Nadaljevanje iz: Jože Lacko: Zločin »heroja« Lacka

Medtem, ko se bodo ptujski borci in mestni veljaki bratili na prireditvi in častili t. i. »Lackovo četo« (sem zapisal 2. avgusta 2012 v prispevku v Demokraciji), si mi poglejmo nadaljevanje pričevanja Janeza Žampe iz Levanjec pri Ptuju, v katerem opisuje, kako so Lackovi partizani 6. avgusta 1942 vpričo njega v domači kuhinji umorili očeta Janeza Žampo. Ker nekateri vedo veliko povedati o tem, da na štajerskem ni bilo komunistične revolucije, se tudi iz tega partizanskega zločina natančno vidi, da je šlo za »čisto« revolucionarno dejanje oziroma zločin.

Janez Žampa kaže v kuhinji, kje mu je revolucionar Mirko Reš vpričo njega ustrelil očeta. FOTO: Ivo Žajdela

Franc Osojnik: »Poveljuje mi KP«

Takole je zapisal Janez Žampa: Zaradi močnega kurjenja je med tem časom tudi zmanjkalo drv. Mama je rekla nečaku Rudlu, da naj stopi po drva. Franc Osojnik mu je tudi rekel, da naj gre, Kostji Rešu pa dal ukaz, da ga naj pospremi in če bo začel bežati, ve, kaj ima storiti. Ko je Rudi stopil na prag, je za­gledal s puško na rami Frasa iz Placarja (kovača po poklicu). Drugega na poti od drvarnice do hiše ni videl. Ko sta se vračala, je Fras še vedno stal na stopnicah.

Večerja je bila kuhana. Vseh pet je sedlo k mizi, za ostalih devet pa sta mama in Justa pripra­vili žlice, nože, kruh in sklede s hrano. Osojnik je vse pripravljeno znosil ven na stopnice. Med večerjo je ata vprašal Osojnika: »Vse glih bi rad vedel, kako imaš to organizacijo urejeno, da če se bova kdaj srečala, da bom vedel, s kom se pogovarjam in kdo ti poveljuje.« Osojnik: »Povem ti, da mi poveljuje KP in moramo obračunati z Nemci, domačimi kapitalisti in vsemi, ki so proti nam. Pri nas bo tak, kot je v Rusiji!«

Krsta z umorjenim Janezom Žampo.

Očitki komunista Osojnika

Med večerjo je Osojnik tudi zahteval, da mu je mama nalila mleko v litrski lonec, iz katerega je potem pil mleko. Osojnik se je obrnil proti ati in ga vprašal, kolikokrat je bil na gestapu. Ata mu je odgovoril: »Franc, dobro veš, da je Čeh Johan z vami v sodelovanju in je bil aretiran. Moj brat Franček me je prosil, če imam kake možnosti, da ga rešim. Naprosil sem si kolega iz prve svetovne vojne – trafikanta Lebna, ki se je dobro poznal z Reibenschuhom. In tako je Johan zdaj doma. Drugič pa sem bil na gestapi, ko so aretirali mojega svaka Toplak Jakoba, pri katerem imate vi svojo postojanko, in prav tako je tudi on danes na svobodi.« Osojnik ga je vprašal: »Kak pa to, da sta vidva z Lebnom takšna kolega?« Ata: »Franc vedi, da sva bila z Lebnom skupaj na fronti pri Doberdobi, in ko mu je v prvih bojnih vrstah odtrgalo nogo, sem ga na lastnem hrbtu plazeč se po prsih vlekel po kamenju kakih 200 metrov, da so ga odpeljali in da je danes še živ. On tega ni nikoli pozabil. Sam sem se potem po prsih vlekel nazaj v strelski jarek. Takrat bi lahko bila oba mrtva.« Osojnik se je ozrl po ostalih, rekel pa ni nič.

13. oktobra 1972 je kmetijo Janeza Žampe (na sliki levo) v Levanjcih obiskal komunistični politik, predsednik skupščine SR Slovenije Sergej Kraigher; desno, s cigareto v ustih, je ptujski župan Rebernak. FOTO: Ivo Žajdela

Po nalogu partije so se pripravljali na revolucijo

Vinko Reš je tudi dejal: »Enkrat sem služil Nemcem, pa nikoli več, žal nam je, da si nismo pred razpadom Kraljevine Jugoslavije priskrbeli več orožja.« Ata mu je na to odgovoril: »Vinko, zakaj si šel leta 1941 v Leoben delat, saj ste imeli doma obrt, ti pa si tak izučen za peka?« On mu je odgovoril, da je to naredil po nalogu partije, ker so se takrat mo­rali pripraviti na revolucijo.

Čeh iz Cerkvenjaka je tudi izjavil, da se borijo zato, da bo imela vsaka gospodinja enako v tünki, ne pa ena več, druga pa nič. Ob tem pa je tudi udaril s puško po tleh. Ata ga je opozoril: »Fant, ne treskaj po tleh, ker ne veš, kaj je vojna, jaz sem bil štiri leta na fronti.«

Mama je med pogovorom tudi rekla Mirku: »Komaj leto dni je, kaj si bija pri nas.« On ji je odgo­voril: »Takrat sem pomagal očeti delati strelovod na štali. Potli pa smo tak šli v Kaufenberg.«

Leta 1972 je predsednik skupščine SR Slovenije Sergej Kraigher obiskal kmetijo Janeza Žampe v Levanjcih in izjavil: »Ni mi všeč, da mi kažete kmetije avstroogrskega tipa!« FOTO: Ivo Žajdela

Komunist Osojnik: »Jaz ne bon več kosija«

Mama je tudi Osojniku dejala: »Franc, dostikrat si priša k nam kosit, pa smo v toti kuhni sedeli, zdaj pa si priša pač tak, kak si.« Osojnik je odgovoril: »Johana, jaz ne bon več kosija /kosil trave/.«

Ata je tudi dejal Osojniku, da je minilo že več kot mesec dni od takrat, ko sta se srečala v Doliču in se drug mimo drugega peljala s kolesi. Ata mu je povedal da ga je takrat pozdravil, on pa mu ni odzdravil. Osojnik mu je na to odvrnil: »Si to Nemcem povedal?« Ata: »Niti svoji ženi ne, pustil sem stvar pri miru, ker sma midva razčistla že pred šti­rimi leti.« Osojnik: »Na tisto najino srečanje res ni­sem dobil nobenega sporočila.«

Med vsem tem časom sem bil v kotu pod mizo. Kajti ko je padel strel na psa, sem skočil tja. Na mizi so bili škafi, zraven mene na tleh pa je bil tudi pastir Janko Plohl.

Janez Stanovnik, predsednik predsedstva SR Slovenije, je 28. maja 1988 obiskal Žampovo kmetijo v Levanjcih. Levo, z naramnicami in privzdignjenimi rokami, gospodar kmetije in sin umorjenega na tej kmetiji Janez Žampa. FOTO: Ivo Žajdela

Mirko Reš je ustrelil in ata je bil zadet v desni kolk

Ko so se navečerjali, so vstali in dali roke ati in mami. Osojnik je rekel ati: »Se vidima.« Zapustili so vežo. V kuhinji smo ostali: ata na sredini kuhinje, Rudi ob vratih, ki so vodile v kamro, mama ob vratih »štubla«, midva z Jankom pa pod mizo, Justa je bila tudi v kuhinji. Rudi je že bil na­menjen, da bi šel zapret vrata. Zaslišali smo rožljanje na stopnicah. Nazaj v vežo je prišel Osojnik in močno zakričal: »Halo!!« Že se je pojavil v ku­hinji, pri vratih krušne peči ob »kumeni« pa Mirko Reš. Ata je stal na sredini kuhinje ob štedilniku. Reš je spregovoril: »No in torej.« Mirko Reš je ustrelil in ata je bil zadet v desni kolk. Padel je na levo stran k štedilniku na drva in se močno skrčil. Osojnik je stopil k luči (petrolejki) in jo ugasnil. Prižgali so baterije in začeli svetiti po očetu. Kostja Reš je spregovoril: »Poglejmo, je hin ali neje hin, da se nan nede potaja kak ovi prekleti dat«. Nato je Mirko Reš obrnil puško navpično ati na desno ramo in dal strel. Krogla je šla skozi ramo, prsi in srce in levo ramo razbila. Ata je bil v trenutku mrtev in močno je krvavel, Osojnik je prestopil dva ali tri korake nazaj, vzel pištolo in dal tri strele, vendar ga z nobenim ni zadel. Vsi trije streli so šli visoko nad očetom v steno.

Janez Stanovnik, predsednik predsedstva SR Slovenije 28. maja 1988 v Levanjcih: »Kako naj v Beogradu povem, da kmetijstvo v Sloveniji ekonomsko propada?!« FOTO: Ivo Žajdela

Mama je kričala: »Kaj delate? Kaj smo vam naredli?«

Mama je začela hudo kričati: »Kaj delate? Kaj smo vam naredli? Franc, nikoli si nismo bili v sovraštvi, sosedi smo bili, kaj delaš!« Mama je zbežala v »štubl« in močno kričala. Za njo je stopil Osojnik s pištolo v roki in ji nastavil pištolo na prsi. V tistem trenutku mu je dekla Justa odbila pištolo in stopila pred mamo. Mama mu je ponovno re­kla: »Franc, kaj smo vam naredli?!« Osojnik: »Vsakega tistega bomo ubili, kateri se z Nemci pogovarja. Mi bomo tudi vsaki nemški avto na cesti razstrelili in vse, kar je nemškega, pokončali!« Mirko Reš: »Nemci so nam hišo zažgali, ampak na hrbti nam bojo kamenje nosili in hišo zidali.«

Šli so v kamro, odprli tünko in si naložili mesa

Šli so v kamro, odprli tünko in si naložili mesa. V sobi je bila velika omara knjig. Precej teh knjig so pobrali in odnesli. Šli so v prvo sobo, v katero je zbežal Rudi. Ta je zaklical z močnim glasom: »Lepo prosim, mene ne!« Kostja mu je odgovoril, da naj mu bo, in je odšel. Moj oče je umrl okrog 22.30.

Ko so odšli, je Rudi šel zapret vrata. Justa je prinesla sveče. Prižgali smo svečo ob ati in smo mo­lili rožni venec. Jaz sem objel ata. Ob njem sem se­del in med molitvijo zaspal. Ko sem se zjutraj zbu­dil, sem bil ves zalit z očetovo krvjo. Ko je sonce vzhajalo in je bil že beli dan, smo odriglali vrata. Rudi je šel povedat k Zeleniku in k Urbanu na policijo, kaj se je zgodilo.

Na hišo so z rdečo kredo narisali peto­krako zvezdo, srp in kladivo

Psa so zunaj obrnili na hrbet. Med tace so mu dali Hitlerjevo sliko in nanjo napisali: »Das ist der Bruder.« Na hišo so z rdečo kredo narisali peto­krako zvezdo, srp in kladivo. Pod tem so napisali: »Borimo se za takšno življenje, kot ga imajo v Ru­siji, in prav takšno oblast. Nemce in vse tiste, ki se z njimi družijo, pa čaka smrt.« To je bilo napisano v nemškem jeziku. Policisti so ugotovili, da naj bi bil to napisal Jože Lacko, kajti on je znal pisati tudi nemško. Na stopnicah je bilo vseh devet žlic umazanih in vsa večerja je bila pojedena. Torej jih je bilo res 14.

Okrog 10. ure so prišli policisti. Imeli so slike Lacka, vseh treh Rešev, Čeha in številnih drugih. O drugih se nismo pogovarjali, kot samo o tistih, katere smo videli. Povedali smo, kaj smo se pogovarjali, kako so nastopali, skratka tako nekako, kot je tukaj zapisano.

Komunistično medvojno nasilje se je nadaljevalo tudi po vojni

2. junija 1945 zjutraj okrog 5. ure so prišli knojevci in so aretirali mojo mamo in jo zaprli v ptujske zapore. Ob aretaciji mame so opravili hišno preiskavo in pobrali številne knjige, ki so jih zbrali že moj dedek, ata in stric. Vzeli so tudi druge pomembne družinske doku­mente. Nikoli več niso bili dostopni ne meni in ne moji mami. Mama je bila v ptujskih zaporih deset dni. Po desetih dneh mučnega zasliševanja in raziskav so jo pogojno izpustili iz zaporov, s tem, da so ji odvzeli državljanske pravice.

Avgusta 1945 se je sestal odbor OF in napisal ponovno ovadbo zoper mojo mamo in ta­krat je že delalo redno sodišče. Sodnik Kancler (s ptujskega sodišča) je poklical na zagovor mamo in mene. Sodnik nama je predal ovadbo in rekel mami, naj se vrne domov, pridno dela na kmetiji in spoštuje zakone, ovadba pa nima pra­vne podlage, da bi jo lahko doletela kakšna ka­zen.

V času komunističnega režima je v središču Ptuja stal več metrski spomenik »narodnemu heroju« Jožetu Lacku (slikano leta 1967).

Povojno komunistično preganjanje žrtev

Prve dni v januarju 1946 sva bila z mamo namenjena za izselitev iz države, verjetno je bil namen v sosednjo Avstrijo, saj so decembra 1945 nekaj družin izselili v Avstrijo. Skupine, ki so jo pripravljali za februar 1946, pa potem niso izselili. Neuradno je bilo pozneje slišati, da država Avstrija ni želela več sprejemati na silo izseljenih ljudi. Do zaplembe premoženja ni prišlo, ker ni bilo dokazov, da bi moja mama kaj zagrešila zoper ta­kratno oblast.

Leta 1945, s 1. septembrom, ko se je začelo šolsko leto, so bili na Ptuju razpisani šolski od­delki za tiste učence in učenke, ki se med vojno v takratnih nemških šolah niso učili slovenskega jezika. Tudi jaz sem se prijavil v to šolo in napravil sprejemni izpit. Moral pa sem prinesti potrdilo od krajevnega odbora OF, da soglaša, da grem v šolo. Tega potrdila mi na krajevnem odboru niso izdali, ker mama ni imela državljanskih pravic. Mama je dobila državljanske pravice aprila 1946, tako da na prvih državnih volitvah ni imela volilne pravice.

Leta 1949 so me aretirali. Hoteli so izvedeti, zakaj ne grem v kmetijsko obdelovalno zadrugo, in kdo me je poklical, da tega nisem izpolnil. Zaslišala sta me udbovec Dolinar in policijski načel­nik Djuro. Ta imena so bila takrat v javnosti. Niče­sar nisem priznal, a kljub temu so me dali na so­dišče in me obsodili na 20.000 dinarjev kazni. So­jenje je potekalo v moji odsotnosti, ker sem bil ta­krat že na služenju vojaškega roka. Kazen sem moral poravnati. Družina je bila vse do šestdesetih let v družbi manj vredna in odrinjena.

Tako je Janez Žampa iz Levanjec v Slovenskih goricah opisal, kako so Lackovi partizani umorili njegovega očeta.

Nadaljevanje v tretjem delu Jože Lacko: Kazen za zločine.