Jože Kopeinig se je rodil leta 1941 v Št. Petru na Vašinjah na avstrijskem Koroškem v družini s šestimi otroki. Za misijone je začel delati leta 1954. Leta 1968 je prevzel vodstvo misijonske pisarne v Celovcu. Leta 1986 je bil pobudnik vseslovenskega misijonskega simpozija v Tinjah. 1. maja letos je vodstvo misijonske pisarne predal mlajšemu nasledniku. Za njegovo življenjsko misijonsko delo med Slovenci v matični domovini, zamejstvu in izseljenstvu mu je Misijonsko središče Slovenije podelilo posebno priznanje in zahvalo. Priznanje mu je izročil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. 56 let že vodi katoliški dom Sodalitete v Tinjah.

Jože Kopeinig FOTO: Ivo Žajdela

Kako se spomnite začetkov pri katoliškem dom Sodalitete v Tinjah?

Dom Sodalitete je starejši od mojega služenja v njem. Slovenski prelat dr. Rudolf Blüml ga je zgradil že leta 1953 in je s svojo takratno udobnostjo dobro služil več kot 30 let in sprejemal pod svojo streho rojakinje in rojake na različne takrat še zelo številno močne tečaje, največ na duhovne vaje za razne starostne skupine ter programe za otroke in mladino.

Katoliški dom Sodalitete v Tinjah naj bi služil v prvi vrsti slovenskim vernikom in vernicam v škofiji. Jezikovne razmere so se v asimilacijskem pritisku v povojnih letih zelo hitro spreminjale, šibka jezikovna kompetenca mlajšega rodu se je vedno bolj poznala tudi pri prijavah na slovenske izobraževalne ponudbe.

Po sili raznarodovalne politike in družbenega razvoja na Koroškem je bil tudi Dom v Tinjah primoran svoj prvotni program razširiti na nemško govorečo družbo ter na dodatne vsebinske ponudbe, predvsem pa vedno jasneje gojiti programe, ki so podpirali prireditve v smislu dialoga med slovenskimi rojaki in nemško govorečimi sosedi v deželi.

Kakšno vlogo je odigraval katoliški dom Sodalitete v Tinjah?

Dom je od krške sinode (1970–1972) naprej odigral pomembno vlogo potrpežljivega in plodnega dialoga, ki je s pomočjo raznih kulturnih društev ter Koroške Cerkve pomagal ohranjati slovenski živelj na severni strani Karavank, v prelepi slovenski zibelki Zilje, Roža in Podjune. Dom je postajal vedno bolj tesen in bivanjski razvoj je zahteval korenito zboljšanje vseh prireditvenih prostorov ter celotne infrastrukture. Tako smo dotrajani dom porušili ter zgradili sodobno središče izobraževanja in kulture.

Jože Kopeinig v domski kapeli. FOTO: Ivo Žajdela

Poslanstvo doma Sodalitete v Tinjah je prav gotovo izjemno pomembno.

Namen naše ustanove je ohranjati in gojiti krščansko tradicijo avtohtone slovenske kulture, a gojiti tudi spoznavanje idejnih, gospodarskih in družbenih tokov ter vplivov vedno spreminjajoče se družbe. Sredi teh izzivov je Dom Sodalitete eden izmed stebrov zdrave vsesplošne tradicije ter sprotnih odgovorov na pereča vprašanja in potrebe sodobne družbe. Vem, da so to zelo visoko zveneče besede, v vsakdanu pa se vse naše delo odigrava v majhnih, a vendar vztrajnih korakih z vsemi nihanji, uspehi ali neuspehi. Eno so misli in hotenja, drugo pa dejanja ter vztrajni sadovi.

Če povzamem na kratko poslanstvo Doma vsaj v minulih 56 letih, odkar sem smel s svojimi sodelavkami in sodelavci voditi to našo ustanove, so to štirje temelji.

Katoliški dom v Tinjah je slovenska ustanova – last slovenskih duhovnikov na Koroškem, prvotno dom duhovnih vaj, pozneje z razširjenim programom izobraževalna ustanova z različnimi dodatnimi težišči: vera, vzgoja, družba, gospodarstvo, kreativnost in umetnost, literarni in glasbeni program, izobraževalna in romarska potovanja, umetniške razstave, komunikacijske ponudbe, založniška dejavnosti itd.

Dom Sodalitete je odprta ustanova.

Drugo, kar zelo bistveno označuje dom, je duh dialoga med slovenskimi rojakinjami in rojaki in nemško govorečimi sodeželani ter vedno bolj vzajemno sodelovanje z raznimi izobraževalnimi organizacijami na Koroškem ter v vsej Avstriji, pa tudi s Slovenijo, ki tudi spremlja in podpira nekatere naše programe.

Vsak prosvetni dom v Avstriji prireja svoje lastne programe, se povezuje sinergično z drugimi ustanovami ali sprejema tudi prireditelje kot goste, ki se poslužujejo potrebnih domovskih struktur. Tako imamo tudi v Tinjah skoraj polovico prireditev v sodelovanju z ustreznimi in sorodnimi soprireditelji ali jih sprejemamo kot zaželene goste.

Letno ponujamo torej zelo pester program s približno 600 prireditvami in vse te objavljamo dvakrat letno v našem informacijskem glasilu Dialog.

V domski kapeli ob podobi svetih bratov Cirila in Metoda. FOTO: Ivo Žajdela

Tudi umetnostna dimenzija doma je pomembna.

Ja, tretja dika Tinjskega doma je naše umetniško lice. V minulih več kot 30 letih smo začeli z galerijsko dejavnostjo in smo vabili ali sprejeli več kot 600 umetnikov iz Koroške, Slovenije, Avstrije ter tudi iz mnogih drugih držav na posamezne razstave v Veliki in Mali galeriji našega Doma. Pred dvema letoma smo uredili knjižno izdajo naše umetniške zbirke z naslovom V začetku je bila beseda, v začetku je bila slika. Tinjski dom je torej tudi dom umetnosti in dom lepote, ki jo povsod lahko zaznamo, a z našo bogato mozaično kapelo je Dom tudi kraj »tiste Lepote, ki rešuje svet« (misel ruskega misleca in pisatelja F. J. Dostojevskega).

Na kaj vse ste pri Domu Sodalitas ponosni?

Zelo rad pa poudarjam, da je Dom v Tinjah bil in je vedno bo vseslovenski kulturni dom ter kraj srečanja, predvsem tudi z rojaki iz Slovenije in iz izseljenstva.

V komunistični polpreteklosti Jugoslavije so nas radi »obiskali« tudi sladko prijazni »prijatelji« vohuni, ki so se zelo natančno zanimali, kdo se s kom srečuje v Tinjah.

56 let v taki osrednji ustanovi nudi in omogoča veliko zanimivih srečanj z raznimi predavatelji ali predstavniki družbe, Cerkve, znanosti, politike, predvsem pa z mnogimi našimi rojaki, razseljenimi po svetu.

Tinjski dom je samo ena izmed mnogih drugih slovenskih ustanov, vendar vsaj majhen in skromen kamenček v mozaiku življenja slovenskega naroda.

Obiski, osebni in prijateljski, kulturni in romarski iz Slovenije so zelo dobrodošli.

Pri vhodu lahko berete napis: »Ave hospes! / Non solum ianua / sed et cor Domini / et cor meum patet Tibi!«, kar pomeni, »Dragi gost, ne samo visoka vrata, temveč srce Gospoda in tudi moje srce je zate odprto«. Zato pridite v Tinje in čutili boste, da ste prišli domov – h koroškim rojakom in prijateljem.

V domski kapeli ob originalu Dalmatinove Biblije. FOTO: Ivo Žajdela

Tudi vi ste dograjevali dom.

Rad priznam, da nikdar nisem sprožil kaj novega, vedno sem samo nadaljeval in nadgrajeval, kar so moji predhodniki začeli ter kar mi je narekovala pastoralna nuja. Istočasno sem po želji škofa dr. Jožefa Köstnerja že dve leti po kaplanski službi v Dobrli vasi prevzel vodstvo Doma v Tinjah in poslovodstvo Dušnopastirskega urada ter slovensko Katoliško mladino. Vsa področja so mi bila neznana, sploh zato, ker si nisem mogel predstavljati in še manj želeti, da bi moral preživeti toliko let v pisarnah ter v osrednjih dušnopastirskih odgovornostih.

Rad sem bil med ljudmi na župniji, a sem se moral spoprijeti z novimi in pastoralnimi nalogami. Nikdar ne obžalujem, da sem po želji škofa rad sprejemal različne pastoralne dejavnosti. Med njimi prav gotovo zavzema misijonsko delo prvo mesto. Že v malem semenišču na Plešivcu sem sodijake navduševal za različne misijonske akcije, ki smo jih skupno in tudi navdušeno ter uspešno izvajali. Tudi v bogoslovju sem rad prevzel misijonski referat in smo prirejali predavanja o misijologiji, vabili misijonarje ter izvajali tudi več akcij v pomoč Novi Gvineji in drugod.

Že v semenišču sem prejemal revijo Katoliški misijoni in sem tako spoznal oba navdušenca, Lada Lenčka in Franca Sodja, ter se ogreval za to srčiko evangelizacije, za misijone.

Tudi na vašo vodenje misijonske pisarne za (avstrijsko) Koroško ste gotovo ponosni?

Božji previdnosti pripisujem, da mi je škof ob Tinjskem domu poveril tudi misijonsko pisarno na Dušnopastirskem uradu v Celovcu. Slovenski salezijanci, ki so leta 1945 prišli na Koroško in pri nas zelo spodbujevalno delovali, so že zgodaj začeli s posebno akcijo: duhovna in finančna podpora misijonskih bogoslovcev. Sprva smo podpirali salezijanske bogoslovce iz Indije, ki so študirali v Torinu in obhajali nove maše ali ponovitve med dobrotniki na Koroškem. Njihove nove maše v različnih župnijah dvojezičnih dekanij so sprožile val misijonskega navduševanja, neke misijonske pomladi. Tudi Vinko Zaletel, potujoči misijonar, je že takrat obiskal slovenske misijonarje po svetu in pri nas kazal v predavanjih z diapozitivi svoje potopisne vtise ter predstavljal delo slovenskih misijonark in misijonarjev. S temi misijonskimi predavanji je Vinko Zaletel, duhovnik ljubljanske škofije, globoko zaoral in gojil misijonsko setev na Koroškem.

Kot vodja Slovenske misijonske pisarne ste stopili na te zrahljane in rodovitne grude.

Od takrat do danes smo duhovno in finančno podprli skoraj 4.000 misijonskih bogoslovcev, ki kot mladi duhovniki med svojimi rojaki širijo Kristusov evangelij ljubezni in usmiljenja. To »akcijo« bo misijonska pisarna pod vodstvom Hanzeja Rosenzopfa seveda nadaljevala.

Zgodovinsko pomemben dogodek za misijonsko poslanstvo slovenskega naroda v povojnih letih je prav gotovo bil drugi vseslovenski misijonski simpozij leta 1986 v Tinjah.

Prvi vseslovenski misijonski simpozij je organiziral prelat dr. Maksimilijan Jezernik v Sloveniku v Rimu, ko smo se srečali misijonarji in misijonskimi pomočniki v zaledju ter smo se v misijonskih predavanjih poglabljali v bistveno poslanstvo Cerkve, v njeno misijonsko razsežnost.

»Kakor je za ogenj bistveno, da gori, tako je za Kristusovo Cerkev bistveno, da je misijonska in misijonarična«. Če nam je vera v Troedinega Boga temelj našega upanja, ne smemo te vere posestniško hraniti samo zase, ampak jo moramo s svojim življenjem in s podporo misijonskih prizadevanj podarjati tudi drugim.

V domski kapeli ob ljubih mu rožah. FOTO: Ivo Žajdela

Pomemben je bil tudi drugi vseslovenski misijonski simpozij v Tinjah.

Ladislav Lenček in Franc Sodja, ki sta oba več mesecev živela pri meni v Tinjah, in jaz smo začeli pripravljati program za drugi vseslovenski misijonski simpozij, pri katerem naj bi sklepali o štirih pomembnih odločitvah za vzajemno misijonsko poslanstvo v Sloveniji, kakor tudi v zamejstvu in izseljenstvu.

V navzočnosti nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, s katerim sva bila nekaj mesecev prej na obisku slovenskih misijonarjev v Zambiji in na Madagaskarju, smo določili štiri pomembne ukrepe.

Ustanovitev misijonske pisarne v Ljubljani, ki naj bi spodbujala in koordinirala vse misijonske akcije.

Ustanovitev novega glasila Misijonska obzorja, namesto Katoliški misijonar v Argentini in celovškega Misijonskega lista.

Ustanovitev MIVA Slovenija z začetno pomočjo MIVA Avstrije. MIVA pomaga misijonarjem z nabavo prevoznih sredstev: koles, motornih koles, avtomobilov, čolnov, tudi kdaj kakega malega letala.

MIVA Slovenija se je zelo hitro in uspešno razvila v močno solidarnostno ustanovo, ki zdaj ne podpira samo svojih slovenskih misijonark in misijonarjev, temveč pomaga tudi škofom ter duhovnikom domačinom v Afriki itd.

Krištofova nedelja je postala pojem za solidarnost voznikov in voznic, da darujejo za vsak srečno prevožen kilometer en cent evra za MIVA Slovenija. Seveda nekateri radi darujejo še več.

Ustanovitev organizacije za laike, misijonarke in misijonarje, da se dobro pripravijo za krajšo ali daljšo pomoč misijonarjem v različnih deželah.

Že v Argentini je Franc Sodja pripravljal mlade za to sodobno misijonsko poslanstvo. Tudi danes se mladi iz različnih poklicev »podajo na misijonsko pot«, po seveda temeljitih pripravah doma. V tem vidim prepričljivo znamenje, da se mladi radi odločajo za solidarnostno pomoč ubogim po svetu.

Dvakrat letno si dopisujem z vsemi slovenskimi misijonarkami in misijonarji ter jih rad sprejemam v Tinjah, kadar so doma na zasluženih počitnicah in se oglašajo za raznovrstno pomoč. Misijonarke in misijonarji so vedno dobrodošli.

Pomembna je tudi vaša vez z misijonarjem Pedrom Opeko.

V posebno srečo si štejem, da sem že pred leti osebno spoznal misijonarja Pedra Opeko, ki sem ga prvič obiskal na Madagaskarju skupaj z nadškofom Šuštarjem in z bivšim laiškim misijonarjem Markom Vilfanom. To srečanje je obrodilo v minulih 20. letih zelo vidne sadove. S pomočjo dveh dokumentarnih filmov v režiji Mirka in Danijela Bogataja ter Ivana Klariča smo mogli nagovoriti in navdušiti tudi nadaljnje dobrotnike po Avstriji, da smo do zdaj financirali že 600 hiš za smetiščarje v njegovem središču Akamasoa – dobri prijatelji. Ker ste o delovanju Pedra Opeka dosti obveščeni, mi ni treba omenjati nadaljnjih srečanj z njim in tudi ne pisati o posebni avdienci pri papežu Frančišku.

Misijonska dimenzija evangelizacije sveta je bistvena za Cerkev. To sem si duhovno vgradil tudi v svoje duhovniško služenje. Zato rad in s hvaležnim srcem priznam, da me je življenje ter delo za misijone ob vseh drugih dušnopastirskih dogodkih in radostih najbolj osrečevalo.

Kako gledate na vašo duhovniško pot?

Na svojo duhovniško pot gleda z veliko hvaležnostjo. »Čudim se, da me je Bog izbral za to izjemno poslanstvo, ker sem od enajstega leta življenja naprej želel biti duhovnik in do danes niti tisočinke sekunde nisem dvomil, da me je Bog v vseh letih varno vodil mimo vseh čeri ali stranpoti.«

Njegovo novomašniško in življenjsko geslo je: Božja pota so milost in usmiljenje. Njegov klic je ljubezen! »Zavedam se, da ima Bog veliko potrpljenja z vsemi, ki jih ljubi in ki mu zaupajo tudi svoje tihe boli. Če mi dobri Bog nakloni še kako leto, bom naslednje leto smel obhajati zahvalno bogoslužje z biserno mašo.«

V mojem življenju imajo dobri in zvesti prijatelji svoje posebno mesto in sem jim za mnoge spodbude in tudi svarila zelo hvaležen.

Rad bi se do konca svojih zemeljskih dni ravnal po izjemnih besedah dobrega papeža Janeza XXIII, ki jih je zapisal v svojem dnevniku: »Človek je največji, kadar kleči, najlepši, kadar moli, najmočnejši, kadar odpušča, Bogu najbolj podoben, kadar ljubi«.

Ob koncu svoje romarske poti pa se veselim srečanje z Njim, ki nas najbolj ljubi.

Za življenjsko misijonsko delo med Slovenci v matični domovini, zamejstvu in izseljenstvu je Misijonsko središče Jožetu Kopeinigu Slovenije podelilo posebno priznanje in zahvalo. 25. junija 2024 mu ga je v Tinjah izročil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Matjaž Križnar, ravnatelj Misijonskega Središča Slovenije, o Jožetu Kopeinigu

Gospod Jože Kopeinig je eden najbolj zagnanih misijonskih delavcev, kar jih poznam. Njegov vpliv sega s Koroške tudi v matično domovino in med slovenske izseljence preko morja. Že kot dijak je organiziral misijonski list, skozi dolga leta je v Tinjah sprejemal slovenske misijonarje in jim na razne načine pomagal. Na njegovo pobudo so bile ustanovljene Misijonska pisarna v Ljubljani, slovenska veja organizacije MIVA in enotno misijonsko glasilo Misijonska obzorja. S posebnim veseljem gradi tudi Koroško vas na misijonu Pedra Opeke na Madagaskarju. Vsega tega ne bi dosegel brez trdne vere v živega Boga, odločnega značaja in jasne vizije, ki sta poleg neumornega navdušenja njegov prepoznavni znak. Ob njegovem misijonskem zgledu dobivamo poseben misijonski navdih.

1/7