Knjiga Jožeta Felca (1941–2010) Dopuščanje in odpuščanje ob Cedronu je iskrena in pretresljivo intimna iskateljska izpoved primarija Jožeta Felca, uglednega slovenskega zdravnika psihiatra, pisatelja, esejista, dolgoletnega glavnega urednika slovenske psihiatrične revije Vice versa in urednika v komunističnem totalitarizmu slovite idrijske revije Kaplje.

Velik, a prezrt slovenski razumnik

Premišljevanja, zapisana v njegovem dnevniku spomladi leta 2007, nam odkrivajo velikega, a v naši usmiljenja vredni kulturni srenji prezrtega slovenskega razumnika in izobraženca v najbolj žlahtnem pomenu besede, človeka plemenite duše in izjemne duhovne širine, človeka, obdarjenega z občudujočo ustvarjalnostjo, a tudi človeka, ki ga je življenje zaznamovalo z nečloveškim trpljenjem in hudimi preizkušnjami. Kot je rekel, je sanjal in hrepenel po daljnih svetovih, ki so mu bili zaradi napredujoče priklenjenosti na voziček nedosegljivi. Zunanji svet je prihajal k njemu, prinašali so ga tisoči pacientov.

Knjigo Dopuščanje in odpuščanje ob Cedronu so 19. septembra 2023 v Ljubljani predstavili Jana Vizjak, Alenka Höfferle Felc, Janez Bizjak in Damijan Bogataj. FOTO: Ivo Žajdela

Objavil je vrsto strokovnih člankov v strokovnih revijah in knjigah

Nevropsihiater in pisatelj Jože Felc se je rodil 26. marca 1941 v Spodnji Idriji. Leta 1966 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1967 je delal kot eden najbolj priznanih slovenskih psihiatrov v Psihiatrični bolnišnici v Idriji. Leta 1973 je postal strokovni direktor bolnišnice, leta 1987 so mu podelili naziv primarij, od leta 2005 do konca leta 2008 je v bolnišnici delal kot svetovalec.

Psihiatrijo je predaval na srednjih in višjih strokovnih šolah. Objavil je vrsto strokovnih člankov v strokovnih revijah in knjigah. Bil je recenzent več strokovnih knjig in psihiatričnih učbenikov. Sodeloval je na številnih strokovnih srečanjih in jih tudi organiziral. Več kot 20 let je bil član Republiškega strokovnega kolegija in več desetletij zaprisežen sodni izvedenec. Bil je glavni urednik slovenske psihiatrične revije Vice versa.

Stroki se je posvečal tudi publicistično: Osamelci, Psihiatrovi zapiski 1974 (1982), Zaznave z griča (2001), razmišljanje On v psihiatriji – psihiatrija v njem – psihiatrova refleksija ob branju neke določene knjige (gre za knjigo Brez glave Lorenza Toresinija), objavljeno posthumno v knjigi Kletka strahu in smrti (2010).

Pod komunizmom oporečniško revijo Kaplje je urejal v letih od 1966 do 1972

Dvakrat, leta 1990 in 2001, je dobil priznanje Združenja psihiatrov Slovenije, Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana in Slovenskega zdravniškega društva za »uspešno delo na področju psihiatrije in nesebično pomoč bolnikom v duševnih stiskah«.

Občina Idrija mu je leta 1986 podelila Pirnatovo nagrado »za uspešno in požrtvovalno delo zdravniku in pisatelju, ki s svojo književno izpovedjo bistri podobo sveta, v katerem živimo«, leta 2007 pa nagrado Jožefa Mraka »za življenjsko delo pri razvoju psihiatrije in Psihiatrične bolnišnice Idrija«. Pesmi in pripovedi je objavljal v revijalnem tisku, bil je glavni urednik revije za kulturo in obča vprašanja Kaplje (1966–1972); njeno politično usodo je opisal v zborniku Kaplje 20 let pozneje (1992).

Kronist hitro spreminjajočega se časa in prostora

Bil je literarno-publicistični kronist hitro spreminjajočega se časa in prostora (esejistični zapisi Osvoboditev in odrešenje, 2005); teme njegovega pisanja so med drugim mladostno dozorevanje, duševna in bivanjska stiska povratnika iz tujine, socialne, duševne in etične preizkušnje ljudi ob Idrijci med drugo svetovno vojno, sodobni čas. Umrl je 25. avgusta 2010 v Celju. Pokopan je v svojem rojstnem kraju v Spodnji Idriji. Na grobu je vklesan citat iz njegove Rimske ceste: »Ljubezen je iskanje duše«.

Bil je zelo iskan specialist psihiater

Kot maturant je izvedel za svojo neozdravljivo bolezen, multiplo sklerozo. Napovedovali so mu le še dvajset let življenja in mu zato odsvetovali študij medicine. Ni poslušal nasvetov uglednega zdravnika, ampak se je spoprijel z nemogočim, doštudiral, živel še petdeset let in postal eden najbolj znanih slovenskih psihiatrov. Postal je tudi plodovit pisatelj, ki sam, brez pomoči drugih, ni mogel pisati, a je pisal knjige in strokovne študije. »Telesno popolnoma ohromljen je dosegel nemogoče ter se prisilil živeti v nemogočem in z nemogočim,« je v eseju v knjigi spomnil njegov prijatelj in sodelavec pri legendarnih Kapljah Janez Bizjak.

»Poklicno in pisateljsko se je posvetil drugemu svetu, ujetemu na obzorju drugačnosti: tragedijam in dramam duševnih motenj. Bil je zelo iskan specialist psihiater, čuteč sogovornik in poslednje upanje drugačnih, kot je z očetovsko sočutnostjo imenoval svoje paciente, na družbeni rob odrinjene nesrečnike, ki so jim določili zadnji dom 'gôri na griču'. Tako na Primorskem imenujejo Psihiatrično bolnišnico Idrija, posebni svet, v katerem se prepletajo poti in stranpoti duševnega zdravja in duševnih bolezni.«

Knjigo bogatijo slike slikarke Jane Vizjak: 4. postaja, Jezus sreča mater, 2006.

Samotni jezdec ali osamelec z griča

Kje je meja? V psihiatriji je meja negotova, je zapisal Felc: »Nič ni zdravo, če ni bolno, in vse je bolno, če je zdravo.« Sebe je imenoval samotni jezdec ali osamelec z griča. V Psihiatrični bolnišnici je delal in živel dvainštirideset let, od tega dvaintrideset let kot predstojnik. In pisal je. Ko ni mogel več hoditi in so ga na vizite vozili, je delovna soba postala njegov dom, njegovo življenje in njegov otipljivi svet, intimni in zunanji.

V prisiljeni samici, v »moji čumnati«, kot je rekel, je sanjal in hrepenel po daljnih svetovih, ki so mu bili zaradi napredujoče priklenjenosti na voziček nedosegljivi. Zunanji svet je prihajal k njemu, prinašali so ga tisoči pacientov, vsak s svojim drugačnim svetom. Hodili so z vseh koncev, potrebni različnih pomoči, strokovnih nasvetov, predvsem pa razumevajoče besede. Znani in neznani so prihajali. Tudi zelo znani, ugledni in anonimni. Tudi taki, ki jih ni nikoli pričakoval.

Jana Vizjak, Alenka Höfferle Felc, Janez Bizjak in Damijan Bogataj. FOTO: Ivo Žajdela

Svet nenehnega samospraševanja

Psihiatrov križev pot 2007 je Felc pisal v svojem zadnjem, duhovno najbolj intenzivnem obdobju notranje dozorelosti, ko se premišljujoči človek začne vedno bolj in vedno pogosteje spraševati o poslednjih stvareh, o Bogu in tistem onkraj spoznavnega. Posamezne postaje tega križevega pota odpirajo pogled v njegov intimni svet nenehnega samospraševanja o smislu psihiatrovega dela, o uspehih in neuspehih, o poklicnih zmotah, stiskah in dvomih, razkriva nam neprizanesljivo natezalnico z občutki (so)krivde, kadar se je zdravljenje obrnilo drugače od pričakovanega, ko tudi terapevt ostane nebogljen. »Epizode nerazumljive razčustvenosti,« tako Felc, »ko strokovni kanoni, ki naj bi veljali za zmeraj, a se je marsikaj pozabilo in izničilo do tiste mere, da se sedaj smešijo«. V vrtincu osebnih stisk je iskal izhod v lirični meditaciji: »Kadar je, človek v stiski, se sprašuje, ali bo sploh še kdaj pomlad, čas rasti in rojstev. In se z neskaljeno toplino spominja deških let, ko je v blokec zapisal pesmico: »Najvišji gor nad nami bdi, on petje ptičicam deli.«

Njegova vizionarska kritična spoznanja so aktualna še danes, meni Janez Bizjak in izpostavi naslednje Felčeve besede: »Razbohotena gibanja, ki imajo v svojem naslovu in izhodiščih zapisano skrb za človekove pravice, so večkrat z nekritično vnemo degradirala psihiatrične inštitucije, tako da so jih proglašala kot ustanove, kjer se praviloma kršijo človekove pravice ... to so tihi spodbujevalci nereda. disocialci, včasih celo v službi kakšnega z leporečnimi idejami polakiranega totalitarnega sistema. Ali pa so pod pezo neokusnih diskvalifikacij v humanističnih igrokazih ter plehkega komentatorstva poniglavih politikantskih igrarij.«