Tinjski znak na suknjiču ga dela prepoznavnega – koroški Slovenci ga kličejo kar Jože Tinjski, dom Sodalitas, ki ga vodi, pa je postal metafora za srečevališče duhovnosti in umetnosti.

Ena od osrednjih osebnosti Cerkve na Koroškem v zadnjih 50 letih, »novodobni apostol«, rektor katoliškega doma prosvete, predsednik Mohorjeve družbe z najdaljšim stažem, zavzeti misijonski delavec, branik slovenstva na Koroškem …

Jože Kopeinig si je 14. maja naložil osmi križ. »Ne grem proti koncu, grem pa proti cilju,« je v telefonskem pogovoru povedal le dan po praznovanju jubileja: »Čestitke te dni dežujejo, a sam se najbolj veselim tiste, ki me čaka na cilju: objema mojega najboljšega Prijatelja!«

Duhovnik že 56 let

Rodil se je leta 1941 v Št. Petru na Vašinjah v družini s šestimi otroki. Bili so »bajtarji«, vera je imela v družini pomembno mesto, tako ni čudno, da je že pri enajstih letih naglas izrazil željo, da bi postal duhovnik. Starši so bili veseli, jih je pa skrbelo, kako bodo sinu šolanje plačali.

Polovico je zagotovil domači župnik, polovico so morali plačati sami; Jože se spomni očetove odločitve, da bo nehal kaditi, denar, namenjen za tobak, pa je hranil za sinovo šolanje. Kot večina koroških fantov, ki so zaznali klic v duhovništvo, je tudi on odšel v malo semenišče na Plešivec pri Gospe Sveti, po maturi pa je vstopil v semenišče v Celovcu, leta 1965 je bil posvečen v duhovnika.

Prve kaplanske izkušnje si je nabiral v Dobrli vasi, po dveh letih pa je že prevzel vodenje doma v Tinjah in številne druge zadolžitve v dušnopastirskem uradu v Celovcu z misijonsko pisarno in uredništvom Nedelje; med drugim je bil kar 22 let na krmilu celovške Mohorjeve družbe.

»Boter« in duhovni oče

»Božja pota so milost in usmiljenje. Njegov klic je ljubezen,« si je Jože Kopeinig izbral za novomašno geslo, ki je postalo tudi njegovo življenjsko vodilo. »Evangelij lahko oznanjamo samo tistim, ki jih ljubimo. Ljubiti pa pomeni imeti čas,« večkrat poudari jubilant, ki je že skoraj 30 let predsednik leta 1906 ustanovljenega združenja slovenskih duhovnikov Sodaliteta, kar pomeni skupnost.

»Mene so oblikovale mnoge duhovniške osebnosti, od mnogih sem mnogo prejel. Hvaležnost je bogastvo tistih, ki ne morejo povrniti, kar so prejeli,« pravi iskriv duhovnik, tudi sam podpornik, »boter« in duhovni oče nepreglednemu številu študentov teologije, diakonov in mladih duhovnikov na vseh koncih sveta.

Tinjska hiša dialoga

Pred 50 leti je bil član sinode krške škofije, sinodalni sklep o sožitju Nemcev in Slovencev v škofiji pa je vsa leta udejanjal na vseh položajih. Še najbolj se je to pokazalo v ustanovi slovenskih koroških duhovnikov Domu Sodalitas; v pol stoletja je hišo odprl v vseslovensko in tudi mednarodno izobraževalno središče, mesto dialoga med narodi, kulturami, verami.

Na leto pripravijo prek 600 prireditev – v obeh deželnih jezikih. V hiši imajo dvojezične napise, saj je to, kot pravi jubilant, »eden bistvenih elementov koroške zgodovine, kulture in koroškega bogastva«.


Urednica Nedelje Mateja Rihter je s sodelavcem Vincencem Gotthardtom in vodjo Dušnopastirskega urada Andrejem Lampichlerjem Jožetu Kopeinigu ob njegovem jubileju izročila posebno izdajo Nedelje. FOTO: SAMUEL KAISER.

Misijonski delavec

Vendar delo za Korošce in Koroško Jožetu Kopeinigu ni bilo dovolj, že od malega je čutil misijonsko poslanstvo. »Za Cerkev je misijon bistven,« je prepričan: »Ko človek usmeri pogled v svet, se njegovi problemi zmanjšajo. Naše življenje ni to, da se vrtimo okoli lastnega popka in tarnamo nad svojimi težavami. Človek se uresniči, ko naredi korak k 'ti', k sočloveku, k Bogu. Pravo poslanstvo doživlja človek, ki živi za druge.«

Da tisti, ki postavljajo pod vprašanj misijonarjenje v daljnih afriških in azijskih deželah, tudi ne vidijo stisk svojih sosedov, je prepričan Kopeinig, ki koroško Misijonsko pisarno vodi že pol stoletja: »Kdor je odprt za širni svet, kdor vidi dlje od svojega praga, ta čuti potrebo ne le po pomoči človeku v stiski, ampak tudi potrebo po poglabljanju lastne kulturnosti in duhovnosti. Misijonsko delovanje je hkrati tudi kulturno, ker moramo prestopiti prag ozkosti in zaživeti s širšimi obzorji, odkrivati bogastvo drugih in drugačnih.«

Še v času »jugokomunizma«, kot rad označi čas pred letom 1991, pa vse do danes goji zveste in prijateljske stike tudi s slovenskimi izseljenci.

Zadnji »univerzalist«

»Sam ali s svojimi sodelavci pokriva toliko področij, da človek izgubi pregled. Je zadnji univerzalist,« je Kopeiniga označil Valentin Inzko v posebni prilogi, ki jo je koroški tednik Nedelja izdal ob njegovem 80. rojstnem dnevu. Da ima rad vožnje z avtomobilom, je med drugim v prilogi razkrila Mateja Rihter.

»Rad vozi in vodi, a popolnoma zaupa, da njega in vse njegove načrte vodi Bog. Rad se pogovarja, z obiskovalci v tinjski hiši ustvarja dialog, diskutira o knjigah, o umetnosti, o življenju in Bogu.«

Znan je po tem, da dosledno odklanja cerkvena odlikovanja in častne nazive, tudi daril ne sprejema rad. Za darilo se zahvali, a darovalca prosi, naj nese darilo komu, ki je sam, ki nikoli ne dobi darila – in praviloma zatem vsakič posluša pripovedovanje zgodb, ki jih pišejo mali čudeži darovanja in hvaležnosti. Božjega blagoslova kličemo jubilantu tudi z uredništva Družine.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (21/2021).

Preberite še: 
- Dragi Jože Tinjski, Bog vas blagoslavljaj!
- Hiša dialoga ne samo v koroški deželi