odnosu do medijev in RTV, zaznavam in vlečem zgodovinske vzporednice s temno preteklostjo enoumja. A sedaj so časi drugačni, mi smo drugačni, tako da se zgodovina ne bo ponovila. Seveda je to odvisno od vseh nas, od vsakega posebej.