Nadaljevanje iz: Jože Lacko: Kazen za zločine

Po vojni je nova komunistična oblast zločince iz Lackove »čete« postavila na svoj oltar. Postavili so jim velike spomenike, po njih poimenovali ulice, mladino pa v šolah več desetletij učili o njihovih junaštvih. Na Štajerskem verjetno ni večjega kraja, kjer niso poimenovali ulic po Jožetu Lacku in Pohorskem bataljonu, dveh zločinstvih iz leta 1942.

Destrnik. FOTO: Ivo Žajdela

Zločince so ovekovečili kot »narodne heroje«

Sredi Ptuja, pred glavno ptujsko cerkev sv. Jurija, so Jožetu Lacku postavili velikanski spomenik in po njem na Ptuju in drugod poimenovali ulice. Po boljševističnem vojščaku Francu Osojniku, morilcu kmeta in družinskega očeta Janeza Žampe 6. avgusta 1942 v Levanjcih, so poimenovali ulici na Ptuju in v Mariboru. Še vedno nosita njegovo ime – pri Lacku enako –, kar samo govori o tem, v kakšnem ideološkem močvirju Slovenija še vedno tiči. Še danes redko kdo na širšem območju Ptuja ve oziroma se ne zaveda, da so bila junaštva Jožeta Lacka, Franca Osojnika in bratov Reš le zločini, celo tisti najhujši: umori, ropanja in nasilje.

Po Lacku so 1. aprila 1946 poimenovali celo kmetijsko delovno zadrugo v Radvanju pri Mariboru. Ta je bila sprva celo vzorna, v njej je živelo 27 družin oz. 93 članov, obsegala je 152 ha, od tega kar 71 ha orne zemlje, v nekem obdobju pa so skrbeli za 50 glav živine. Kot druge je tudi ta doživela tipičen klavrn konec. Vodilni so se skorumpirali, saj je bila lastnina »družbena« oz. nikogaršnja, in se je z njo upravljalo malomarno. Že leta 1947 se je pričel proces razkrajanja. Leta 1949 so zadrugo Jožeta Lacka preimenovali v Kmetijsko obdelovalno zadrugo, štela je 182 članov, od tega jih je bilo za delo sposobnih 99, toda zadruga je, kot ostale, v naslednjih letih propadla. Človek je pač tak: kolikor toliko lahko odgovorno upravlja le sam s seboj oziroma s svojim premoženjem, če dela s tujim, je potrebna od zunaj narekovana disciplina ali celo represija. Človek je večinoma tak, da »zastonj« delati za druge ni zmožen. To je nekako zmožen za ožjo skupnost, v kateri živi, seveda prostovoljno, za ostalo pa mu je bolj malo mar (nekaj izjem vedno obstaja). Ideologija, za katero naj bi se boril Lacko (kot tudi nekatere druge ideologije), je pričakovala od človeka veliko preveč ... Poleg tega, da je bila v praksi poosebljeno zločinstvo.

Sporni Rešev spomenik pred hišo nekdanjega župana Franca Pukšiča. FOTO: Ivo Žajdela

Urbanski Destrnik

Destrnik se je do komunistične revolucije imenoval Sveti Urban. Zemljišče, kjer je stala Reševa hiša, ki so jo Nemci leta 1942 zaradi opisanega delovanja bratov Reš požgali, so leta 1955 kupili sosedje, Pukšičevi, oče in mati donedavnega župana Destrnika Janeza Pukšiča. Kraj, ki se imenuje Vintarovci, z ledinskim imenom Ojstrovec, in je med župnijsko cerkvijo sv. Urbana in destrniškim pokopališčem, je danes sestavni del občinskega središča Destrnik. Med pompoznim praznovanjem 25. obletnice uničenja Lackove »čete« (takrat so pisali o »Slovenjegoriški četi«), so med številnimi drugimi slovesnostmi 6. avgusta 1967 na kraju, kjer je nekoč stala Reševa hiša, postavili spomenik in nanj napisali vzneseni verz: »In šepetali bodo vetrovi tod okoli, šest Rešev padlo je za zvestobo grudi rodni.« Po levičarsko, ko resnica ni pomembna, so kar »padli«. Jih je kdo spotaknil, ali so se sami?

Spodaj v dolini, v vasi Levanjci, torej očitno vetrovi šepetajo, da so tam Reši vpričo otrok in žene umorili trdnega kmečkega gospodarja Janeza Žampo; in da je kar nekaj groženj, ropov, požigov in trupel ostalo za njimi, preden je »padlo šest Rešev«, ki so jim za njihove »zasluge« celo postavili spomenik.

Po demokratizaciji Slovenije so Lackov spomenik prepeljali na staro ptujsko pokopališče, kjer je še vedno prizorišče čaščenja. FOTO: Ivo Žajdela

Hiša Franca Pukšiča in »avtentični spomenik naše revolucije«

Ko je Janez Pukšič leta 1978 na tistem kraju, kjer je do leta 1942 stala Reševa hiša, začel zidati hišo, so ga baje takratni oblastniki prisilili, da jo je moral odmakniti od Reševega spomenika, Dragici Reš - Novak, preživeli sestri bratov Reš, pa obljubiti, da bo spomenik ostal nedotaknjen. Pukšičeve so leta 1983 celo prisilili, da so del zemljišča, kjer je stal spomenik, z »darilno pogodbo« odpisali iz svojega zemljišča, urbanistični inšpektor uprave za inšpekcije občin Ormož in Ptuj pa je zaradi domnevnega posega v območje spomenika z odločbo ustavil dela ob novi hiši. Predstavnik Zavoda za spomeniško varstvo je narekoval na zapisnik, da ugotavljajo, da je lastnik zemljišča Franc Pukšič posegel v »spomeniški kompleks« in da je s tem dejanjem »razvrednotil avtentični spomenik naše revolucije«, s čimer je poleg materialne povzročil tudi »moralno škodo«. Šlo je torej za spomenik »naše revolucije«.

Spomenik »narodnemu heroju« Jožetu Lacku v središču Ptuja.

Rešev spomenik je za levičarje nedotakljiva svetinja

Spomenik bratom Reš torej stoji tik pred Pukšičevo hišo. V 90. letih je Franc Pukšič postal župan občine Destrnik. Ko so konec leta 1999 mimo hiše oziroma spomenika gradili kanalizacijo, so morali rov zaradi trdih tal kopati s težkim strojem, s čimer je bil spomenik ogrožen in nadzornik del je zahteval njegovo odstranitev. Čez nekaj časa, konec januarja 2000, se je v ptujskem Tedniku pojavil članek z naslovom Kam je izginil spomenik bratom Reš?, ki so mu potem v naslednjih mesecih sledili še mnogi. Mediji so v en glas udrihali po županu Pukšiču, ki da je samovoljno odstranil kulturno zaščiteni spomenik. Najbolj glasen je bil Stanko Lepej, ki že vrsto let na Ptujskem zganja borčevski cirkus. V ptujskem Tedniku in 7D je objavil prave traktate o Pukšičevem dejanju, pa čeprav se je Pukšič branil – v nekaterih redkih trenutkih, ko mu je kakšen medij to milostno omogočil –, da je bilo spomenik potrebno odstraniti zaradi del. Povedal je tudi, da ga bodo premestili na pokopališče, kamor spada, na svojo hišo pa bo pritrdil ploščo z ustreznim napisom. Toda gonja je aprila 2000 dosegla vrhunec in Igor Mekina je v članku v Mladini Pukšiču očital, da je »fašist našega časa« in da mu je »uspelo to, kar se pred več kot pol stoletja ni posrečilo nacistom«.

Spomenik »narodnega heroja« Jožeta Lacka so z mestnega središča Ptuja prestavili 22. oktobra 1992 na staro ptujsko pokopališče.

Ko je zločin vrednota, resnica pa preganjana

Franc Pukšič takrat pač ni bil kdorsibodi. Bil je član Janševe SDS in večkrat izvoljen z velikim odstotkom volilcev, tako za župana Destrnika kot za poslanca v državni zbor. Pred glavno borčevsko proslavo je konec aprila 2000 dal postaviti spomenik nazaj. Ostro oko branilcev pridobitev revolucije je takoj opazilo, da je po novem postavljen nekoliko drugače. Strasti so se potem polegle, levičarji so v kulturnem boju premagali desničarskega župana in s tem še enkrat dali vedeti, da so oni gospodarji dežele. To, da zagovarjajo zločin, nekdo drug pa resnico pa tako nihče ne ve oziroma to v levoliberalizirani Sloveniji ni pomembno.

Poleg Lackovega spomenika na starem ptujskem pokopališču je grobišče Jožeta Lacka, Osojnika, Rešev in drugih komunističnih partizanov. FOTO: Ivo Žajdela

Sem hči Mirka Reša

Leta 2000 se je tudi Matildi Reš - Kornik zdelo, da mora županu Pukšiču odrecitirati »moralko«. V Večeru je 6. marca objavila pismo z naslovom Sem hči Mirka Reša. Potem, ko je »argumentirala« pravico do Reševega spomenika, s svojo sicer tragično resnico, ki pa ni mogla biti nad resnico celotnega dogajanja na tem območju od leta 1942 in do leta 2000, je na koncu zapisala: »Ob koncu še pomislek, da to znamenje iz NOB še bolj kot g. Pukšiča moti nekatere, ki radi prihajajo na to destrniško razgledno točko, a so jim taki pomniki povsod nebodigatreba. Ali znajo taki ljudje prepoznati čas, ga ceniti in ravnati skladno z njim? Veliko lažje bi jim bilo, če bi bili realni in taktni do tistih, ki mislijo in čutijo drugače. Že misliti s svojo glavo in čutiti s svojim srcem, je nekaterim tuje. Zato tudi taka početja izražajo pomanjkanje osnovne kulture.«

Hči Mirka Reša – in vsa levičarska združba – bi se lahko kdaj vprašali, ali mar ne živijo poleg njih tudi mnogi drugi ljudje, ki si zaradi polstoletne zamolčanosti in zatolčenosti njihove resnice morda še bolj zaslužijo realnosti in taktnosti od levičarjev, ki so si oblast prigrabili z gorami nasilja, krivic in laži.

Napis na Lackovem spomeniku. FOTO: Ivo Žajdela

Kmeta in družinskega očeta Janeza Žampo je umoril Mirko Reš

Stanka Lepeja, Matildo Reš in vse tiste novinarje, ki jim je tako ljuba partizanska ne-resnica, sprašujem, ali imajo danes, 80 let po partizanskih zločinih, žrtve teh zločinov vsaj kakšno skromno obeležje kje na Ptujskem? Nimajo ga!

Matilda Reš - Kornik je leta 2000 v Večeru objavila svoje razmišljanje, ki mu je dala naslov Sem hči Mirka Reša. Kmeta Janeza Žampo v Levanjcih je 6. avgusta 1942 umoril Mirko Reš. Posledice tega umora in drugih umorov, groženj, kraj in požigov Lackove »čete« so bile strahovite.

Družba, kjer je zločinstvo kulturna vrednota

Tako se Destrnik še vedno kiti s spomenikom trem bratom – zločincem. Še več, občina je celo sprejela odlok o varovanju kulturnih spomenikov, s katerim je tudi Rešev spomenik zaščitila kot kulturno vrednoto.

Sicer pa, sem se vprašal leta 2012, v času pisanja tega prispevka, več kot šestdeset let po vojni je z zakonom in celo z ustavo določeno, da v Sloveniji še vedno nad 30.000 nekdanjih partizanov prejema t. i. borčevske pokojnine, ki jih moramo financirati vsi, ki plačujemo davke. Le kdo so ti privilegiranci, se retorično sprašujemo!? Tisti, ki nam, »drugim« Slovencem, nenehno grozijo.

Napis na partizanskem grobišču na starem ptujskem pokopališču. FOTO: Ivo Žajdela

Priznani in nepriznani v deželi levičarskih diskriminacij

Med drugo svetovno vojno sta na območju Destrnika izgubila življenje 102 domačina: iz Jiršovcev 18, Drstelje 15, Vintarovcev 15, Placarja 12, Zgornjega Velovleka 8, Janežovskega Vrha 4, Destrnika 5, Desencev 4, Doliča 4, Strmca 3, Gomile 3, Janeževcev 3, Zasadov 2, Gomilcev 2, Ločkega Vrha 2, ter po eden iz Svetincev in Levanjcev. Med partizani je bilo ubitih šest oseb, med aktivisti OF dve, med »talci« 16, v nemški vojski je umrlo 50 mobilizirancev, v vermanšaftu ena oseba, med rezervisti jugoslovanske vojske tri, v koncentracijskih taboriščih pa deset. Civilnih žrtev je bilo deset, štiri osebe pa so izginile v povojnih pomorih.

Od teh bi nekako za 48 umrlih lahko rekli, da so za njihovo smrt neposredno ali posredno krivi komunisti oziroma njihovi aktivisti (partizani). Še več, za smrt mnogih od teh so krivi Osojnik, Lacko in trije bratje Reš.

Poleg posestnika iz Levanjcev Janeza Žampe (1894–1942) so partizani »narodnega heroja« Jožeta Lacka junija 1942 v Desencih ubili tudi kmeta Martina Benka, 6. avgusta 1942 (isti dan, kot Žampo) pa posestnika in orožnika Antona Remiha (roj. 1879) iz Placarja.

Stavba ptujskega muzeja, med vojno zapor, kjer je umrl Jože Lacko. FOTO: Ivo Žajdela

Franc Osojnik

Mima Kovač Zupančič - Barčka, od marca do avgusta 1942 sekretarka ptujskega Okrožnega komiteja Komunistične partije Slovenije, torej glavna komunistična funkcionarka v času delovanja Lackove »čete«, je ob neki priložnosti, ko je pisala o Francu Osojniku, namesto Lackove omenjala »Osojnikovo četo«. O Francu Osojniku je zapisala: »Nazadnje sem ga videla, ko je šel na pot, da bi sodil izdajalcu Jožeta Lacka. V bataljonu so mu to pot odobrili. Srečala sva se v Slivnici pri Mariboru. Nekam postaran se mi je zdel, za šegavost, ki je bila zanj tako značilna, ni bilo več prostora.«

Mima Kovač se je z Osojnikom srečala pri Slivnici. Omenjeni »izdajalec« je bil kmet Franc Knez (France Filipič, Pohorski bataljon, Ljubljana 1979, str. 468). Kovačeva je za umor uporabila besedo, da gre »sodit« Kneza, Filipič pa je porabil besedo »likvidirat«. Filipič je Osojnikovo smrt v Krčevini opisal na strani 470.

Spominska plošča na nekdanjem ptujskem zaporu. FOTO: Ivo Žajdela

Osojnik, glavni krivec za smrt Jožeta Lacka

Osojnik, kot ideološki vodja »Lackovcev« se je po uničenju Lackove skupine rešil na Pohorje. Konec decembra se je odpravil na območje Ptuja, na sestanku vodstva Pohorskega bataljona je povedal, »da gre likvidirat kmeta Kneza, ki je 8. avgusta 1942 izdal slovenjegoriško četo« (tako Filipič, str. 468). 4. januarja 1943 naj bi se vrnil z »akcije« nazaj na Pohorje, vendar ga je 29. decembra v Krčevini pri Vurbergu v hiši Franca Krambergerja prestregla policija. Pozvala ga je k predaji, ker pa je hotel zbežati, so ga na pragu hiše ustrelili. Ker so potem hoteli aretirati še Krambergerjeve, se je eden od bratov skušal rešiti in prav tako so ga hudo ranili ter odpeljali v ptujsko bolnišnico, kjer je čez nekaj ur umrl (Filipič, str. 470). Osojnik je bil glavni krivec za uničenje »slovenjegoriške čete« in mučeniško smrt Jožeta Lacka, saj jo je s svojo komunistično-revolucionarno ideologijo ustvaril.

Tudi v Pekrah pri Mariboru še danes Lacka slavijo z imenom ulice. FOTO: Ivo Žajdela

Najprej so bili vojaki ideje in revolucije

O bratih Reš pa je Mima Kovač Zupančič zapisala: »Reševi fantje – Mirko, Vinko in Kostja. Večkrat sem v sebi že začutila potrebo, da povem glasneje, kot sem to storila doslej, kako sem jih občudovala. Njih pa tudi njihovega očeta. Bili so mladi, polni hrepenenja kot vsaka mladost, pa vendar so bili v danem trenutku najprej vojaki ideje in vojaki revolucije, vse druge želje so potisnili za poznejši čas, če jim bo dano živeti v svobodi.«

Obogateni in poplemeniteni s komunističnimi idejami in vizijo novega sveta

In še naprej, kjer se je Mima Kovač dotaknila neke bistvene teme: »Nekoč sem že popisala, kako sem že med potjo proti Ptuju tovariša Osojnika povpraševala predvsem po mladini. Kakšna je, kako je organizirana. Že iz prekmurskih izkušenj sem namreč vedela, da je udarna moč v mladih. /.../ Med mladimi so z odporniškim razpoloženjem še posebej izstopali skojevci, ki so bili poleg spontane potrebe po odporu proti nasilju obogateni in poplemeniteni še s komunističnimi idejami in vizijo novega sveta.«

Mladi, material za revolucijo

Ja, bili so mladi. To je bil material za revolucijo: mlada pamet in mlado meso, polni neznanja o življenju ter nenadzorovanih hormonov, ki se jih da hitro aktivirati in usmeriti v pravo smer, v situaciji, kot je revolucija, v smer ubijanja. V »danem trenutku« so bili »najprej vojaki ideje in vojaki revolucije«, kot jih je označila Mima Kovač Zupančič.

Zato danes zvenijo nadvse cinično njene vznesene besede: »Prepričana sem, da so njihove mlade žrtve že med vojno rojevale nove heroje in nič ne dvomim, da se z Reševimi fanti, Zavcem, Stojkom in seveda Osojnikom, od junija 1942 poveljnikom čete, Krambergerjem in Lackom, ki so padli – ponaša tudi današnja ptujska mladina. Lahko se upravičeno ponaša in pravijo, da jih je vredna.«

Na Ptuju še vedno slavijo »herojstvo« Jožeta Lacka. FOTO: Ivo Žajdela

Še vedno jih slavijo

Na Ptuju se še vedno borci in oblastniki večkrat na leto poklonijo »narodnemu heroju« Jožetu Lacku ter njegovim sobojevnikom: Osojniku, bratom Reš in drugim, ki so s svojim komunistično-revolucionarnim nasiljem povzročili na območju Ptuja mnoge žrtve in hudo okupatorjevo nasilje. Nekateri, kot Lepej in njegovi soborci, pa so še nedavno sanjali, da bi spomenik zločincu Lacku vrnili v središče Ptuja.

Konec