Jože Možina med predstavitvijo svoje knjige.

V četrtek, 11. decembra, je publicist Jože Možina v Cankarjevem domu v Ljubljani predstavil svojo dolgo pričakovano knjigo Slovenski razkol.

Bolj kot naslov, ki je političen (o razkolu bolj govorijo tisti, ki bi nas radi odvrnili, da se ukvarjamo z osvetljevanjem zločinov in krivic), je vsebino knjige dr. Jože Možina opredelil s podnaslovom Okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora. S temi tremi izrazi je pravilno opisal medvojno dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem, vse ostalo, od »razkola«, državljanske vojne do kolaboracije so samo izrazi, s katerimi želijo nekateri prikriti bistvo dogajanja. To bistvo pa je bilo, da so med vojno komunisti izkoristili okupacijske razmere za izvedbo komunistične revolucije, za nasilni pohod na oblast, za neke vrste državni udar v pogojih sovražne okupacije. Oborožene vaške straže in domobranci so bili le krik v sili, (samo)obramba pred nepopisnim nasiljem komunistične paravojske partizanov in Vosa. Vse to je Jože Možina opisal zelo podrobno ter na osnovi številne literature in virov, tudi takšnih, ki doslej še niso bili uporabljeni.

Knjiga bo poslej zelo dragocen pripomoček za boljše razumevanje zgodovine druge svetovne vojne

Knjiga je njegova razširjena doktorska disertacija in bo poslej zelo dragocen pripomoček (literatura) za boljše razumevanje zgodovine druge svetovne vojne na slovenskih tleh. V središču obravnave je eno najbolj občutljivih poglavij polpretekle zgodovine, namreč nastanek oborožene obrambe kot odgovor na revolucionarno nasilje.


Akterji predstavitve knjige.

Knjigo so v polni Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma predstavili publicistka Erika Jazbar, njena recenzenta, zgodovinarja dr. Mitja Ferenc (tudi mentor Možinove doktorske naloge) in dr. Tamara Griesser Pečar ter sam avtor.

Komunisti so izkoristili boj proti okupatorju za svoje lastne cilje

Kdor hoče razumeti dogajanje med drugo svetovno vojno v Sloveniji, mora vse od poznega poletja 1941, kot je v spremni besedi zapisala dr. Tamara Griesser Pečar, »upoštevati dve ravni dogajanja: prvič – raven okupacije in odpora proti tej, in drugič – raven revolucije in protirevolucionarni odpor«.

Komunisti so izkoristili na vse pretege razglaševali boj proti okupatorju za svoje lastne cilje. To pa je bilo, zato, ker se je dogajalo v zelo težkih razmerah okupacije, izrazito protinarodno početje. Sami so zelo opletali s terminom narodni izdajalci, ki so ga naslavljali na svoje politične nasprotnike, toda v resnici so bili narodni izdajalci le oni.

Tema knjige je vprašanje, zakaj so nastali oboroženi oddelki tradicionalnega tabora

Dr. Griesserjeva je spomnila, da je prilaščanje monopola oz. izključne pravice OF do odpora zastrupilo ozračje med Slovenci v času, ko bi bilo nujno združevanje vseh sil proti okupatorju – tako socialističnih kot krščanskih in liberalnih.



Tema knjige Jožeta Možine je vprašanje, zakaj so nastali oboroženi oddelki tradicionalnega tabora med drugo svetovno vojno v Ljubljanski pokrajini. Nadalje je Možina iskal odgovor tudi na vprašanje, zakaj je izbruhnilo revolucionarno nasilje spomladi 1942 in zakaj se je tradicionalna stran čutila v tako brezizhodnem položaju, da je za lastno zaščito posegla po orožju s pomočjo okupatorja.

Natančen pregled predvojnih političnih akterjev in strank

Najprej je Jože Možina v poglavju Oris nacionalne usmeritve političnih sil pred vojno podal natančen pregled predvojnih političnih akterjev in strank, od najmočnejše Slovenske ljudske stranke do liberalnega tabora in socialistov, pa do različnih struj v mladinskih vrstah (mladci, stražarji, Ciril-Metodova družba, Branibor, sokol, Zarja, Jugoslavija, Slovenski klub, Danica), vse do prepovedane Komunistične partije Slovenije (KPS) oz. Jugoslavije (KPJ). V svojih usmeritvah KPJ (torej tudi KPS) ni bila samostojna, saj je delovala pod taktirko Kominterne in se je zato morala prilagajati.



Kot je dejala Griesserjeva sta najpre bila v ospredju protifašizem in ljudskofrontno delovanje, potem pa je po sklenitvi pakta med Hitlerjem in Stalinom 23. avgusta 1939 Kominterna zapovedala preusmeritev v protiimperializem. Neposlušni so morali zapustiti stranko.

Do ponovnega preobrata je prišlo potem po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo (SZ) dne 22. junija 1941, ko je stopil v ospredje spet boj proti fašizmu. Avtor obravnava odnos katoliške elite in komunistov do naroda in države v luči trojnega pakta, vojaškega puča vse do okupacije, ustanovitve Narodnega sveta in razkosanja slovenskega ozemlja.

Komunistična VOS je samo do konca maja 1942 na ljubljanskih cestah umorila 80 Slovencev

V naslednjem poglavju Okupacija, revolucija in protirevolucija Možina obravnava čas po okupaciji, na kratko primerja ravnanje nemških in italijanskih okupatorjev. Medtem ko ni dokazov za trditev, da se je tradicionalna stran hotela ob okupaciji nasloniti na sile osi in se je šele jeseni obrnila k zavezniškim silam, pa so dokazi za to, da je poskusila ohraniti celovitost Dravske banovine.



Raziskava obravnava ustanovitev ilegalnih legij – Slovenske legije (SLS), pa tudi Sokolske legije (liberalci) –, ki so bile usmerjene proti okupatorju, medtem ko komunisti zaradi zavezništva med SZ in Nemčijo najprej niso organizirali upora, temveč so ustanovili Protiimperialistično fronto (PIF), ki je bila usmerjena predvsem proti zahodnim silam in domači gospodi. Komunisti so avgusta 1941 ustanovili še Varnostnoobveščevalno službo (VOS), ki je samo do konca maja 1942 na ljubljanskih cestah »likvidirala« 80 Slovencev, med njimi vplivne katoličane, na primer akademika Jaroslava Kiklja in Franca Župca, ki so ju komunisti dali ubiti zaradi spopada s stražarji na univerzi, ter duhovnega vodjo stražarjev prof. dr. Lamberta Ehrlicha, ki je pred tem – namreč 1. aprila 1942 – izročil italijanski vojaški oblasti spomenico, v kateri je ostro kritiziral politiko italijanskega okupatorja.

Sodelovanje revolucionarnega in tradicionalnega tabora je bilo nemogoče

Možina ugotavlja, da je bilo sodelovanje revolucionarnega in tradicionalnega tabora nemogoče. Ker so komunisti pričakovali konec vojne že leta 1942, so prav v tistem letu zaostrili revolucionarno nasilje. Hoteli so si zagotoviti prevlado. Tradicionalni tabor ni razmišljal o kolaboraciji, temveč o obrambi. Odločilni dejavnik za nastanek oboroženega gibanja, tako avtor, je bilo partizansko ubijanje političnih nasprotnikov, drugi motiv pa je bilo okupatorjevo nasilje. Italijani so privolili v legalizacijo protirevolucionarnih oddelkov, ker so v tem videli svojo korist.

Začetki oboroženega upora proti partizanskemu gibanju in revoluciji

Osrednji del knjige zajema poglavje z naslovom Začetki oboroženega upora proti partizanskemu gibanju in revoluciji, ki je uvod v prikaz dogajanja v devetih geografskih območjih: Šentjoštu nad Horjulom, Vidovskem hribovju, na Bloški planoti, v Loškem Potoku, Begunjah pri Cerknici, Loški dolini, Velikih Laščah ter Dobrepolju in Struški dolini.


Jože Možina z Jankom Mačkom, ki je doslej v reviji Zaveza objavil množico prispevkov o zločinih partizanov ter izdal o tem več knjig.

Avtor natančno in sistematično opisuje, kako se je partizansko nasilje nad prebivalstvom stopnjevalo (rekvizicije, umori političnih nasprotnikov in celih družin, požigi posameznih kmetij in celih vasi). Ugotovil je, da so partizani izzivali okupatorje, ki so se potem nad civilnim prebivalstvom kruto maščevali (internacija, požigi, streljanje talcev, ropanje). Partizani vaščanov niso branili, ampak so se najpogosteje umaknili.

Avtor obravnava vzroke, zakaj so se vaščani odločili za samoobrambo

Avtor obravnava vzroke za to, da so se vaščani odločili za samoobrambo, in ugotavlja predvsem dva, obrambo življenja in premoženja. Prvi poskusi oboroženega upora proti partizanom, kot je dokazal Jože Možina, so se zgodili spontano po umoru župana pri Svetem Vidu nad Cerknico že konec aprila 1942 in v Loškem Potoku sredi maja 1942, vendar so partizani obe pobudi zatrli. Prva uspešna protipartizanska vstaja se je zgodila potem v Šentjoštu nad Horjulom. Tam je vaška straža prvič javno nastopila 17. julija. V prepričanju, da ni druge možnosti, se je naslonila na Italijane in sprejela italijansko orožje. Vaške straže so jeseni 1942 doživele velik razmah in Jože Možina prikazuje, kako pomembno je bilo za organizatorje teh straž trdno domače zaledje.

Posebno pozornost je posvetil tudi t. i. »osvobojenemu ozemlju«, torej tistemu ozemlju, s katerega so se Italijani umaknili, in opisal nasilje, ki so ga na tem ozemlju izvajali komunisti oz. OF nad domačini.

Okupator je takrat predstavljal edino oblast

Dr. Jože Možina je v sklepni analizi – ki temelji na analizi konkretnih primerov – v grafih in tabeli nazorno prikazal civilne žrtve v Ljubljanski pokrajini v letih 1941 in 1942. Da je šlo pri partizanskem nasilju za zastraševanje, kaže tudi visok delež žensk med civilnimi žrtvami (v obravnavanih občinah kar 30 %) in dejstvo, da so bili med žrtvami tudi otroci, celo dojenčki. Seveda je to povzročilo represalije tudi na protirevolucionarni strani, pri čemer v začetni dobi niso izvajali umorov političnih nasprotnikov, predajali pa so jih okupatorju. Ta je takrat predstavljal edino oblast, ta pa mora skrbeti za pregon storilcev zločinov. Avtor poudarja, da je revolucionarna stran več kot pol leta napadala tradicionalno, preden je ta iz obrambnih razlogov odgovorila z oboroženo silo.

Kot je dejala zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar, Možinova knjiga odkriva del doslej neraziskane zgodovine.

Revolucionarni tabor je civilno prebivalstvo ogrožal bolj in prej kakor italijanski okupator

Dr. Mitja Ferenc (tudi mentor Možinove doktorske naloge) je dejal, da je Možina v analizi vloge tradicionalnega vodstva glede nastajanja prvih vaških straž prišel do pomembnega zaključka, da strankarski vrhovi niso imeli odločilne vloge pri njihovem nastajanju. Kot vzrok za samoobrambno organiziranost je podčrtal skrb za zaščito življenja in lastnine ter strah. Prebivalstvo nekaterih ogroženih območij se je po več kot letu dni okupacije odločilo, da se zaščiti pred revolucionarnim in ideološkim nasiljem partizanskega tabora, ki je dodatno sprožil še okupatorjevo represijo nad njimi. Z varnostnega vidika je revolucionarni tabor civilno prebivalstvo ogrožal bolj in prej kakor italijanski okupator.

Po mnenju dr. Ferenca knjiga Jožeta Možine Slovenski razkol popolnjuje dosedanje pojmovanje zgodovine druge svetovne vojne na Slovenskem in odgovarja na marsikatero vprašanje, ki se postavlja pred zgodovinopisje.

Foto: Tatjana Splichal